Opravljanje nadurnega dela

Delavec je v primerih, ki jih ZDR-1 določa v 144. členu poleg rednega, dolžan opravljati tudi nadurno delo. Gre za delo preko polnega delovnega časa, ki je v zakonu opredeljeno na tedenski ravni in znaša povprečno 40 ur na teden. Vendar pa ni vsako opravljanja dela preko 8 ur že nadurno delo- to je le delo preko zakonsko določenih 40 ur.

Delodajalec lahko opravljanje nadurnega dela naloži samo v primerih, določenih v 144. členu ZDR-1 in sicer:

  •  v primerih izjemoma povečanega obsega dela,
  • če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi,
  • če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela,
  • če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa,
  • v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.

Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, razen kadar zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela to ni mogoče. V tem primeru zakon določa, da se lahko nadurno delo odredi tudi ustno, pisna odreditev pa se delavcu vroči naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu.

Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto, kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da je delavec ne glede na količino opravljenih nadur upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Delovni dan lahko traja največ deset ur. Nadurno delo lahko s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve iz prejšnjega odstavka, vendar skupaj največ 230 ur na leto. V primeru vsakokratne odreditve nadurnega dela, ki presega 170 ur na leto, mora delodajalec pridobiti pisno soglasje delavca, v primeru odklonitve soglasja, pa ZDR-1  določa, da delavec ne sme biti izpostavljen neugodnim posledicam v delovnem razmerju.

Člen 146 ZDR-1 določa, da se nadurno delo ne sme uvesti, kadar je isto delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Zakon v istem členu za določene kategorije delavcev uvaja prepoved naložitve nadurnega dela.

Kadar ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom lahko dela nadure samo v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo človeška življenja, obvaruje zdravje  ljudi ali prepreči materialna škoda. V teh primerih je delavec upravičen do plačila nadur (sodba VDSS Pdp 598/2014), ne glede na to, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas.

Nadurno delo je v ZDR-1 opredeljeno kot delo v posebnih pogojih, zato mora biti tudi odmena za nadurno delo vedno višja od plačila za redno delo, saj je v primeru dela preko polnega delovnega časa vložen večji napor delavca. Delavcu tako v primeru opravljanja dela preko polnega delovnega časa poleg redne urne postavke pripada še v 128. členu ZDR-1  določen dodatek za nadurno delo, višina dodatka pa se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Tako stališče velja tudi v primeru kompenzacije nadur s prostimi urami, pri čemer je to primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela.