PREKARNO DELO

Prekarno delo pojmujemo kot katerokoli pravno ali izvenpravno vrsto dela, ki je v temelju negotova in ki v sodobnem času kaže znake rušenja pridobljenih delavskih pravic in socialne varnosti, ki so si jih delavke in delavci priborili v sicer nevzdržnem kapitalističnem sistemu.

Uporaba atipičnih oblik dela je lahko zakonita in nezakonita. Problematični sta lahko obe uporabi, sploh če na trgu izrinjata redna delovna razmerja. Prikrito delovno razmerje je situacija, ko oseba opravlja delo za enega delodajalca na podlagi atipičnih oblik dela (študentsko delo, s. p., avtorske in podjemne pogodbe), a dela v pogojih, ko so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja: kontinuirano in dlje trajajoče delo, osebno opravljanje dela, delo za plačilo, delo pod navodili in nadzorom delodajalca in v njegovem delovnem procesu.

Prikrita delovna razmerja so nezakonita – to jasno kažeta Zakon o delovnih razmerjih in sodna praksa. Težje pa potegnemo mejo med prekarnim in neprekarnim pri zakonitih uporabah atipičnih oblik dela. Zdi se, da je ključna razmejitvena točka položaj, ki ga delavec zaseda na trgu. Prekarec je zamenljiv z množico drugih, naročniki od njega zares niso odvisni, saj lahko poiščejo nekoga drugega. Pri drugi, bistveno manjši skupini delavcev v atipičnih oblikah dela je obratno. Od njihovega dela so naročniki odvisni, saj imajo bodisi specifična znanja, ki jih drugi delavci nimajo, bodisi so si svojo pozicijo na trgu priborili na druge načine. Ta druga skupina ima do neke mere monopolni položaj v svoji dejavnosti na trgu, prekarci pa ne. V obeh primerih, tako pri prekarcih kot pri ožji skupini bolje situiranih, gre lahko za samozaposlenega, študenta, delavca na avtorski ali podjemni pogodbi.

Prekarnost torej ni stvar pravne oblike dela, čeprav je prekarnost precej bolj skoncentrirana v atipičnih oblikah dela. V obeh primerih gre lahko za nekoga, ki dela za več naročnikov. Vendar zaradi različnih položajev na trgu, ki ga obe skupini zasedata, so potem tudi različne posledice, ki izhajajo iz dejstva, da atipične oblike dela praviloma nimajo osnovnih delavskih pravic kot je minimalna plača, bolniška, varovalke pred odpuščanjem, dopust, osemurni delovnik, plačan prevoz in malica, regres ipd. Ožja skupina delavcev v prekarnih oblikah dela, ki zaseda monopolni položaj na trgu, si lahko privošči bolniško, dopust ali osemurni delavnik, saj jih bodo naročniki morali počakati. Prekarci, ki predstavljajo glavnino delavcev v atipičnih oblikah dela, tega luksuza ne poznajo. Delajo bolni, dopusta si ne privoščijo, pogosto živijo pod pragom tveganja revščine.

V posamezni panogi se delo lahko tudi spremeni iz takega z delavskimi pravicami v prekarno obliko dela, kar je povezano z zahtevo po fleksibilizaciji. Povprečen delavec je izobražen in usposobljen za določeno vrsto dela v določeni panogi, vsaka panoga pa gre skozi cikel večanja in padanja profitne stopnje in potuje od držav centra do perifernih držav, tekom tega seljenja produkcijskih obratov pa se išče cenejšo delovno silo, ker so profiti vedno nižji. Sčasoma delavec v svoji panogi ne najde več neprekarizirane oblike dela, začne pa se vedno z elementi prekarnosti znotraj rednih delovnih razmerij, ki se potem prelevijo v pogodbe za določen čas, honorarna izplačila in s.p.-jevstvo. Vendar ni le delavec na izgubi, tudi država sama želi čim manj škode zaradi padcev dobičkov. Toda namesto, da bi iskala pot ven iz tega začaranega kroga padanja profitne stopnje in seljenja produkcijskih obratov, država vso odgovornost in tveganje prestavi kar na delavca – on sam je sedaj odgovoren za to, da se prekvalificira, postane prilagodljiv, torej fleksibilen.

Ključen problem fleksibilizacije je v tem, da ne rešuje omenjenega začaranega kroga, ampak zgolj odlaša soočanje s sistemskimi pomanjkljivostmi. To postaja posebej očitno, ker se v luči množic akterjev na kapitalističnih trgih in hitrega vpeljevanja tehnoloških novosti v produkcijski proces cel krog hitreje vrti – stopnja profita hitreje pade, industrije hitreje selijo svoje proizvodnje na cenejša obrobja, delavci pa so potemtakem prisiljeni v totalno prekvalifikacijo dva- ali večkrat v svojem življenju. In krog bo postajal le še hitrejši tekom časa. Ko delavka ali delavec sprejme zahtevo po fleksibilizaciji, to ne pomeni osvoboditve, kot nas marsikdo prepričuje, temveč vedno bolj intenzivno podrejanje zahtevam kapitala po višanju dobičkov na račun delavkine kakovosti življenja in dejansko na račun njene svobode.

➜ V Sloveniji že več kot 41 % delavcev delo opravlja v atipičnih oblikah dela, mladi pa ob prvi redni zaposlitvi dobijo pogodbo za nedoločen čas samo v 33 % primerov, kar nas uvršča na predzadnje mesto znotraj EU.

➜ Stopnja tveganja revščine je bila leta 2005 med samozaposlenimi 13,1 %, leta 2017 pa že 26,6 %. Vsak četrti samostojni podjetnik v Sloveniji torej živi pod pragom tveganja revščine.

➜ Povprečno se v Sloveniji odpre 1.321 novih s. p.-jev vsak mesec. 

➜ Število samostojnih podjetnikov v Sloveniji zelo hitro narašča in znaša že 13 % vseh delovno aktivnih. Samostojni podjetniki v primerjavi z redno zaposlenimi delajo dlje za pol nižjo urno postavko.

➜ Med tistimi, ki delajo prek študentske napotnice, je 50 % takih, ki delajo, da pokrijejo življenjske stroške, 36 % takih, ki brez študentskega dela ne bi mogli študirati, 8 % pa z delom vzdržujejo druge (otroka, starše, partnerja …).

➜ Kot glavno težavo za samozaposlitev 19,4 % samozaposlenih navaja, da so brez prihodkov, če zbolijo. V nedavni raziskavi, ki smo jo izvedli na vzorcu 1.400 samozaposlenih, smo ugotovili, da ima kar ena tretjina samozaposlenih občutke depresivnosti na delovnem mestu, 14 % pa je imelo od začetka samozaposlitve celo samomorilne misli. Približno polovica je priznala, da so v zadnjem letu pogosto delali izčrpani.

➜ V Sloveniji 17,3 % moških in kar 41 % žensk dela več kot 70 ur na teden. Povprečje članic Evropske unije je 21,8 %.

➜ V Sloveniji je trenutno le še 22 % delavcev sindikalno organiziranih. S povečevanjem atipičnih zaposlitev se to število zmanjšuje.

Viri: Eurostat, Ajpes in SURS

Govorimo lahko kvečjemu o ocenah, točne statistike zaradi večih razlogov ni mogoče voditi. Za prvo četrtletje 2018 je bilo v Sloveniji 964.000 delovno aktivne populacije, od tega:

– 70,4 % zaposlenih na podlagi pogodbe za nedoločen čas,

– 12,1 % samozaposlenih,

– 10,2 % zaposlenih na podlagi pogodbe za določen čas,

– 3,2 % pomagajoči družinski člani,

– 2,8 % delo preko študentske napotnice,

– 1,2 % druge oblike dela.

V Gibanju ocenjujemo, da je na slovenskem trgu delovne sile nekje med 200.000 in 250.000 prekarnih delavk in delavcev.

Leta 2020 je bil na SURS-u objavljen članek Razmere na trgu dela v 2. četrtletju 2020 slabše, stopnja anketne brezposelnosti 5,2-odstotna. V njem so glede števila prekarnih delavcev zapisali:

“Prekarnih delavcev je bilo  v 2. četrtletju 2020 v Sloveniji 39.000 in so predstavljali 4,1 % vseh delovno aktivnih. Delež prekarnih delavcev se je od 2. četrtletja 2019 zmanjšal za 1,5 %. Med prekarne oblike dela štejemo študentsko delo, agencijsko delo, neprostovoljno zaposlitev s krajšim delovnim časom ter samozaposlene, ki ne zaposlujejo in delajo pretežno za eno stranko.”

SURS-ovi metodološki viri so seveda precej bolj natančni od naših – v tem primeru gre za anketo Aktivno in neaktivno prebivalstvo – vendar se naša metodologija od njihove razlikuje predvsem v tem, da sami med prekarne oblike dela štejemo tudi delo za določen čas in samozaposlene, ki delajo za več naročnikov, v kolikor nimajo monopolnega položaja na trgu.

Prekarnost je sistemski problem, ki izvira iz težnje kapitala, da v imenu maksimizacije dobička drobi delovno silo, ji preprečuje sindikalno organiziranje in stalno teži k nižji ceni.

Dokler torej živimo v sistemu, ki postavlja dobiček pred dobrobit zaposlenih, so žal v veliki meri možni le lepotni popravki, ki ne morejo popraviti sistemskih anomalij.

Fleksibilizacija delovne sile je z vidika kapitala zelo uspešen proces, saj je delavec skoraj brez pravic, prav tako je zaradi svoje šibkejše pozicije pripravljen sprejeti kakršnokoli delo. Poleg organiziranja prekarcev na terenu je potrebno tudi sprotno odpravljanje elementov prekarnosti prek državnih instanc.

V preteklih letih smo na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo izvedli dve raziskavi pod mentorstvom Pravne fakultete in Filozofske fakultete UL, v katerih smo predstavili predloge, ki bi lahko nekoliko omilili posledice prekarnega dela. Prva je minimalna urna postavka za atipične oblike dela, druga pa je izšla pred nedavnim. V njej smo predlagali uvedbo plačane bolniške odsotnosti za samozaposlene. Predlagamo tudi spremembo zavarovalne osnove pri samozaposlenih tako, da bi bila vezana na prihodek in ne na dobiček, kot velja sedaj.

Zavzemamo se tudi za ureditev javnega naročanja na vseh področjih in dejavnostih, ki v mnogih primerih temelji na najcenejšem ponudniku – to pa pomeni, da najcenejši ponudnik najema prekarno delovno silo, da lahko izvede projekt. Uvesti bi morali najmanj dve varovalki – prva bi morala biti, da mora izvajalec in njegovi podizvajalci zagotoviti redno zaposlene delavce, ki bi izvedli projekt. Druga varovalka pa bi morala biti možnost, da država prekine pogodbo s tistimi izvajalci, ki kršijo delovno zakonodajo.

Država bi morala upoštevanje zakonodaje na projektih redno spremljati. Za ta namen bi morali še dodatno okrepiti Inšpektorat za delo.