Prekarni delavci skozi perspektivo marksizma – izkoriščani člani družbe?

Da začrtamo smernice besedila …

Pod drobnogledom tega teksta sta izkoriščanje kot eden izmed temeljnih pojmov  marksizma in prekarnost kot značilnost dela, ki jo v praksi izkuša vedno večje število aktivnega prebivalstva. Konkretneje, marksizem, znan kot teorija, ki podrobneje analizira produkcijske odnose (znotraj kapitalistične ureditve), se zdi primeren teoretski okvir za analizo in pojasnjevanje pojava izkoriščanosti novodobnih prekarnih delavcev.

Marksizem v ospredje postavlja dve kategoriji, dva razreda – buržuazijo (kapitaliste) in proletariat (delavce); pri čemer je proletariat, kot bo v nadaljevanju prikazano, lahko pojmovan kot razred, ki ga izkoriščajo lastniki produkcijskih sredstev, torej kapitalisti. Prvi del besedila se tako ukvarja z antagonističnimi odnosi med pripadniki obeh razredov z namenom podrobne predstavitve trditve Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki sta v Komunističnem manifestu zapisala, da je zgodovina človeške družbe zgodovina razrednega boja[1]. Boja, katerega gonilo je prav izkoriščanje. Drugi del besedila pa na podlagi podane teorije v prvem postavi v središče prekarnost, jo definira ter skuša pojasniti, zakaj in na kakšen način so prekarni delavci v kapitalističnem sistemu izkoriščani ter kako se to izkoriščanje razlikuje od izkoriščanja delavcev, ki se v svojem vsakdanu s prekarnostjo ne srečujejo.

Teoretski okvir

Pri obravnavi izkoriščanja s perspektive Marxa in Engelsa ne gre odmisliti konteksta časa nastanka njunih idej, tj. 19. stoletja, med drugim zaznamovanega z industrializacijo, urbanizacijo in kolonizacijo pod taktirko kapitalizma, vedno bolj prisotnega v vseh porah človekovega življenja. Po prvotni akumulaciji, temelječi na ekspropriaciji kmečkega prebivalstva[2], ki ni omogočila zgolj nastanka kapitalizma, temveč tudi njegovo nenehno reprodukcijo in posledični vzpon, so se ljudje znašli v dveh nastajajočih razredih, značilnih za kapitalizem – bodisi v manjšinskem razredu buržoazije bodisi v množici proletariata. Skupini sta vpeti v t. i. kapitalsko razmerje, ki ga ustvarja proces »/…/ ločitve delavca od lastnine nad njegovimi delovnimi pogoji, proces, ki na eni strani preobraža družbena življenjska in produkcijska sredstva v kapital, na drugi strani pa neposredne producente v mezdne delavce«[3]. Delavec posledično prodaja svoje delo, da zagotovi preživetje sebi in svoji družini.

Kot odgovor na vprašanje, kaj je potemtakem glavni predmet zanimanja kapitalista, lastnika produkcijskih sredstev, sta Marx in Engels pojmovala nemoralno svobodo prostega trga. Zasledovanju načela prostega trga pa je inherentno izkoriščanje, ki je v kapitalizmu prikrito, brezosebno[4]. Marko Kržan v Mladininem intervjuju namreč pojasnjuje, da so fevdalci svoje podrejene izkoriščali neodvisno od drugih fevdalcev, kapitalist pa zmanjšuje plačo, niža uporabno vrednost delavcev glede na okoliščine ravnanja drugih ekonomskih subjektov, ki so kot take predstavljene kot nuja, kot objektivna okoliščina. Kapitalista, čigar duša je po Marxu duša kapitala, zanima zgolj maksimalni izkoristek mezdnih delavcev v oblikah izmenskega dela in težnjah po podaljševanju produkcijskega časa, čemur je inherentno izčrpavanje delavca[5]. Nadalje, ker z razvojem novih načinov proizvodnje kapital prav tako poskrbi, da se obstoječi antagonistični odnosi  izkoriščanja reproducirajo, Marx in Engels v Komunističnem manifestu kot edino možnost popolne osvoboditve proletariata napovesta odpravo meščanske lastnine.

Splošno znano dejstvo je, da se napovedi revolucionarnih misli niso udejanjile na način, kot so bile teoretsko osnovane. Kar pa je, žal, mnogokrat odličen teren za množicam všečno besedičenje o tem, kako so ideje marksizma vsaj prekomerno idealistične, če ne že popolnoma preživete. A že bežen pogled onkraj nam pokaže, da je marksistični teoretski okvir zelo relevanten za razumevanje novodobnih produkcijskih odnosov. Kajti eno dejstvo ostaja nespremenjeno – kapitalistični produkcijski odnosi so navkljub vsem pridobljenim pravicam delavcev (obsežnost teh po svetu sicer variira, njihovega pomena pa vsekakor ne gre zanikati) še vedno odnosi podrejanja, pri čemer so, tako Jaques Rencière, v slabšem položaju (najmanj) tako prekarni delavci t. i. razvitega sveta kot tudi prekomerno izkoriščani delavci daljnega vzhoda[6].

Kdo so izkoriščani prekarni delavci?

Predhodni odstavek že omenja prekarne delavce kot eno izmed kategorij, ki jo je skozi prizmo marksizma moč misliti kot izkoriščano, zato je pomembno razumeti, zakaj je temu tako. Pred tem pa je potrebno še poudariti, da se analiza zaradi visoke stopnje kompleksnosti problematike osredotoča predvsem na prekarnost t. i. razvitega sveta, znotraj teh okvirov pa na območje Evropske unije.

Prekarni delavci se v svojem vsakdanu soočajo z odsotnostjo stabilne zaposlitve, čemur je inherentno poseganje po kratkotrajnih delih[7]. Mednarodna organizacija dela v poročilu Non-standard Employment Around the World prekarnosti pripiše štiri elemente[8]. Prvič, gre za slabo plačane oblike zaposlitve, ki delavca pogosto potiskajo v revščino; z roko v roki prekarnosti pa koraka tudi negotovost, kjer gre v prvi vrsti za to, da prekarni delavec pogosto ne ve, ali mu bo delo na daljši rok uspelo obdržati ali ne. Prekarni delavci prav tako navadno ne (so)odločajo o stvareh, ki zadevajo njihove delovnih pogoje ter so nezaščiteni – pogosto jih ne ščiti zakonodaja, manjkajo pa tudi kolektivne pogodbe, ki sicer med drugim urejajo področji varnosti na delovnem mestu in socialne zaščite. Za prekarne oblike zaposlitve je tako značilno, da breme tveganj, povezanih z delom, nosi delavec in ne delodajalec.

Zmotno pa je mišljenje, da je prekarnost značilna za vse delavce v nestandardnih oblikah zaposlitve, med katere Mednarodna organizacija dela uvršča zaposlitve za določen čas (kamor se uvrščajo tudi sezonsko delo in pogodbe, katerih temelj je delo na projektu)[9]. Nadalje, v to kategorijo sodijo tudi zaposlitve s krajšim delovnim časom in pogodbe dela na klic (‘on call work’), ki vključuje (neplačano) stalno pripravljenost. Nadalje, za nestandardne zaposlitve veljajo tudi oblike zaposlitve po posrednikih, tj. agencijsko delo in delo podizvajalcev, ter različne oblike samozaposlitve.

Če je bilo zapisano, da je avtomatska povezava prekarnosti in nestandardnih zaposlitev nekorektna, pa je prav tako napak posploševati, da prekarnost zaobide vse standardne oblike zaposlitve, ki so regulirane s pogodbo o delovnem razmerju in pospremljene z nizom jasno definiranih pravic in dolžnosti. Kako je to možno, je najverjetneje legitimno vprašanje glede na to, da sklepanje na podlagi splošnih prepričanj vselej predpostavlja idejo o standardni zaposlitvi (za nedoločen čas) kot obliki varne zaposlitve. A kot navaja Mednarodna organizacija dela, gre za to, da se vse več delavcev v standardnih zaposlitvah sooča s plačo, ki jih potiska proti pragu revščine oziroma celo pod njega[10], prav tako mnogi bodisi živijo v nenehnem strahu pred izgubo zaposlitve (inherentne na primer zaprtju oz. selitvi podjetja) bodisi so izpostavljeni drugim tveganjem na delovnem mestu. Skratka, če je še nedavno veljalo, da sta standardna oblika zaposlitve in prekarnost nekompatibilni, tega danes zagotovo ni več moč trditi.

Razpravo o vzrokih pojava prekarnosti pa je nujno postaviti še v kontekst trenutnih tokov, ki določajo dogajanje na trgu delovne sile. Upoštevajoč zgolj države Evropske unije, poročilo Precarious Employment in Europe navaja, da je bilo leta 2014 v standardnih oblikah zaposlitve za polni delovni in nedoločen čas zaposlenega 59 % aktivnega prebivalstva[11]. Trendi pa nakazujejo, da ta odstotek konstantno upada, skladno s tem pa po drugi strani narašča število nestandardnih zaposlitev. Še več, študije ugotavljajo, da se premo sorazmerno z naraščanjem števila nestandardnih zaposlitev pogosteje pojavlja tudi negotovost kot značilnost zaposlitve. Vse bolj negotovim oblikam dela pa botruje več dejavnikov, kot ključnega je moč upoštevati zadnjo gospodarsko krizo, ki jo na prvem mestu omenja tudi poročilo Precarious Employment in Europe. Zadnja gospodarska kriza je namreč zaostrila tekmovanje na trgu delovne sile na način, da so ljudje bolj in hitreje pripravljeni sprejeti kakršno koli zaposlitev, da bi se le izognili brezposelnosti. Varčevanju kot načinu spopadanja s krizo prav tako nista inherentna zgolj zmanjšano zaposlovanje oziroma celo nezaposlovanje, ki silita ljudi k temu, da se »pač znajdejo po svoje«, marveč tudi nefinanciranje različnih inšpektoratov, ki bi utegnili preprečiti morebitna izkoriščanja delavcev v različnih oblikah zaposlitve[12].

Kako bi marksizem pojasnil prekarnost – namesto zaključka

Ker je prekarnost relativno nov pojem in nekakšen izum zadnjih desetletij, verjetno ni treba poudarjati, da Marx in Engels o prekarnih delavcih, tako kot jih opredeljujemo danes, nista pisala. Ne glede na to pa je na podlagi teorije moč prekarne delavce uvrstiti v razred (izkoriščanih) delavcev, v razred proletariata. A dejstvo je, da je izkoriščenost prekarnega delavca drugačna od izkoriščenosti drugih delavcev. Enostavno je večja, obsežnejša in še strašnejša, saj se, kot je bilo že zapisano, prekarni delavci v (ne)standardnih zaposlitvah v svojem vsakdanu nenehno soočajo z nizkimi dohodki ter splošno negotovostjo in strahom, kaj bo prinesel jutri. Ta skupina delavcev je torej v sistemu potisnjena na rob družbe, tam pa ostaja tudi zato, ker gre za zelo razpršeno kategorijo, prekarne delavce najdemo praktično v vseh poklicnih sferah. Prav tako se mnogi prekarni delavci niti ne želijo izpostaviti, bodisi v strahu pred potencialno izgubo že tako negotovega dela bodisi zato, ker krivdo za svoj neugoden položaj pripisujejo izključno sebi. Seveda, sistemska napaka ne pride v poštev, ta diskurz elitam ni v interesu, posledično pa po različnih vzvodih reproducirajo idejo družbe meritokracije, ki domnevno vsem ponuja enake možnosti za (ne)uspeh.

Upoštevajoč idejo, da je kapitalistični sistem pač eden v nizu sistemov, in je, kot drugi, zasnovan tako, da nenehno reproducira odnose (med razredoma), nas to vodi do razmišljanja, da gre prekarne oblike zaposlitve brati kot inovacijo kapitalizma. A če se trend nadaljuje, če bodo elite postajale elitnejše in če se bo izkoriščanje stopnjevalo, se bo napoved Marxa in Engelsa o samodestrukciji kapitalizma le uresničila? Morda. Alternativa tovrstni spremembi sistema pa je veliko bolj pesimistična, saj se utegne ponoviti že slišana zgodba o stricu Kapitalu, ki mu uspe utišati Vse preko izuma nove, še bolj izkoriščane skupine tako v t. i. razvitem svetu kot tudi drugod, nasproti tej bodo današnji prekarci zmanipulirani zgled konformnega življenja.

Katja Miklavčič, študentka mednarodnih odnosov, članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo

[1] Marx, Karl in Engels, Friedrich. Manifesto of the Communist Party. Dostopno na: https://www.marxists.org/archive/marx/works/download/pdf/Manifesto.pdf (Zadnji dostop 12. 5. 2017).

[2] Marx v Kapitalu piše o ekspropriaciji poznega srednjega veka kot procesu odvzetja zemlje kmetov s strani zemljiških gospodov z namenom prisvajanja produkcijskih sredstev. Še več, po izgubi lastne zemlje so bili kmetje primorani prodajati tudi svoje delo. Glej tudi Marx, Karl. Kapital I: Kritika politične ekonomije. Ljubljana: Naprej! (2012).

[3] Prav tam, 586.

[4] Košak, Klemen. Intervju: Dr. Marko Kržan, sociolog in politični delavec. Dostopno na: http://mladina.si/179277/dr-marko-krzan-sociolog-in-politicni-delavec/ (Zadnji dostop 12. 5. 2017).

[5] Marx, 2012: 192.

[6] Rencière v Jeffries, Stuart. Why Marxism is on the rise again. Dostopno na: https://www.theguardian.com/world/2012/jul/04/the-return-of-marxism (Zadnji dostop 13. 5. 2017).

[7] Gibanje za dostojno delo in socialno družbo. Prekarno delo. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/prekarno-delo/ (Zadnji dostop 13. 5. 2017).

[8] Mednarodna organizacija dela. Non-standard Employment Around the World: Understanding challenges, shaping prospects. Geneva: International Labour Office (2016), 18. Dostopno na: http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/—dgreports/—dcomm/—publ/documents/publication/wcms_534326.pdf (Zadnji dostop 13. 5. 2017).

[9] Prav tam, 8.

[10] To kategorijo ljudi zajema koncept t. i. revnih zaposlenih – zaposlenih, ki so zaradi dohodka, s katerim razpolagajo, izpostavljeni tveganju revščine, saj je dohodek nezadosten za vzdrževanje gospodinjstva. Glej tudi: Eurofond. Working poor in Europe – Poland. Dostopno na: https://www.eurofound.europa.eu/observatories/eurwork/comparative-information/national-contributions/poland/working-poor-in-europe-poland (Zadnji dostop 13. 5. 2017).

[11] Broughton, Andrea et al. Precarious Employment in Europe. Evropski parlament,  IP/A/EMPL/2014-14, PE 587.285 (2016), 32.  Dostopno na: http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2016/587285/IPOL_STU(2016)587285_EN.pdf (Zadnji dostop 13. 5. 2017).

[12] Prav tam, 25