“Mladi so si krivi sami!” – drugi del

Borut Brezar je sociolog in zgodovinar, član Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

Prispevek je vsebinsko nadaljevanje prvega dela,[1] v katerem smo dokazali tezo, da (slovensko) gospodarstvo ne zna, ni zmožno ali preprosto noče ustvariti dovolj delovnih mest, da bi lahko zaposlilo vse iskalce zaposlitve. Razbili smo mit, ki pravi, da če bi vsi mladi študirali uporabne vede, bi lahko zaposlili vse. Tako prepričanje se je izkazalo za izrazito ideološko, saj nesposobnost sistema zakriva s prelaganjem odgovornosti z gospodarstva na pleča posameznikov. Tudi če seštejemo prav vsa prosta delovna mesta na slovenskem trgu delovne sile, je služb še vedno premalo, da bi zaposlili vse iskalce zaposlitve, pa naj bodo mlajši ali starejši.

 

V tem prispevku bom povezavo med gospodarstvom in visokošolskim izobraževanjem potegnil še naprej. Ker mladi na slovenskem trgu delovne sile nimajo dovolj delovnih mest, se po končani srednji šoli raje kot na seznam brezposelnih vpišejo na fakultete, kasneje pa podaljšujejo svoj študij. S tem študij postane socialni azil. Študij je s prehodom v kapitalizem v 90. letih začel izgubljati svojo izobraževalno dimenzijo. Ali bolje rečeno: poleg izobraževalne funkcije so fakultete postale tudi pribežališče pred brezposelnostjo.

 

Skupina Stvarnost je leta 2015 izdala drugi del kratkega izobraževalnega filma Resnica o visokem šolstvu. Njihova teza: bolonjska reforma je način prilagajanja visokega šolstva nesposobnemu gospodarstvu in hkrati tudi način navajanja študentov na prekarnost.

 

Povezovanje gospodarstva z visokim šolstvom je problematično še z vsaj dveh vidikov. Prvi problem lahko predstavlja čas izobraževanja. Predstavljajmo si, da se na trgu delovne sile pojavi potreba po diplomiranih gradbenikih. Tudi če bi se država odzvala nemudoma in bi se dijaki poslušno odločili za študijsko smer gradbeništva, bo trajalo še vsaj tri leta, da bodo lahko zapolnili prosta delovna mesta in potešili »željo trga«, razen seveda, če se že sredi študija odločijo zaposliti. Vsako izobraževanje zahteva svoj čas. In po pretečenem času, ki je namenjeno izobraževanju, potreba, ki se je pojavila na trgu, mogoče ne bo več tako izrazita kot je bila leta prej. To pa pravzaprav pomeni, da je pogled na svet, ki pravi, da moramo študij prilagoditi gospodarstvu, vsaj problematičen, če ne zgrešen. Vsekakor obstajajo določeni poklici, ki se bodo v gospodarstvu pogosto iskali, sploh če gre za tehnične poklice. Ne smemo pa nasesti naivni predstavi, da naj se študijski programi popolnoma prilagajajo potrebam trga, saj nikoli ne moremo z gotovostjo trditi, da bodo študentje pravočasno zaključili študij, da bi prosta delovna mesta lahko zapolnili (že v prvem prispevku pa smo dokazali, da teh prostih delovnih mest ni dovolj, da bi vsi iskalci zaposlitve službo tudi dobili).

 

 

Drug problem pri podrejanju visokega šolstva gospodarstvu pa zadeva sam obstoj univerze. Če pogledamo napovedi najbolj iskanih poklicev za leto 2018, lahko opazimo, da je med njimi zelo malo takih, ki zahtevajo končano fakulteto.[2] Vprašamo se lahko, kaj pomeni prilagajanje univerze gospodarstvu, ki ni zmožno zaposliti visoko izobraženih kadrov? Mar je problem res v univerzi, če gospodarstvo ne ustvarja takih delovnih mest? Če prilagodimo univerzo takemu trgu delovne sile, lahko univerza preprosto zapre svoja vrata.

 

 

Napovednik zaposlovanja 2018. Vir: ZRSZ

 

Novembra 2011 so študentje in profesorji zasedli nekaj predavalnic na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zasedba je trajala do januarja 2012. Večina javnosti tem dejavnostim ni bila naklonjena. Spletni komentariat in velik del študentov ter profesorjev Filozofske fakultete je začel gonjo proti »lenim, pijanim in zadrogiranim študentom«. Udeleženci zasedbe so se namreč odločno postavili proti komercializaciji študija. Eden od bolj konkretnih vzrokov za zasedbo je bil dvig že tako visokih šolnin na doktorskem študiju – na Filozofski fakulteti se je približno v tem času šolnina doktorskega študija dvignila z 2.700 €/leto na kar 3.500 €/leto, kar je pomenilo, da so finančni kriteriji selekcije še bolj kot prej začeli nadomeščati selekcijo študentov na podlagi znanja. Poleg tega so zasedbeniki zahtevali ukinitev bolonjske reforme in štipendije za vse študente. Zahteve so bile za večino javnosti nerazumljive in utopične. Zasedbeniki so se odločno postavili proti neoliberalizaciji študija – proti vsiljevanju tržnih principov na področje visokega šolstva. Dejstvo pa je, da se večina študentov, nekoč gonilna sila uporniških gibanj, postavila na stran uporabnosti študija in apologetov nesposobnega gospodarstva. Eden od profesorjev je celo izvedel »rekonkvisto« (njegove besede) ene od zasedenih predavalnic in povedal zasedbenikom, da »bomo svet reševali kak drug dan«.

 

Napis nad vhodom v Filozofsko fakulteto v času zasedbe (november 2011).

 

Dejstvo je, da je večina študentov in javnosti že zdavnaj nasedla mantri o potrebi uporabnosti študija za večjo akumulacijo kapitala. Slovenski javni prostor pogosto popolnoma nekritično govori o tem, da bi morali povečati vpis na tehnične in naravoslovne fakultete, omejiti pa vpis na družboslovne, humanistične in umetniške fakultete. Kričijo in navijajo za uvedbo praktičnih predmetov in ukinitev teorije. To kaže na popolno nerazumevanje, kaj je univerza in kaj pomeni študij. Celo napredek v tehnični stroki in naravoslovju namreč zahteva poglobljeno poznavanje teorije. Trik pa je v tem, da »napredek« (oh, ta večni napredek!) vedno zahteva preboje na teoretičnem področju. Zelo nazoren primer je navedel Tomaž Grušovnik v prispevku Uporabna vrednost vednosti na Radiu študent.[3] Kako naj danes vemo, katera teorija bo uporabna čez 10, 20, 50 ali 100 let? Protislovje je ravno v zgrešeni predpostavki, da se da uporabnost napovedati vnaprej. Grušovnik tako navede primer Bernharda Riemanna (1826-1866), ki je napisal doktorsko disertacijo o teoretični geometriji. Disertacija ni bila deležna velike pozornosti, objavljena je bila šele 12 let po nastopnem predavanju. Svojo prvo uporabno vrednost je dobila šele z Einsteinom 60 let kasneje, zares uporabna pa je šele danes, saj njegove enačbe uporablja GPS sistem. Čeprav danes navigiramo z GPS-om, Riemanna ne poznamo in ne vemo, da nam je navigacijo omogočila ravno njegova disertacija iz teoretične geometrije. »Uporabnost« njegove teorije se je pokazala šele stoletje in pol kasneje. Če bi v 19. stoletju od Riemanna zahtevali aplikativno (uporabno) disertacijo, bi verjetno namesto njega disertacijo napisal kak razvijalec vrvi ali jader.[4]

 

Slovenski politični in gospodarski eliti ne odgovarja zahtevna univerza, ki bi razvijala teorijo. Kritični študentje bi namreč kaj hitro ugotovili, da odgovornost za strukturno brezposelnost in nizkokvalificirana delovna mesta nosi ravno ta elita in ne oni kot posamezniki. Žal pa so zahteve in duh zasedbe Filozofske fakultete utonili v kolektivno pozabo, po univerzi pa (razen redkih izjem) koraka pošast aplikativnosti in tržnih principov.[5]

 

 

[1] Brezar Borut. »Mladi so si krivi sami!«. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/2768_mladi-so-si-krivi-sami/ (Zadnji dostop 20. 9. 2018).

[2] ZRSZ. Napovednik zaposlovanja 2018. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/_files/11238/Analiza_Napovednik_zaposlovanja_2018_I.pdf (Zadnji dostop 20. 9. 2018).

[3] Tomaž Grušovnik. Uporabna vrednost vednosti. Radio študent. Dostopno na: https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/pod-katedrom/uporabna-vrednost-vednosti (Zadnji dostop 20. 9. 2018).

[4] Prav tam.

[5] Svetla izjema je knjižica Znanje v dobi kapitalizma in individualizacije – čemu boj za javno in kakovostno izobraževanje? : samoorganizirani bralni seminar na Filozofaki fakulteti UL 2017/18 (Hana Radilovič et al). Glej tudi Marcel S. Mandouri. Diplomirana rit. Dostopno na: https://www.scribd.com/document/379116035/M-Mansouri-diplomirana-rit (Zadnji dostop 20. 9. 2018).

 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.