LJUBLJANA, 16.5.2012
Matej Jemec

K pisanju o tej temi me je spodbudila odsotnost močne, argumentirane opozocije nedavno sprejetim varčavalnim ukrepom. Priznam, da sem tudi sam do nedavnega bil prepričan, da drugače kot z varčevalnimi ukrepi ne bomo prišli ven iz recesije. Drugačnega mnenja si skoraj nisem mogel ustvariti, saj so mi takšno zgodbo vsak dan »prodajali« glavni mediji, politki tako na desni kot levi strani ter celo sindikati, medtem ko ŠOS in ostale študentske organizacije, več kot kakšne izjave proti rezom v visokem šolstvu niso premogli. Edino kar ni bilo v skladu z mojo zdravo kmečko logiko, ki govori, da če si prezadolžen, moraš varčevati, je dejstvo, da kljub vsem ostrim varčevalnim ukrepom, Grčija še bolj tone v krizo.

Tako je bilo moje presenečenje toliko večje, ko sem odkril, da cela vrsta uglednih ekonomistov, med njimi tudi nobelovi nagrajenci (Krugman, Striglitz) opozarjajo pred tovrstnimi ukrepi. Stiglitz med drugim pravi, »na svetu ni enega primera, ko bi si bolehna država opomogla po krčenju plač, pokojnin in socialnih transferjev«. Ti ekonomisti se tudi borijo proti kolektivni amneziji, ki je očitno zavladala in ki pozablja, da se je kriza začela zaradi nevzdržnega dolga v zasebnem sektorju, katerega boter je bil prenapihnjen finančni sektor, ki je deloval s pomočjo in podporo deregulacije (odsotnost nadzora) države, in da je šele potem narasel javni dolg, ko so države reševale prezadolžena podjetja in banke.

Sam se z začetka krize spominjam predvsem kako je bilo v mednarodni javnosti govora, da je to čas za nov začetek, ko se bo finančni sektor, ki je s pohlepom in špekulacijami povzročil krizo, reguliral in krivce kaznovalo, ter tako poskrbelo, da se vrne v svoje okvirje. Pri nas pa je bilo govora, da je to novo obdobje, ko se bo končno zbralo dovolj politične volje, ter tajkunom, ki so s pomočjo politike dobili ogromna posojila, s katerimi so potem odkupili podjetja, s tem obogateli, prej zdrava podjetja in banke pa pripeljali na rob stečaja, stopilo na prste, odvzelo premoženje ter v prihodnosti poskrbelo za bolj transparentno delovanje. In kaj se je od tega uresničilo? Država je s stotinami miljonov € dokapitalizirala banke in podjetja (s tem ogromno povečala javni dolg!), krivci za krizo pri nas skupaj s svojim premoženjem, pa so z nekaj pol ducata izjemami, ki so dobili 1 letno! kazen zapora, ostali nedotaknjeni. Resnejših ukrepov s katerimi bi poskrbeli za odpravo korupcije, bolj transparentno delovanje ter v končni fazi razlastitev ljudi, ki so si nezakonito nakopičili premoženje pa sam nisem zasledil.

In sedaj kot da se je to dogajalo v nekem drugem času in kraju, v javnosti prevladuje debata o tem, kako potraten in neučinkovit je naš javni sektor. Popolnoma se strinjam, da je dobro sprejeti ukrepe, s katerimi bi javni sektor racionalizirali in ga naredili bolj učinkovitega, ampak predvsem na način da bi le ta z reorganizacijo postal bolj kvaliteten, saj nam praksa iz drugih držav kaže, da rezi v financiranje povzročijo vse prej kot to. Še posebej je problematičen rez v visoko šolstvo in raziskovanje, saj nas lahko le dobro izobražen kader, ki je boljši od tuje konkurence popelje iz krize, ne pa kader, ki je 20% manj financiran (podatek iz leta 2008 (zadnji dostopen podatek)) od povprečja držav OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj), oz kar 50% manj financiran, od npr študentov na Švedskem-državi katere blagostanje si tako želimo doseči.

O prioritetah z začetka krize, ki so govorile o boju proti korupciji in netransparentnosti, pa ne duha in sluha. Pa čeprav nam praka kaže, da se tovrstni problemi niso zmanjšali. Naj za primer navedem podatek, ki sem ga nedavno zasledil v zvezi z javnimi naročili v neki bolnišnici. Ena izmed uslužbenk je povedala, da so v bolnici prek javnih naročil kupili USB ključke po 30€. Njena sestra pa je kupila isti ključek v trgovini za 15€.

In zakaj so ugledni ekonomisti proti varčevalnim ukrepom. Mencinger pravi: »velikost bruto domačega proizvoda je na kratki rok, vse bolj pa tudi na daljši rok, določena s povpraševanjem. Varčevanje pa povpraševanje zmanjšuje, to torej zmanjšuje bruto domači proizvod in povečuje brezposelnost, kar spet zmanjša povpraševanje in tako naprej. Tako gremo v nekakšen vrtinec krčenja.« Dr Bogomir Kovač dodaja: »Celo raziskave IMF (2010, 2011) so presenetljivo jasne. Večina fiskalnih konsolidacij ni uspešnih. Za vsak odstotek zapiranja deficita, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje (potrošnja in investicije) za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %.«

Torej rešitev ni v varčevanju, temveč v ukrepih, ki bi zagnali gospodarstvo. Samo varčevanje pa ga z manjšo potrošnjo zavira. Zgoraj navedeni ekonomisti govorijo da je prava pot predvsem v anticiklični politiki, torej da se ob hitri rasti gospodarstva posledični dodatni priliv v proračun privarčuje, in se ga nato v recesiji porabi za zagon gospodarstva. Naši politiki, so v obdobju velike gospodarske rasti 2004-2008 ravnali neodgovorno in namesto presežka pridelali proračunski primankljal. Jože P. Damijan (redni profesor na Ekonomski fakulteti) o ravnanju slo politke v obdobju 2004-2008: »slovenska politika je v povprčeju beležila strukturni deficiti v višini 3,1% BDP na leto. S tem si je v času konjunkture, namesto pozitivne zaloge za slabe čase-ustvarila kumulativno luknjov v višini 15,5% odstotka BDP. To luknjo je nato v času recesije in povečanih javnih izdatkov poglobila še za dodatnih 12% BDP.« O nujnosti varčevanja pa še to. Sicer je res, da javni dolg v Sloveniji narašča hitreje kot v nekaterih drugih evropskih državah, a primerjava celotnega dolga glede na BDP pokaže, da imamo glede na ostale evropske države še dovolj maneverskega prostora za izvajanje proticiklične politike. Naš državni dolg merjen v odstotkih BDPja je namreč skoraj pol manjši od nemškega in več kot trikrat manjši od grškega. Njen scenarij je tako še daleč! Kar pa ne pomeni, da se lahko dolgoročno izognemo strukturnim reformam gospodarstva, ki morajo preprečiti ponovitev potrebe reševanja le-tega z državnim denarjem

Če povzamemo še enkrat-rešitev iz krize leži predvsem v tem, da se ponovno zažene gospodarska rast, torej z ukrepi ki bi povečali prihodkovno stran. Samo zmanjševanje odhodkovne strani (varčevanje) vodi posredno v še manjšo prihodkovno stran, in torej v še večjo razsulo gospodarstva. Ali odsotnost predlogov kako povečati prihodke pomeni, da rešitev kako napolniti proračun ni? Če bi gledali naš medijski prostor, bi verjetno res tako mislili. Nobelov nagrajenec iz ekonomije Paul Krugman, pa tu ponuja povsem konkretno rešitev, ko predlaga »Tobinov davek« za finančne transakcije (poseben davek za preprečevanje finančnih špekulacij). Stiglitz, prav tako nobelovev iz ekonomije dodaja: »Države v hudih časih ne bi smele nižati izdatkov, temveč jih povečevati. Proračunski primankljaj se ne poveča, če se hkrati zvišajo davki. V tem primeru gospodarstvo vloženi denar lahko večkrat oplemeniti. Sam imam v mislih uvedbo davka na finančne transakcije. Poleg tega bi Evropska investicijska banka lahko odobrila več posojil malim in srednje velikim podjetjem. Številne banke so pri tem stiskaške, čeprav za njihovo likvidnost velikodušno skrbi centralna banka EU.«

Naši politki sicer uvajajo določene ukrepe, ki bi bolj obremenili bogate, a ko pogledamo, kakšne prihodke ja za pričakovati od takšnih ukrepov, je jasno, da so to ukrepi kozmetične narave z minimalnimi prilivi v proračun.

Poraja se vprašanje od kje ta odsotnost alternativ, ki prevladuje v naši politi in medijskem prostoru. Sam ravno nisem pristaš teorij zarote, jasno pa mi je, da je veliko težje postaviti jasno strategijo za zagon gospodarstva, sprožiti konkretne ukrepe proti korupciji in netransparentnosti, ko pa so le te postale del »normalnega« delovanja strank, in upeljati davke, ki so v škodo botrom strankam, ter se je veliko lažje poslužiti varčevalnih ukrepov, ki so jih povrhu ljudje, zaradi le enostranskega diskurza v javnosti, v povprečju sprejeli z odobravanjem zaradi upanja, da bomo tako končno prišli iz krize.

Bojim se pa, da bo prihodnost pokazala, da smo imeli prav mi, ki se nas je le dobrih 100 zbralo pred parlamentom, in smo poskušali opozoriti javnost, da so takšni ukrepi vse prej kot prava pot iz krize. Ni še vse izgubljeno, saj se sedaj zbirajo podpisi za razpis referenduma o varčevalnih ukrepih. Tako da imamo državljani v rokah konkretni vzvod, kako ustaviti ukrepe, ki breme krize valijo na socialno najšibkejše, nekritičnouničujejo socialno državo, ter večajo družbeno razslojenost. Če se ob vseh znakih in informacjiah, da varčevalni ukrepi, brez jasne strategije zagona gospodarstva, ne peljejo nikamor drugam kot v še večjo recesijo, ne bomo zganili, potem je očitno Cankar imel prav »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje.«

16.5.2012 ob 20.00

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo se predstavi!

Te zanima, kdaj in s kakšnim namenom je nastalo Gibanje? Kdo smo, kaj delamo in kaj so naši cilji v prihodnosti? Obišči nas v sredo, 16. maja ob 20. uri na Vidovdanski 2 v Ljubljani, ko bomo imeli »Večer odprtih vrat« in predstavili naše delovanje in vizijo.

Ker vemo, da so dolge predstavitve vsem »dolgočasne«, bomo mi svojo skrčili na maksimalno pol ure, nato pa bo sledil družabni večer!

Uvod v primerjavo ekonomskih sistemov

Iskanje strukturnih reform za večjo učinkovitost ter pravičnost gospodarstva

Kako razlikujemo med ekonomskimi sistemi?
Zakaj sta razpadla sistema Sovjetske Zveze in Jugoslavije?
Kako so urejena sodobna razvita gospodarstva?
Kako sestaviš ekonomski sistem v domači garaži?
Oris treh mogočih modelov prihodnosti.

Vas zanima? Pridite na debatni večer v ponedeljek, 14.5. ob 20.00 uri, na sedež Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, Vidovdanska 2, Ljubljana. Debata bo potekala na poljudnoznanstveni ravni, brez potrebnega predznanja ter z minimalnim žargonom; njen cilj je predvsem pričeti širiti javni dialog čez politiko varčevanja h korenitejšim spremembam strukture gospodarstva, ki bi zagotovile nam vsem vredno delo.

Ker lahko že z malimi dejanji naredimo veliko dobrega, smo se odločili, da bomo zbirali obleke, ki jih več ne potrebujemo in jih podarili tistim, ki jih lahko še uporabijo. Izbrali smo Tovarno dela, Kralje ulice in Rdeči križ.

Obleke morajo biti oprane in zložene v vrečke, zbiramo vse vrste oblačil, tudi kape, šale, rute in čevlje. Veseli bomo, če bodo čevlji v posebnih vrečah in tople stvari kot so kape, šali, puloverji in bunde v svojih. Lahko prinesete tudi prešite oddeje, posteljnino, zavese…

In ko boste ravno že oddajali oblačila, lahko prinesete še zamaške in hrano s čim daljšim rokom uporabe, ki jo bomo nesli Anini zvezdici.

Oblačila, zamaške in hrano s čim daljšim roke uporabe, lahko prinesete na sedež društva v Ljubljani, Vidovdanska 2, v torek 17.4. od 17.00 do 21.30, sredo 18.4. od 20.00 do 21.30, v četrtek od 19.4. od 18.00 do 20.30.

Za dodatne informacije pa pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. , lahko se zmenimo tudi za prevzem kje drugje oz. ob kateri drugi uri.

http://www.rks.si/
http://www.dspcenter.si/index.php?id=150
http://www.kraljiulice.org/
http://www.aninazvezdica.si/

Sporočilo za medije

LJUBLJANA, 10.4.2012

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (Gibanje) želi opozoriti javnost ter politike na ponovno zapostavljanje mladih v procesu priprave varčevalnih ukrepov. V Gibanju verjamemo, da se mladi zavedajo potrebnosti varčevanja, vendar nič o mladih brez mladih!

Nova vlada ponavlja napake prejšnje vlade, ko v procese priprave zakonodaje in varčevalnih ukrepov ne vključuje mladih (z besedo mladi v Gibanju nimajo v mislih podmladkov političnih strank).V Gibanju želijo vlado opomniti o vse slabših pogojih mladih v Sloveniji. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni izpolnil obljub gospoda Svetlika, prav tako tudi ne obljubljeni Zakon o štipendiranju. Z varčevalnimi ukrepi želi vlada ukiniti subvencije mladim družinam za prvo vprašanje stanovanjskega problema, skrajšati porodniški dopust, znižati starševska nadomestila za nego otroka, ukiniti del otroških dodatkov, skratka otežiti osamosvajanje mladih, ki so že tako večinoma odvisni od prekarnih, občasnih in začasnih del ter pomoči staršev.

Prav tako se v Gibanju ne strinjajo z vpeljevanjem kakršnihkoli šolnin v visokošolski prostor. Znanje mora ostati enako dostopno vsem slojem prebivalstva. Ne le šolnine, temveč tudi drugi pogoji morajo socialno šibkim študentom omogočiti varen študij. Danes se veliko študentov, ki prejemajo državno štipendijo spoprijema z revščino ali pa so primorani v dodatno delo, da sploh lahko študirajo in preživijo.

V Gibanju so v lanski kampanji proti Zakonu o malem delu že opozarjali na slab položaj ter ignoranco mladih v Sloveniji . Ravno v mladih vidijo ključ do boljše prihodnosti celotne Slovenije!

Dodatne informacije:

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo
Vidovdanska 2
1000 Ljubljana
www.socialna-druzba.si
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.