»Kapitalizem 21. stoletja sistematično uničuje industrijsko družbo. Povezave med različnimi ravnmi velikega industrijskega podjetja se trgajo. Za naloge, ki naj ne bi bile bistvene, najemajo podizvajalce. Inženirje prerazporejajo v neodvisne raziskovalne agencije, kjer se z delavci sploh ne srečajo več. Zaposlene, ki so zadolženi za čiščenje, menzo in varstvo otrok, najemajo pri specializiranih podjetjih.« [1] – Daniel Cohen
Idejo za temo prispevka sem dobil ob branju besedil, ki sta jih napisali Lea Kremič[2] in Katja Miklavčič[3]. Ko razmišljamo o prekariatu, se namreč hitro postavi vprašanje, kdo je sploh prekarni delavec. Kako opredelimo prekarnost? Kakšen pristop naj uporabimo pri opisovanju? Na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo smo v preteklosti v glavnem uporabljali dva pristopa pri opredeljevanju in opisovanju. Prvi pristop bi lahko pogojno imenovali pravni pristop, čeprav prekarnost v zakonodaji ni opredeljena kot pravni pojem. V tem smislu lahko prekarnost razumemo kot tisti tip pravnih pogodb, ki odstopajo od pogodbe za (ne)določen čas: osebe, ki delajo preko svojih s. p.-jev, avtorske in podjemne pogodbe, študentsko delo, osebno dopolnilno delo ipd. Delavec, ki opravlja delo na podlagi takih pogodb, je v primerjavi z delavcem, ki opravlja delo po pogodbi za (ne)določen čas, v slabšem položaju glede delavskih in socialnih pravic, ki iz pogodb izhajajo. Pod ta pristop opisovanja prekarnega dela lahko uvrstimo tudi enačenje prekarnosti s prikritimi delovnimi razmerji[4] – ta opredelitev je seveda izrazito preozka, vendar jo velikokrat zasledimo v diskurzu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, temu je seveda v interesu, da se prekarnost opredeli na čim bolj oprijemljiv, predvsem pa ozek način. Drug pristop pri opredeljevanju in opisovanju prekarnosti, ki ga uporabljamo na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo, je precej manj določen in oprijemljiv, saj prekarnost opredeljuje kot nov način življenja, ki ga je prinesel zlom fordističnega tipa proizvodnje. Ta pristop med drugim poudarja negativne zdravstvene vidike prekarnosti, stres, podaljševanje delovnega časa, brisanje mej med prostim in delovnim časom, tekmovalnost med delavci, rušenje kolektivnih solidarnostnih vezi, povečevanje revščine ali nezmožnost nadzora nad lastno usodo. Moj prispevek je poskus poglobitve drugega pristopa opredeljevanja in opisovanja prekarnosti. Pokazati želim, kako lahko prekarnost mislimo v povezavi s pojavom informacijske revolucije in kako lahko njeno spodbujanje tekmovalnosti in individualizacije koristi kapitalu.
Organizacija dela je način discipliniranja delavcev
V sedemdesetih letih preteklih treh stoletij so se pojavile »revolucije« – nekaj radikalnih inovacij, ki so popolnoma spremenile notranjo organizacijo dela v tovarnah in podjetjih.[5] V osemnajstem stoletju sta se pojavila parni stroj in metalurgija, v devetnajstem stoletju elektrika, telefon in motor na notranje izgorevanje, v dvajsetem stoletju pa internet in mikroprocesor, ki je postal osnova za osebni računalnik. Pred pojavom elektrike so se tovarne zanašale na organizacijo dela, ki jo imenujemo »factory system«. Parni stroj, ki je navadno stal v osrednjem delu tovarne, je nadomeščal prejšnje (naravne) vire energije, kot so voda, veter, človeška ali živalska moč. Notranja organizacija dela v tovarni je posnemala srednjeveški model proizvodnje: skupnosti poklicev so prenašale svoje znanje skozi generacije in sistem pomočnikov, delavci pa so se še vedno morali zanašati na svoja čutila in občutke pri upravljanju stroja. Tisti delavci, ki so s strojem znali upravljati (torej jih je bilo tudi najtežje zamenjati), so bili tudi najbolj sindikalno aktivni, nekvalificiranih delavcev, ki so bili med delavstvom v večini, takratni sindikati celo niso včlanjevali.[6] Ta tip organizacije dela je izgubil dominantno vlogo s pojavom elektrike, ko se je široko odprlo vrata tovarn množicam nepismenih in neizobraženih delavcev – ti so lahko našli delo v tovarnah fordističnega tipa, kjer je kraljeval tekoči trak. Delavci so za tekočim trakom opravljali le preproste in monotone gibe, kar je prispevalo k večji učinkovitosti produkcijskega procesa. Obenem pa je to pomenilo, da je delavec postal bolj zamenljiv: delavec ni bil več nekdo, ki bi znal upravljati s strojem, temveč nekdo, ki se lahko dela priuči v nekaj dnevih. Na ta način je tehnologija disciplinirala in izrinila strukturno premoč sindikalno organiziranih delavcev iz tovarniškega sistema 19. stoletja. Sindikati so bili na primer leta 1904 iz Fordovih tovarn izgnani. Delavci so se (ne le v Fordovih tovarnah, ampak širše) morali organizirati na novo in pri tem so bili zelo uspešni, saj je sindikalnemu gibanju uspelo zgraditi močno bazo, s pomočjo katere je postavilo temelje socialne države, ki jo (sicer v močno okrnjeni obliki) poznamo še danes. Pod pritiskom države so se sindikati v Fordove tovarne lahko vrnili leta 1941. Vendar pa fordistični delavci v nasprotju s kvalificiranimi delavci iz prejšnjega obdobja niso več obvladovali celote produkcijskega procesa. Monotonost dela za tekočim trakom so delavci, ki so iz generacije v generacijo postajali bolj izobraženi, občutili kot vsakodnevno nasilje tehnologije, kar je med njimi povzročilo odpor. Ko so se študentje leta 1968 uprli hierarhičnemu modelu življenja svojih staršev, se jim je pridružilo tudi mnogo tovarniških delavcev.[7] S pojavom interneta je kapital dobil možnost popolne prenove organizacije dela, kakor jo ponazarja uvodni citat. Začelo se je drobljenje podjetij, s selitvijo industrije v države s cenejšo delovno silo pa je industrijska družba prešla v t. i. družbo storitev. Nastal je prekariat kot nov način organizacije dela in začel spodjedati temelje fordistično organiziranega sindikalnega gibanja, ki je zaspalo na lovorikah pridobljene socialne države iz prejšnjega obdobja.
Zgodovina delavskega gibanja in organizacija dela v podjetjih je bila v resnici veliko bolj kompleksna. Hiter pregled naj nam na tem mestu koristi kot ponazoritev, da organizacija dela v kapitalizmu ni nikoli nekaj naključnega in praviloma vedno nastopa kot sistemski odgovor na organiziranje delavcev. Pojav sodobne organizacije dela (in posledično tudi prekarnosti) moramo razumeti v tem kontekstu. Izkoriščanje delavcev obstaja v kapitalizmu že od vsega začetka. Prekarnosti torej ne opredeljuje dejstvo, da so prekarni delavci izkoriščani. Postfordistična organizacija dela je posebna v nekem drugem vidiku – v samem načinu podreditve. Fordistični delavec ni imel na razpolago strojev in surovin (produkcijskih sredstev), da bi zagnal produkcijski proces, kaj šele dovolj zagonskega kapitala, da bi si potrebno kupil, zato mu je preostalo edino to, da je svojo delovno zmožnost prodajal na trgu delovne sile, da je lahko na ta način zaslužil mezdo za reprodukcijo (preživetje) samega sebe in svoje družine. Na trg se je podal, ker je bil ločen od produkcijskih sredstev (strojev in surovin), izkoriščanje v produkcijskem procesu pa je organiziral kapitalist znotraj tovarne. Delavec pri samem upravljanju tovarne in organiziranju produkcijskega procesa praktično ni sodeloval. Delovna sila je v tem primeru bila realno podrejena kapitalu, ker je izkoriščanje v celoti organiziral kapital in ne delavci sami. V postfordizmu je drugače. Prevlado v produkcijskih procesih so prevzele kognitivne dejavnosti, pri katerih so najpomembnejše intelektualne sposobnosti. Oblikovalci, arhitekti, prevajalci, lektorji in drugi kognitivni delavci imajo strokovno znanje, obenem pa tudi računalnik, internet in programsko opremo. Vse potrebno, da zaženejo produkcijski proces torej že imajo. Kapitalu niso več podrejeni realno, ampak samo še formalno, saj lahko proces (samo)izkoriščanja organizirajo delavci sami.[8] Razlika med realno in formalno podreditvijo dela kapitalu se kaže kot ključni element razlikovanja med fordističnim in postfordističnim delavcem. Ko postfordistični (prekarni) delavec dobi naročilo, je naročniku[9] običajno vseeno, na kakšen način bo delo opravljeno. Naročnik v naročilu običajno postavi zahteve glede kvalitete in kvantitete izdelka ali storitve in postavi tudi rok, prekarnemu delavcu pa je prepuščeno, kako bo naročilo izvedel. In ravno v tem se pokaže vsa brutalnost postfordističnega kapitalizma: delavec v postfordizmu organizira svoje izkoriščanje kar sam, kapital pa samo pobere končni produkt. Bolj kot formalnopravno lastništvo nad produkcijskimi sredstvi (to je bilo bistveno v fordistični organizaciji dela) je važen sistem oblastnih tehnik, ki omogočajo, da se produkcija izvaja na kapitalističen način. Velika podjetja se na ta način znebijo stroškov, povečajo svoj profit, hkrati pa je delovna sila bolj ubogljiva in zaslepljena z mantro osebnega uspeha: »Če so dovolj disciplinirani in socializirani v kapitalistični način mišljenja in življenja, so prav lahko lastniki svojih produkcijskih sredstev. Še več, to pomeni, da sami nosijo stroške njihove oskrbe, popravil in »moralnega zastarevanja« (ko se na trgu pojavi boljše delovno sredstvo in je potrebno v hipu zastarele iMace nadomestiti z novimi). Ko kapitalizem postane prevladujoč in vseprisoten ekonomski sistem, sam pritisk konkurence poskrbi za discipliniranje ekstravagantnih poskusov nekapitalistične družbene produkcije – takoj, ko presežejo nišno mikroprodukcijo, ti na trgu propadejo. Poleg tega s. p. in prekarni delavci niso samonikli revolucionarni levičarji, ki bi jih moral kapitalistični sistem najprej streti z razlaščanjem in neposredno represijo, da bi lahko iz njih nato naredil proletarce, temveč so, tako kot vsi preostali, socializirani v kapitalistično družbo, v njene kriterije osebnega uspeha in pravila igre.«[10]
Kar opredeljuje postfordistično delo, nikakor ni oblika pogodbe. Bistvena je sprememba v pravni naravi razmerja med delavcem in delodajalcem. Razmerje med delavcem in delodajalcem je pravno gledano razmerje neenakosti, saj ima delavec šibkejše pogajalsko izhodišče. Razmerje med delavcem in delodajalcem v postfordizmu pa je poslovno razmerje med dvema podjetjema, pri katerih naj bi vsaj na videz šlo tudi za razmerje enakih moči.[11] Država danes formalno v celoti priznava status delavca samo tistim, ki opravljajo delo, za katerega lahko rečemo, da je realno podrejeno kapitalu, torej da izkoriščanje organizira kapitalist. Rečeno drugače, država kot problematične prepoznava samo tiste prekarne delavce, ki delajo v pogojih, ki so podobni organizaciji dela iz fordističnih časov (t. i. prikrita delovna razmerja): zahteva se nadzor delodajalca, delovni proces, ki ga organizira delodajalec, delavec delo opravlja osebno, prejema plačilo in dela kontinuirano oz. dalj časa.[12] Država torej ne priznava statusa delavca tistim, ki delajo v novi, sodobni organizaciji dela, ko je delavec kapitalu podrejen samo še formalno. To pa pomeni, da se bodo morali prekarni delavci organizirati na zgodovinsko nov način, da bodo v novi zgodovinski situaciji priborili zgodovinsko specifične pravice za prekarne delavce. Hkrati pa se morajo organizirati na način, da bodo ponovno začeli ogrožati akumulacijo kapitala, kot so jo začeli tudi v 19. in nato v 20. stoletju.[13]
Podjetništvo kot (samo)zaslepitev
Prekarni delavec je ujet nekje med podjetjem in delavcem. Pravzaprav na trgu praviloma nastopa kot podjetje in ne kot delavec. Ena od samostojnih podjetnic v Sloveniji je svojo situacijo opisala takole: »Prisiljena sem se ukvarjati z delom, za katerega nisem usposobljena (birokratski, marketinški del s. p.-ja). Tako je za mojo ‘firmo’ slabo poskrbljeno, ker se sama ne spoznam na določena področja, za katera je, kljub majhnosti firme, ravno tako potrebno poskrbeti, kot če bi bila firma večja.«[14] Podjetje je organizacija, ki ima predvidene vsaj tri družbene vloge: prvo vlogo predstavlja vlagatelj, ki ima dovolj kapitala, da za zagon dejavnosti, drugo vlogo predstavlja management, ki usmerja, organizira in upravlja z viri, tretjo vlogo pa predstavlja delovna sila: »Podjetje je po definiciji organizacija, družbeni mikrosistem, oblika kooperacije, katere namen ni zgolj v sposobnosti proizvajanja velikih količin blag, temveč v presežni vrednosti, ki je ustvarjena s kooperacijo, oziroma v dodani vrednosti, ustvarjeni z uporabo tehnologije in človeške inteligence. Kako bi lahko ‘samostojni podjetnik’ delal vse to? Sam izraz je torej nesmiseln, vendar popolnoma ustreza drugačni pravni naravi delovnega razmerja, kakršno je vpeljal postfordizem. Da bi pogodba o zaposlitvi postala poslovna pogodba, je delavcu treba reči ‘podjetje’.« [poudarek v originalu][15] Pri spremembi delavca v podjetje pa je treba upoštevati še nekaj. Prekarni delavec je drugemu prekarnemu delavcu v postfordizmu konkurenca, solidarnostnih vezi med delavci, ki so se zgradile v času fordizma, pa praktično ni več. Ne samo, da mora postfordistični delavec sam organizirati lastno izkoriščanje, temveč mu je odvzeta tudi kolektivna moč povezovanja. Podjetje na trgu deluje samo, z drugimi podjetjih pa sodeluje samo poslovno.[16] O drugih delavcih (»podjetjih«) mora postfordistični delavec razmišljati kot o konkurenci, drugače kaj hitro propade. Značilnost trga v kapitalistični ekonomiji je namreč brutalni darvinizem.
Mogoče smo prišli do absurdne situacije, ko bo moralo delavsko gibanje delavce nagovarjati kot podjetja in ne kot delavce. Ker postfordistični delavci delo opravljajo kot podjetja, navadno tudi samega sebe vidijo kot podjetnike. Eden od ključnih izrazov, s katerim lahko opišemo vstopanje na današnji trg delovne sile, je namreč individualizacija. Delavci vstopajo na trg delovne sile kot posamezniki, ki so opremljeni z individualnimi kompetencami, in ne več kot primerki določene izobrazbene kategorije, ki bi bila kolektivno regulirana. Ker je kolektivne zaščite manj, je pogajalska moč udeležencev na trgu delovne sile izrazito oslabljena. Posameznik danes verjame, da je sam odgovoren za svoj položaj in hkrati verjame tudi, da sam poseduje moč, da svoj položaj obvlada. Fleksibilnost prevzame kot osebni projekt in kot rezultat osebnih odločitev in ne kot objektivnih zunanjih prisil. Skrb za svoj položaj prevzame nase in verjame, da ima moč za doseganje družbeno zaželenih blaginjskih ciljev, vire uspeha pa išče v samem sebi, čeprav so objektivni zunanji pogoji neugodni. Posameznik tako nase prevzame tudi sistemska protislovja in jih razume kot nekaj, s čimer se zmore spopasti na ravni svojih izbir in življenjskega sloga.[17] Postane podjetnik samega sebe in krepi svoje individualne kompetence, ki mu bodo izboljšale možnosti na trgu. V eni osebi se združita delavec in menedžer: »Ko zaposleni hkrati postanejo menedžerji, prisilni zakon konkurence nanje deluje neposredno: sami morajo iznajti načine neskončne maksimizacije profita in konkurenčnosti podjetja. Razredno razmerje s tem deluje od znotraj, se ponotranji. V demokratičnih podjetjih razredni boj na delovnem mestu ni več družbeni boj med jasno ločenima družbenima skupinama, temveč notranji, psihični boj znotraj zaposlenih – boj med težnjo po samoohranitvi, to je zmanjševanju intenzivnosti in obsega dela, ter težnjo po uspešnosti podjetja, ki deluje v nasprotni smeri, pri čemer večja uspešnost podjetja lahko pomeni tudi višje dohodke zaposlenih, torej na neki način prispeva tudi k samoohranitvi, čeprav jo hkrati ogroža.«[18]
Samozaslepitev (prekarnih) delavcev poteka na še enem nivoju: verjamejo lahko, da sta samopotrditev in samouresničevanje pomembnejša za zadovoljstvo z delom kot višina plačila. Prekarni delavci včasih sami ne pričakujejo visokega plačila za delo, za katerega verjamejo, da so se zanj odločili svobodno in se z njegovo pomočjo samouresničujejo (ta pojav pogosto najdemo v kreativnih poklicih, pa tudi v kognitivnih poklicih nasploh). Če posameznik namreč verjame, da se odloča svobodno, lahko nizko plačilo racionalizira v smeri, da je plačilo mogoče nizko, vendar se skozi svoje delo lahko vsaj samouresničuje. Psihologi to pojasnjujejo s teorijo kognitivne disonance, po kateri posameznik po neugodnem dejanju prilagodi svoja predhodna prepričanja in motivacije, da jih uskladi z neugodnim dejanjem in tako vzpostavi skladnost s samim seboj. Če posameznik razume svoje delo kot »službo«, jo vidi kot instrumentalno dejavnost, preko katere bo prišel do plače, z njo pa bo financiral druge dejavnosti, ki ga samouresničujejo. V zameno za podrejanje na delovnem mestu delavec pričakuje dovolj visoko plačilo, da bo izpolnil življenjske cilje, ki so izven službe. Do ideološke predstave o delu, ki se pogosto pojavlja med prekarnimi delavci, pa pride, ko delo začnejo imenovati »kariera«: samouresničevanje se vidi v delu samem, zato se višina plačila zdi nepomembna. Ekonomski rezultat je podplačanost uživajočih garačev, ki verjamejo v samouresničevanje in so pripravljeni enormno delati pod kakršnimikoli pogoji.[19]
Zaključek
Prekarnost je nov način življenja tudi z vidika nove organizacije dela. V primerjavi s fordizmom ima postfordistični delavec vsa produkcijska sredstva, da lahko sam zažene produkcijski proces, v katerem se samoizkorišča, presežno vrednost pa še vedno akumulira kapitalistični razred. Kapitalu je prekarni delavec podrejen samo še formalno. Ker se je fordistično delavstvo organiziralo v popolnoma drugačni zgodovinski situaciji, prekarci pa predstavljajo nov tip delavca 21. stoletja, mora delavsko gibanje organizirati prekarce na nov in zgodovinsko specifičen način, da se jim priborijo nove pravice, hkrati pa spodjedati akumulacijo kapitala in ga vračati tistim, ki presežno vrednost ustvarjajo, torej (prekarnim) delavcem. Pri tem bo delavsko gibanje trčilo ob razrušene solidarnostne vezi, ki so jih pri prekarnih delavcih nadomestile vezi tekmovalnosti in konkurence. Posebnost prekarnih delavcev je tudi v tem, da na trgu vsakodnevno delujejo kot podjetja (npr. kot s. p.-ji) in ne kot delavci, skladno s tem pa so sprejeli tudi podjetniško logiko. Idenitficiranje s »podjetjem« gre lahko tako daleč, da prekarci delo vidijo kot samouresničevanje in so zato pripravljeni sprejeti tudi nizko plačilo in slabe pogoje dela. Vsekakor bo to delavskemu gibanju predstavljalo velik izziv.
Za vsebinske in slogovne nasvete se zahvaljujem Lari Simoni Taufer, vodji odbora za trg dela na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo.
Opombe:
[1] Cohen, Daniel. Tri predavanja o postindustrijski družbi. Ljubljana: Založba Sophia (2011), xii.
[2] Prispevek je uvrščen tudi v ta zbornik, sicer pa glej Kremič, Lea. Pojem delavca (v 21. stoletju).Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/1983_pojem-delavca-v-21-stoletju/ (Zadnji dostop 19. 3. 2018).
[3] Prispevek je uvrščen tudi v ta zbornik, sicer pa glej Miklavčič, Katja. Prekarni delavci skozi perspektivo marksizma – izkoriščani člani družbe?. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/1960_prekarni-delavci-skozi-perspektivno-marksizma-izkoriscani-clani-druzbe/ (Zadnji dostop 19. 3. 2018).
[4] Za razumevanje prikritih delovnih razmerij glej odličen prispevek (uvrščen je bil tudi v ta zbornik): Bagari, Sara. Prikrito delovno razmerje in pravno varstvo delavca. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/1907_prikrito-delovno-razmerje-in-pravno-varstvo-delavca/ (Zadnji dostop 19. 3. 2018).
[5] Dodajmo, da do revolucij v produkcijskem procesu ne bi prišlo, če ne bi kapitalistični sistem teh inovacij potreboval. Inovacija sama na sebi še ne pomeni ničesar, če je kapitalisti ne bi prepoznali in vpeljali v produkcijski proces kot način, kako ustvariti še več presežne vrednosti. Že hiter pogled na Wikipedijo nam pokaže, da so parni stroj v preprosti obliki odkrili že v starem Rimu, pa ta ni povzročil industrijske revolucije že skoraj dva tisoč let prej. Wikipedia. Steam Engine. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Steam_engine (Zadnji dostop 19. 3. 2018).
[6] Cohen (2011), 1-5.
[7] Močnik, Rastko. Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu. V: Postfordizem. Razprave o sodobnem kapitalizmu. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije (2010), 158–164.
[8] Prav tam, 180–188.
[9] Pri formalni podreditvi dela kapitalu ni bistveno, če delavec dela za enega ali za več naročnikov, ampak je bistveno, da delavec sam organizira produkcijski proces, pa naj bo ta materialen ali kognitiven.
[10] Krašovec, Primož. Še enkrat o neoliberalizmu III: Psihoafektivni učinki neoliberalizma in neoliberalna subjektivnost. V: Andragoška spoznanja. Ljubljana, št. 2 (2016), str. 70.
[11] Bologna, Sergio. Nove oblike dela in srednji razredi v postfordistični družbi. V: Postfordizem. Razprave o sodobnem kapitalizmu. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije (2010), 138.
[12] Pojav prikritih delovnih razmerij nam pokaže, da postfordistična organizacija dela poskuša prodreti celo na tista področja, ki so organizirana fordistično. Kognitivne dejavnosti so postale prevladujoč model organizacije dela v postfordizmu, saj določajo ritem, organizacijo in celo tehnologijo (podobno je avtomobilska industrija s tekočim trakom postala prevladujoča v fordizmu). Ali kakor pravi Marx v Kapitalu: »V vseh družbenih oblikah je neka produkcija, ki določa položaj in vpliv vsem drugim in katere odnosi zatorej tudi določajo položaj in vpliv vsem drugim odnosom. Splošna svetloba je, v katero so potopljene vse druge barve, in prav ona jih preobraža v njihove posebnosti. Posebni eter je, ki določa specifično težo vsega bivanja, ki se kaže v njem. […] V buržoazni družbi […] poljedelstvo postaja vse bolj samo industrijska panoga in jo kapital popolnoma obvladuje.« Citirano po: Močnik (2010), 158.
[13] Močnik (2010), 191.
[14] Bagari, Sara et al. Priročnik za samostojne podjetnike. Ljubljana: Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (2016), 10.
[15] Bologna (2010), 140.
[16] Na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo sicer zagovarjamo stališče, da bi vsakodnevno borbo na trgu lahko ublažilo povezovanje prekarnih delavcev v zadruge. Stroški, ki jih sicer plačuje vsak prekarni delavec sam (marketing, oblikovanje, računovodstvo, pravna pomoč ipd.), bi se lahko prenesli na zadrugo, kjer bi se stroški delili. Nekoliko bi se lahko ublažili tudi začasni neuspehi prekarcev, če bi zadruga za te primere oblikovala sklad. Predvsem pa bi bila delitev dela precej bolj razvita. Vsekakor ima pa povezovanje v zadruge lahko tudi svoje omejitve, saj bi morale zadruge, če bi se razširile in se ne bi združevale, slej ko prej tekmovati med seboj na trgu in si zbijale ceno.
[17] Kovačič, Gorazd. Vpliv individualizacije in internalizacije na razredno zavest. V: Sindikalno gibanje odpira nove poglede. Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (2008), 125.
[18] Krašovec (2016), 69.
[19] Kovačič (2008), 131, 132.
