»Mladi so si krivi sami!« – tretji del

Borut Brezar je sociolog in zgodovinar, član Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

V prvem in drugem delu prispevka[1] smo dokazali, da je podrejanje visokošolskega izobraževanja gospodarstvu, ki ne ustvarja dovolj delovnih mest (kaj šele kvalitetnih in dostojnih delovnih mest), vsaj problematično, če že ne zgrešeno. V tem prispevku si bomo na kratko pogledali povezavo med prekarnostjo in bolonjsko reformo visokošolskega izobraževanja, ki je postala obvezna na vseh fakultetah in univerzah v Sloveniji v študijskem letu 2009/10. V javnosti se je že velikokrat pojavil argument, da je bila bolonjska reforma mišljena dobro, ampak je bila njena realzacija slaba. Navzven se reforma namreč predstavlja precej nedolžno – kot poskus poenotenja evropskega visokošolskega sistema, – vendar že samo besedilo deklaracije razkriva, da je v ozadju precej več kot samo to.

Bolonjska deklaracija, ki so jo junija 1999 podpisali politiki iz 29 evropskih držav (v imenu Slovenije je deklaracijo podpisal državni sekretar Pavel Zgaga), je prežeta s prepričanjem, da bo »znanje« tisto, ki bo povečalo tekmovalnost evropskih držav in s tem Evrope kot celote na globalnem trgu. Ko omenja Sorbonsko deklaracijo iz maja 1998, pravi, da je ta poudarila: »ustvarjanje evropskega prostora visokošolskega izobraževanja kot način promocije mobilnosti in zaposljivosti državljanov ter razvoja kontinenta.«[2] Leto kasneje se je v Lizbonski strategiji pojavila tudi zahteva po vseživljenjskem učenju. Vseživljenjsko učenje se na prvi pogled sliši pozitivno, vendar pravzaprav navadno pomeni »samo to«, da se bo delavec, ki bo zaradi fleksibilizacije velikokrat odpuščen, moral vse življenje ponovno vključevati v razne tečaje in hitra izobraževanja, s katerimi bo bogatil svoj »človeški kapital« in postajal bolj konkurenčen na trgu delovne sile. V strategiji je tako zapisano, da bo moral izobraževalni sistem »ponuditi priložnosti za učenje in pripravništva, ki bodo prilagojena ciljnim skupinam v različnih fazah njihovega življenja: mladim, nezaposlenim odraslim in tudi tistim zaposlenim, katerih veščinam grozi, da jih bodo prehitele novosti.«[3]

 

 

 

Vendar kaj ima univerza skupnega s prekarnostjo?

 

V prispevku Prekarnost kot način podrejanja dela kapitalu[4] sem pokazal, da je delavec v postfordizmu formalno podrejen kapitalu in ne več realno. To pomeni, da svoje delo organizira sam – procesa mu ne organizira več kapitalist. Prevladujoč model organizacije dela v fordizmu je seveda predstavljala avtomobilska industrija, ki je ta model prenesla na vse druge dejavnosti. V postfordizmu pa postaja prevladujoča organizacija dela kognitivna dejavnost: »Reči je mogoče, da se kapital s pohodom nad produkcijo znanja bojuje za svoje preživetje. V bojih na kognitivnem področju, torej tudi na univerzi, se ta čas odloča, ali se bo kapitalu posrečilo, da bo naddoločil kognitivno produkcijo in reprodukcijo, tako da bo iz nje naredil ‘posebni eter, splošno svetlobo’, ki bosta določala specifično vlogo vseh drugih produkcij. Z drugimi besedami: odloča se, ali bo kapitalska kognitivna produkcija prevzela ‘glavno vlogo’ med družbenimi produkcijami. Od podreditve kognitivne produkcije in reprodukcije kapitalu je ta čas odvisno, ali se bo kapitalizem sploh lahko nadaljeval.«[5]

Univerza v tej situaciji prevzame novo vlogo, ki smo jo omenili že v prejšnjih prispevkih. Vendar ni samo pribežališče pred brezposelnostjo in nekvalitetnimi delovnimi mesti, ampak hkrati prevzame tudi vlogo ideološkega aparata, ki trenira študente v bodočo prekarnost. Nauči jih, da morajo neuspeh pripisati sebi in ne strukturnim problemom trga, trenira jih v tehnikah prodajanja in trženja samega sebe. Univerza se v novi situaciji ukvarja »z zaposljivostjo diplomantov, unovčljivostjo njihovih znanj na trgu dela, njihovo življenjsko potjo in celo s predvidevanjem trendov na trgu dela. Vsemu temu začne prilagajati tudi študijske programe, kar pomeni, da na področju vednosti ni več avtonomna, saj vednost začne prilagajati zunanjim dejavnikom, namesto da bi programe spreminjala glede na notranji razvoj vednosti same.«[6] Vednost v tem kontekstu prevzame nov pomen: vednost ni več važna zaradi vednosti same, ampak postane nekaj, kar se prodaja na trgu – postane blago – posameznik pa postane nosilec uporabnih znanj in veščin, ki jih bo uporabil v procesu akumulacije kapitala.

Prav tako pa univerza postane promotorka vseživljenjskega učenja. Fleksibilizacija trga delovne sile namreč pomeni nadomeščanje rednih delovnih razmerij s honorarnimi in začasnimi, fleksibilizira se tudi plačilo – ni več rednih plač, ampak delavci dobivajo neredne honorarje. Ukinja se osemurni delovnik in se pojavlja stalna dostopnost, sprosti pa se tudi zaposlovanje in odpuščanje. V taki nestalnosti se »učenje učenja« kaže kot eno od ključnih znanj za preživetje na trgu delovne sile, saj se morajo delavci neprestano znajti v novih začasnih službah, kjer se bodo morali hitro priučiti potrebnih rutinskih nalog. Univerza 21. stoletja tako socializira bodoče delavce v fleksibilnost (štancanje seminarskih nalog, predstavitev, poročil, delo v skupinah, semestrsko menjavanje predmetov, navidezna izbirnost …). Hkrati pa si univerza zagotovi stalne stranke, ko se bodo morali delavci ponovno vračati skozi njena vrata in plačevati za dodatno izobraževanje.[7]

 

[1] Prvi del je dostopen na naslednji povezavi: http://socialna-druzba.si/blog/2768_mladi-so-si-krivi-sami/ (Zadnji dostop 24. 9. 2018). Drugi del pa na povezavi: http://socialna-druzba.si/blog/2773_mladi-so-si-krivi-sami-drugi-del/ (Zadnji dostop 24. 9. 2018).

[2] V originalu: »It emphasised the creation of the European area of higher education as a key way to promote citizens’ mobility and employability and the Continent’s overall development.« The Bologna Declaration of 19 June 1999. Dostopno na: https://www.eurashe.eu/library/modernising-phe/Bologna_1999_Bologna-Declaration.pdf (Zadnji dostop: 24. 9. 2018).

[3] V originalu: »They will have to offer learning and training opportunities tailored to target groups at different stages of their lives: young people, unemployed adults and those in employment who are at risk of seeing their skills overtaken by rapid change.« Presidency Conclusions. Lisbon European Council 23 and 24 March 2000. Dostopno na: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ec/00100-r1.en0.htm (Zadnji dostop 24. 9. 2018).

[4] Borut Brezar. Prekarnost ko način podrejanja dela kapitalu. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/2472_prekarnost-kot-nacin-podrejanja-dela-kapitalu/ (Zadnji dostop 24. 9. 2018).

[5] Močnik, Rastko. Spisi iz humanistike. Ljubljana: Založba *cf (2009), 390.

[6] Aleš, Gaber in Radilovič, Hana. »Uvod«. V: Znanje v dobi kapitalizma in individualizacije : čemu boj za javno in kakovostno izobraževanje? Samoorganizirani bralni seminar na Filozofski fakulteti UL 2017/18. Ljubljana: Hana Radilovič, samozaložba (2018), 2.

[7] Primož Krašovec. Vseživljenjsko učenje kot socializacija v fleksibilnost. Dostopno na: https://vimeo.com/33758800 (Zadnji dostop 24. 9. 2018).

 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.