Pojem delavca (v 21. stoletju)

Kdo je delavec?

V vsakdanjem življenju si pod pojmom delavec predstavljamo osebo, ki opravlja določeno delo za določeno plačilo. Delovno pravo je posebna pravna panoga in se je razvilo, da varuje šibkejšo stranko v podrejenem delovnem razmerju – delavca. Pravna definicija delavca je zato nekoliko kompleksnejša. S fleksibilizacijo trga dela in pojavom novih, nestandardnih oblik dela je pojmovanje in (re)definiranje pojma delavca postalo še pomembnejše, ker so meje med različnimi oblikami vse bolj zabrisane. Najnovejši razvoj s pojavom ekonomije delitve (sharing economy)[1] in vplivom digitalizacije na trg dela pa delovno pravo postavlja pred popolnoma nove izzive.

Položaj delavca v delovnem razmerju

Delavec potrebuje pravno varstvo, ker je v tako imenovanem subordinacijskem oziroma podrejenem položaju. Prav zaradi te odvisnosti se je razvilo delovnopravno varstvo, ki se razlikuje  od pravnega varstva v klasičnih civilnih zadevah, kjer sta stranki (bolj) enakopravni. Delodajalec je ekonomsko in pravno močnejša stranka, delavec pa mu je ekonomsko in organizacijsko podrejen. Ta poseben odnos med njima vzpostavi svojevrstno zaupanje. Delavec na eni strani pričakuje določeno ekonomsko in socialno varnost, delodajalec pa dobro opravljeno delo in pripadnost delavca. Kot v svojem prispevku poudarja D. Senčur Peček, »splošno za vse pravne sisteme velja, da se je (sodna) razlaga podrejenosti delavca z leti zelo spremenila, kot se je spremenila organizacija dela in oblike opravljanja dela.«[2] Delavci so v teh novih oblikah domnevno bolj izobraženi in samostojnejši pri svojem delu. Kljub temu pa podrejenost v svojem bistvu ostaja.

Definicija delavca v ZDR-1

V našem temeljnem zakonu, Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), je delavec definiran v 5. členu. Zakon pravi, da je delavec vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Iz definicije je razvidno, da so pojmi delavec, delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi med seboj odvisni, zato jih lahko razlagamo zgolj v medsebojni povezavi.

Zakon v 4. členu definira delovno razmerje kot razmerje, v katerem je delavec prostovoljno vključen v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za obstoj delovnega razmerja je ključnih pet elementov[3], naštetih v členu. Elementi so v določeni meri abstraktni, zato je njihov pomen napolnila sodna praksa. Podrejenost sicer izhaja iz vseh, vendar je vezanost na navodila in nadzor delodajalca najpomembnejši element subordinacije. Bistvena je torej osebna podrejenost in ne ekonomska odvisnost.

Pogodba o zaposlitvi je posebna pogodba delovnega prava in se v svojem bistvu zelo razlikuje od civilnih pogodb. Stranki pogodbe sta lahko samo delavec in delodajalec in s sklenitvijo pogodbe med njima nastane delovno razmerje. Podjemna in avtorska pogodba[4] na drugi strani pa sta navadni civilni pogodbi in zato izven delovnopravnega varstva. Prva je urejena v Obligacijskem zakoniku in ureja razmerje med naročnikom in podjemnikom. Drugo ime zanjo je tudi pogodba o delu. Avtorska pogodba je urejena v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah in ureja razmerje med naročnikom in avtorjem. Civilno pogodbo sklenejo tudi samozaposlene osebe (npr. samostojno podjetništvo ureja Zakon o gospodarskih družbah). Študentsko delo se opravlja po študentski napotnici, ki je sicer podlaga za nekatere pravice (npr. zavarovanje, minimalna urna postavka), vendar ne gre za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Omeniti velja tudi osebno dopolnilno delo, pri katerem oseba opravlja manjša dela (npr. delo v gospodinjstvu, izdelovanje obrtnih izdelkov) in je natančno urejeno v Pravilniku o osebnem dopolnilnem delu.

Sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni nujen predpogoj za obstoj statusa delavca, saj je v 18. členu zakona uzakonjena domneva obstoja delovnega razmerja. To pomeni, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi sta stranki sklenili razmerje. S tem tesno povezana je tudi prepoved opravljanja dela na podlagi civilnih pogodb (npr. avtorska in podjemna pogodba) iz 13. člena zakona, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče je v enem svojih sklepov tako povzelo bistvo:

»Delovno razmerje obstoji, četudi pisna pogodba o zaposlitvi ne obstaja, pa se ugotovi obstoj elementov delovnega razmerja. Pri tem ni bistvenega pomena le, ali oseba, ki delo opravlja, prejema plačilo in na kakšni podlagi je prijavljena v socialna zavarovanja, ampak je treba objektivno ugotoviti predvsem, ali je podan element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se po tem elementu (po osebni odvisnosti delavca) delovno razmerje odločilno razlikuje od preostalih pogodbenih razmerij.«[5]

Zakaj je torej status delavca sploh tako pomemben?

Delavčeve pravice izhajajo prav iz posebnega podrejenega položaja. Delavec nima vpliva na pogodbo o zaposlitvi in njeno vsebino, zato mora zakonodajalec predpisati minimalno varstvo, ki ga mora zagotavljati delodajalec. Delavec je vključen v socialna zavarovanja in tako upravičen do pravic, ki izhajajo iz njih (npr. pravica do bolniške odsotnosti in nadomestila), ima pravico do odmora, počitka, letnega dopusta in regresa. Ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov malice. Nekatere kategorije delavcev uživajo dodatno varstvo (npr. mlajši, starejši, nosečnice). Posebej je ovrednoteno in omejeno tudi nočno in nadurno delo. Pravice pa ne izhajajo samo iz ZDR-1, ampak je pojem delavca vezan tudi na druge zakone. Na primer Zakon o stavki tako pravico do stavke podeljuje samo delavcu. Vse zgoraj naštete pravice so vezane le na status delavca. Druge delovno aktivne osebe, ki delo opravljajo na katerikoli drugi podlagi, ki ni pogodba o zaposlitvi, teh pravic nimajo.

Status delavca oziroma obstoj delovnega razmerja je lahko relevanten še v dveh različnih skupinah primerov. V prvo skupino spadajo prikrita delovna razmerja, v drugo pa objektivno dvoumna delovna razmerja. Za prikrito delovno razmerje[6] gre, kadar oseba dela na civilnopravni podlagi, čeprav obstajajo vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec se izogne plačevanju prispevkov na račun cenejše delovne sile in velja poudariti, da gre za nezakonito ravnanje.

Objektivno dvoumno delovno razmerje je razmerje, pri katerem obstaja dvom o obstoju določenih opredelilnih elementov delovnega razmerja. Subjekti v teh razmerjih so tako izven delovnopravnega varstva, čeprav ga pogosto potrebujejo. Ker se jim ne priznava statusa delavca, se je razvil pojem ekonomsko odvisne osebe. Mednarodna organizacija dela ga opredeljuje kot odvisnost osebno neodvisne osebe od običajno enega naročnika.[7] Ekonomsko odvisna oseba je tako nekje med delavcem in samozaposlenim in pripada ji del delovnopravnega varstva.

Razlika med delavcem in samozaposleno osebo

Samozaposlena oseba je nasprotje delavca. Na trgu deluje samostojno, delo opravlja zase in za svoj račun in s svojimi naročniki sklepa civilne pogodbe. Med samozaposlene osebe spadajo tudi samostojni podjetniki (s. p.). Za ta razmerja velja civilno in gospodarsko pravo, delovno pravo pa le v primeru, če je samozaposleni sam delodajalec, torej v razmerju do svojih potencialnih delavcev. Poudariti velja, da se domneva, da si je stranka sama izbrala ta status in obenem določeno tveganje. Taka samozaposlena oseba si sama krije prispevke za socialno varnost in ima dovolj prihodkov za dostojno preživetje.

Težava se pojavi, če si taka samozaposlena oseba v resnici statusa ni izbrala sama (kot na primer v primeru številnih prisilnih s. p.-jev) in je zelo odvisna od svojih (zelo pogosto samo enega) naročnikov. Porast s. p.-jev, kar je najpogostejša oblika samozaposlene osebe pri nas, je zadnja leta zelo velik.[8] Zaskrbljujoč je podatek, da je 72 % s. p.-jev posameznikov[9], torej sami nimajo zaposlenih. V številnih primerih gre za prikrita delovna razmerja. Verjetno jih večina prejema nizke dohodke in nimajo socialne varnosti. V zaposlitvenih oglasih[10] je zahteva po s. p.-jih postala že vsakodnevna praksa, kar je seveda nezakonito, če gre v resnici za običajno delovno razmerje z vsemi elementi. Številni samozaposleni v Sloveniji, še posebej s. p.-ji posamezniki, so torej v prekarnih oblikah zaposlitve.

Nasprotno je v primeru ekonomsko odvisne samozaposlene osebe. Taka oseba ni v prikritem delovnem razmerju, torej tudi ne uživa statusa delavca. Je pa ekonomsko podrejena in zato uživa omejeno delovnopravno varstvo. S sprejetjem ZDR-1 je bil status ekonomsko odvisne osebe uzakonjen tudi v Sloveniji. Institut (še) ni zaživel, čeprav prinaša številne pravice.  Izpostaviti velja zagotavljanje minimalnih odpovednih rokov, prepoved odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih razlogov, obveznost plačila davkov in prispevkov, zagotavljanje plačila itd.[11]

Pojem delavca in digitalizacija

V zadnjem obdobju digitalizacija resno posega tudi na delovnopravno področje. Vendar, kot pravi P. Končar, »delovno pravo ne obstaja in se ne razvija v vakuumu.«[12] Spremembam  se bo potrebno prilagoditi, da osebe, potrebne varstva, ne ostanejo prepuščene same sebi. Vse pogosteje se pojavlja termin množično delo[13], vendar še ni pravne definicije zanj. Še več, ne obstaja niti enotna definicija pojma.

Podjetja, kot je Uber, v praksi postavljajo številna dejanska in pravna vprašanja, še posebej na področju definiranja medsebojnih odnosov med udeleženci. Številni primeri iz tuje sodne prakse v primeru Uberja so očiten pokazatelj, kako velik vpliv imajo lahko te platforme in da so določene omejitve nujne. V tujini je sodišče voznikom Uber-ja v nekaterih primerih priznalo status delavca, v drugih ne.[14] Med pravno stroko je ogromno odprtih vprašanj, vendar si v Gibanju prizadevamo in upamo, da bo šel razvoj v Sloveniji v smer varstva tistih, ki ga potrebujejo. Težko si je zamisliti, da slovenska politika spodbuja prihod Uber-ja, ker imamo tako kritičen problem s porastom »klasičnih« prekarnih oblik dela, ki jih naši inšpektorji že zdaj zaradi svoje kadrovske podhranjenosti niso sposobni ustrezno preganjati. V Gibanju si ne želimo predstavljati, kaj bi pomenil prihod tovrstnih platform[15] na naš trg, sploh brez obstoja ustrezne zakonodaje.

 

Zaključek

Delovno pravo se je razvilo zaradi varstva delavca. Pogosto se mu očita rigidnost in zaviranje gospodarskega razvoja. Status delavca in delodajalca ne pomeni zgolj pravic, ampak tudi obveznosti, ki morajo biti obojestransko izpolnjene. Pravna ureditev delovnega razmerja definira te pravice in obveznosti ter tako obema stranema omogoča vzajemno sodelovanje. Samo motiviran in spoštovan delavec, ki lahko uživa svoj prosti čas, bo opravljal produktivno delo. Vsak pameten delodajalec se zaveda, da z dostojnimi pogoji dela ustvarja motivirano delovno okolje, tako pa napredek in dobiček. Naloga delovnega prava zato ni nekritična zaščita delavca, ko ta ne izpolnjuje svojih obveznosti. Njegova naloga je ustvarjanje dostojnih pogojev dela, ki so v korist obeh strank.

Razvoj, fleksibilizacija, gospodarska kriza in digitalizacija so vplivali na spremenjeno organizacijo dela in pojav novih oblik dela. Vse več je nestandardnih oblik delovnih razmerij. Brišejo se razlike med odvisnim in neodvisnim delom.[16] Iz napisanega izvira, da je definiranje delavca lahko zelo zapleteno. Najpomembnejše vprašanje je, ali je (klasičen) pojem treba širiti čez definicijo podrejenosti ali je bolje različne oblike različno definirati glede na skupne značilnosti in sprejemati nove institute, kot je na primer ekonomsko odvisna oseba. Vsekakor pa je treba subjektom v novih oblikah dela zagotoviti ustrezno socialno varnost.

Lea Kremič, študentka prava, Pravni odbor Gibanja za dostojno delo in socialno družbo

____________________________________________

[1] Ni enotne definicije. Krovni pojem za vsa podjetja oziroma spletne platforme, ki temeljijo na poslovnem modelu medsebojnega deljenja dobrin. Poleg tega termina se uporabljajo tudi drugi podobni pojmi, npr. gig economy. EU v svojih dokumentih uporablja pojem sodelovalno gospodarstvo (collaborative economy).

[2] Senčur Peček, Darja. Pojem delavca s primerjalnega in EU vidika. V: Delavci in delodajalci. Ljubljana, 2-3 (2016), str. 193.

[3] Elementi delovnega razmerja bodo tema posebnega prispevka, ki bo objavljen kmalu, zato jih na tem mestu ne bom natančno razlagala.

[4] Bolj podrobno o avtorski pogodbi v prispevku B. Horvat. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/1925_avtorska-pogodba/ (31. 5. 2017)

[5] VDSS sklep Pdp 654/2010 z dne 18. 11. 2010

[6] Bolj podrobno o prikritih delovnih priporočam prispevek S. Bagari Prikrito delovno razmerje in varstvo delavca. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/1907_prikrito-delovno-razmerje-in-pravno-varstvo-delavca/ (31. 5. 2017)

[7] Tičar, Luka. Nove oblike dela: Kdo in v kakšnem obsegu naj uživa delovnopravno varstvo? Ljubljana: Pravna fakulteta Ljubljana (2012), 222-223.

[8] Trenutno je v Sloveniji skoraj 88.000 s. p.-jev in nobena druga oblika poslovnih subjektov v AJPES-u ne dosega tako visoke številke. Podatki dostopni na: https://www.ajpes.si/Registri/Poslovni_register/Porocila (22. 5. 2017)

[9] S. p.-jev posameznikov je več kot 63.000. Podatki dostopni na: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700915S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (31. 5. 2017)

[10] Zaposlitvene oglase redno spremlja Sindikat Mladi plus. Sporne oglase, ki nakazujejo na potencialna prikrita delovna razmerja, objavlja na svoji Facebook strani: https://www.facebook.com/pg/mladiplus/photos/?tab=album&album_id=1025435000850854

[11] Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/1378/13 – popr.47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F in 52/16), člen 214 (omejeno delovnopravno varstvo)

[12] Končan, Polonca. Digitalizacija – izzivi za delovno pravo. V: Delavci in delodajalci. Ljubljana, 2-3 (2016), str. 258.

[13]Delo, ki se opravlja na podlagi uporabe spletne platforme. Več o tem v: Tičar, Luka. Vpliv digitalizacije na pojav novih oblik dela. V: Delavci in Delodajalci. Ljubljana, 2-3 (2016), str. 242-243.

[14] Uber voznikom priznava status neodvisnih pogodbenikov, vendar je vse več tožb, ki želijo ta status izpodbiti. V VB je sodišče prepovedalo Uber-ju, da voznike registrirana kot samozaposlene in jim mora zagotoviti vsaj minimalno plačo. Na drugi strani je v večjem primeru v ZDA, kjer so primeri tožb vse pogostejši, prišlo do poravnave in voznikom ni bil priznan status delavca. Kasneje je federalni sodnik poravnavo sicer razglasil za krivično.

[15] V mislih imam tiste platforme, ki delujejo za dobiček na račun izkoriščanja ljudi. Obstajajo tudi številne koristne plaforme, ki delujejo na principu sodelovanja peer to peer.

[16] Končan, Polonca. Digitalizacija – izzivi za delovno pravo. V: Delavci in delodajalci. Ljubljana, 2-3 (2016), str.258–259.