Zbiramo zgodbe prekarcev, ki zaradi epidemije nimajo prihodkov

Zbiramo anonimne osebne zgodbe samozaposlenih, študentov, honorarcev in drugih prekarcev, ki jim je epidemija odnesla prihodke in s tem možnost dostojnega preživetja. Za zgodbe v celoti glej spodaj (zgodbe dodajamo postopoma). Zgodbe bomo periodično pošiljali medijem in ljudem na oblasti, da se končno zganejo in začnejo problem prekarnosti jemati resno. Samozaposlenih, delavcev študentov in honorarcev je v Sloveniji okrog 100 tisoč in ne bomo dopustili, da se z njimi ravna, kot da ne obstajajo! Naj se sliši njihov glas!

Prosimo vas, da v nekaj povedih zapišete, kako na vas in vaše preživetje vpliva epidemija? Kako ste zadovoljni s sedanjimi ukrepi države? Kaj so vaši predlogi za izboljšanje situacije?

Svoje odgovore nam pustite v našem inboxu ali jih posredujte na borut.brezar@socialna-druzba.si

Odgovori bodo seveda anonimni. Če ne boste spregovorili zdaj, ne boste nikoli. Pomembno je, da se sliši tudi glas prekarcev!

Kaj so minimalni ukrepi, ki jih trenutno potrebujejo prekarni delavci v Sloveniji?

1) Popolni odpis prispevkov vsem samostojnim podjetnikom (ne glede na število zaposlenih) za čas epidemije.

2) Finančna pomoč vsem samostojnim podjetnikom (ne glede na število zaposlenih), študentom, honorarcem in drugim prekarcem, ki so zaradi epidemije izgubili prihodke.

3) Ureditev bolniške odsotnosti za samostojne podjetnike od 1. dne bolezni ali poškodbe v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

 

S spoštovanjem,

ekipa Gibanja za dostojno delo in socialno družbo

Izpovedi prekarcev:

Na kratko, če opišem svoje ozadje: mami prejema delno invalidsko pokojnino, oči prejema pokojnino (kot pa vsi vemo, niso blazno visoke), ki če ga citiram: “Meni je penzija od 31. do 1.”, s čimer pokrije redne mesečne stroške. Za hrano porabita znesek mamine penzije, občasno jima na pomoč s paketi hrane priskoči Karitas. Kot je očitno, moja starša imata komaj sredstva, da preživljata sebe, kaj šele,da bi preživljala še mene zraven. Zaradi tega sem primorana se preživljati s študentskim delom, s čimer tudi ne zaslužim bajno, ampak imam dovolj, da si pokrijem najnujnejše stvari (najemnina, zdravstveno zavarovanje, mesečna karta, stroški v najemniškem stanovanju). In seveda, varčevanje podjetji se je najprej začelo z odpustom študentov, kar pomeni, da sem čez noč ostala brez prihodka za preživetje. Resnično me zanima, kako vlada pričakuje da si bom s 150 € pokrila vse stroške?
– Tea, študentka

 

Prvoaprilska grozljivka… Še popoldan sem bila zelo optimistična glede vsega… Ko smo končno naleteli na malo posluha glede naše stiske… Starši, ki nam zaradi starševstva po zakonu pripada polovični delovni čas… In po predlogu zakona nismo upravičeni do nikakršne pomoči, saj smo zavarovani po 15.členu ZPIZ-2 in 19. členu ZPIZ-2, ki ni zajet v predlogu zakona… Mame in očetje smo stopili skupaj… In opozorili nase… In iz strani Levice je bil spisan amandma, ki bi nam pomagal, da bi bili deležni finančne pomoči. Ko sem videla, da sta bila oba predloga preglasovana z 8 glasovi za in 11 glasovi proti sem se popolnoma sesula…. Kakšen človek si, da lahko to narediš? Kako si lahko dovoliš, da mami z dvema otrokoma, položnicami, najemninami, prispevki odvzameš vsak cent pomoči? Hvala vam za to prvoaprilsko grozljivko…. V teh hudih časih, ki so nas doleteli, bi človek mislil, da bomo stopili skupaj… Vsi… Celotna Slovenija… Sploh naše vodje države… In poglejte kam smo prišli… Kako naj še bolj jasno kot tako napišem, da človek ne more preživeti od zraka… Plačevati položnice… S čim? Kako nas lahko oropate lastnega življenja? Kdo ste, da si vzamete to pravico, da se tako igrate z nami? Z eno najranljivejših skupin? Mi ne bomo odnehali… Ne bomo se predali… Vztrajali bomo pri tem, kar nam pripada. Zakaj takšna diskriminacija naše skupine? Smo se vam s čim zamerili? Mogoče z našo energijo in strastjo do dela? Je ta mogoče premočna? Moramo biti za to kaznovani? Kaj pa mamice, ki so lansko leto bile na porodniškem dopustu in jim sedaj po zakonu pripada polovični delovni čas? Kako se lahko spravite nad njih? Kako bi sploh lahko prikazale upad prihodkov v letošnjem letu, če so bile lani brez prihodka? Je mogoče to vse skupaj že vnaprej dobro premišljeno? Kaj imate od tega, da nas tako zavračate? Saj denar ni vaš… Denar prihaja iz evropskih sredstev… Odkrito… Jezni smo! In to z razlogom! Mogoče še bolj kot jezni razočarani in žalostni… Trenutno popolnoma sesuti… Za svoj s. p. živim že 10 let… Od svojega 18. leta se borim zanj kot za lastnega otroka. In danes ste nas dobesedno pahnili v revščino… SRAM NAJ VAS BO.
– Anja, spjevka

 

 

Moj partner je spejevec. Jaz zaposlena preko študentskega statusa v vrtcu. Ne delam že več kot mesec dni. Verjetno še nekaj časa ne bom. Očitno. Doma imava tri letno hči in najemnino. Bomo videli kako bomo zmogli. Upamo na najboljše.
– Neva, študentka

 

Pišem v imenu strica, ki se nikoli ne bi spravil pisati na ta mail ali organiziral v sindikat ali kakorkoli pritožil nad delom. Dela v privatni firmi, v proizvodnji papirja. Za čas epidemije prav tako. Ko je bila panika najhujša je tovarna še vedno obratovala, za delavce se ni poskrbelo, nihče pa si ni upal kaj omeniti, saj se vsi bojijo primankljala prihodkov. Moj stric ima doma dojenčico in je tako ves čas ogrožal življenje svojih bližnjih, med tem, ko je, ironično, skrbel za preživetvene dohodke. Sedaj so zagotovljene vsaj maske, pa tudi vlada “poziva” privatna podjetja naj prerazporedijo prihodke in tistim, ki več delajo za čas epidemije, podelijo višje plačilo… a na žalost nekako dvomim, da se bo to zgodilo na pravičen način.
– Nicoleta

 

 

Zaradi nasilja v družini sem se kot študentka odselila od doma. Sama plačujem najemnino, vse pripadajoče stroške in šolnino izrednega študija. Pred pandemijo sem preko študentskega servisa delala od ponedeljka do petka povprečno 9 ur dnevno, s čimer sem zaslužila ravno dovolj za študij in osnovne stroške. Trenutno sem popolnoma brez prihodka, na starše se zaradi situacije doma ne morem obrniti, zato se bom, sicer ne vem kako, nekako znašla sama. Odločitev vlade pa – brez besed, res.
– Urša, študentka

 

 

Zaradi situacije sem izgubila študentsko delo. Na srečo ne plačujem najemnine, saj pri 25 se živim pri starših, vzdrzujem pa lasten avto in si kupujem hrano, plačujem račun za telefon… Vem, da je marsikomu sedaj huje, vendar ce se bo tako nadaljevalo, bom po 8 letih morala prositi starše, da mi zopet začnejo plačevati 30€ za telefon, saj se tega ne bom zmogla…
– Anonimna študentka

 

 

Tako. Mož ima s.p. gostinstvo, čez noč je ostal brez vsega. Sama delam z otroki, imam igralnico in animacije, že 14 dni nazaj sem ostala brez vsega. Doma imava 2 otroka, za katera ne vem, kaj jima bom dala na mizo, saj sem zadnji denar porabila za februarske prispevke. Poleg tega nisva dobila niti nekaj plačil, ki bi nas lahko vsaj delno rešili. Država pa se je zaenkrat izkazala, kot da jim ni mar za nas.
Jana, spjevka

 

Imam s. p. in brezposelno in v šestem mesecu nosečo partnerko. Že pred izbruhom korone sva bila tudi na CSD, odobrili so nama subvencijo najemnine (na srečo neprofitne), niso pa partnerki odobrili socialne pomoči. Obrazložitev: jaz imam odprt s.p., na bančnem računu pa za nekaj mesecev rezerve denarja za plačilo prispevkov in življenja. S.p. imam odprt za nepremičninsko posredovanje, hkrati pa v sezoni snemam še poroke. Pred izbruhom mi je uspelo prodati dve hiši, zataknilo pa se je, ker na FURSu od ene izmed hiš ne odmerijo davka DPN. V petek sem jih klical in razložili so mi, da so vse referentke poslali domov, ker nimajo vsaka svoje pisarne. Hkrati mi je država prepovedala delo za naprej, ne uredijo pa odmere davka. Vsaj nekaj bi dobil, ko bi bil posel zaključen – NOROST!!! Pri vsem skupaj je dejstvo še, da bi na FURSu v vsaki od pisarn lahko delala vsaj polovica referentk in bi te imele vsaka svojo pisarno! Pol leta sem se trudil, da bi sestavil ta dva posla, država pa mi je zvezala roke. Odlog plačila ali po domače kredit NI prava rešitev. Naj še povem, da sem letos izdal le en račun za 200€ – predujem za snemanje ene od porok. Denar bom verjetno moral vrniti, ker dvomim, da bomo sploh lahko izvedli kakšno poroko. Da je komedija še večja, sem po izobrazbi diplomirani sanitarni inženir, šolal sem se za zdravstvenega inšpektorja in sem v bistvu po izobrazbi strokovnjak na področju higiene. Psihično se tudi že pripravljam na splošni vpoklic vseh zdravstvenih delavcev, ki se bo verjetno zgodil v prihodnjem mesecu. Svojo dolžnost bom vsekakor izpolnil. Skratka, v kolikor ne bo nekih resnih rešitev, bom moral s. p. zapreti, se prijaviti na Zavod za zaposlovanje, tačas bo zmanjkalo prihrankov, nato pa bom, kot se rado govori, “parazit, lenuh,…”
– Matjaž, spjevec

Sem prevajalka, s. p. Na prvi pogled mi gre v teh razmerah bolje kot nekaterim drugim. Zaenkrat še imam delo in lahko delam od doma. Imam pa tudi razigranega triletnika, ki se ne pazi sam in še ne razume, kaj je to služba. Ob tem je normalen osemurni delavnik nemogoč. Nemogoč je vsak normalen urnik. Naredim tisto malo, kar mi uspe pozno zvečer. Vsaj to. Ampak če bo šlo tako naprej, se bo treba slej ko prej odločati, ali bom plačala prispevke ali pa šla po hrano. Predlagan odlog plačila prispevkov je samo odlog te iste dileme, saj prevajalski honorarji tudi ob osemurnem delavniku ne omogočajo nekajmesečnega plačevanja dvojnih prispevkov.
– Maša, spjevka

Po poklicu sem medicinska sestra, kar sem z veseljem opravljala 29. let. Z letošnjim novim letom sem odprla s.p. in vzela v najem lokal, saj me delo z ljudmi veseli. Vse sem vložila v lokal in sedaj je zaradi odredbe zaprt. Delala sem sama cele dneve, da bi čimprej prišla na pozitivno nulo. Sama ne vem, kaj naj zdaj. Obupana iščem rešitve. Sem sama, ločena vzdržujem še otroka. Kot medicinska sestra z izkušnjami sem sedaj že iskala zaposlitev, saj bi človek v tej krizi v zdravstvu pričakoval, da boš dobil kakšno delo. Pa ne zaposlujejo, vzamejo samo prostovoljce, preživeti pa bo treba in plačati stroške lokala, osebne položnice itd. Ne vem, ali naj zaprem s.p. in grem na zavod, ali naj čakam nove odredbe vlade. Rada bi delala in poskrbela zase in za otroka in ne bila nikomur v breme.
– Vesna, spjevka

 

 

Moja zgodba čisto na kratko….zaposlena sem pri manjšem delodajalcu, trenutno uradno na čakanju na delo od doma. Delovne obveznosti, kolikor jih pač je, še vedno opravljam, moram pa delodajalcu vračat 3/4 svoje plače. O tem, kaj bo s popoldanskim s.p.-jem, si ne upam niti razmišljati.
Urša, delavka

Sem študentka medicine in nimam staršev. Prejemam nizko pokojnino po očetu. Ne morem zaprosit za socialno pomoč, ker je nekje na svetu ženska, ki me je rodila in zapustila, je pa še vedno smatrana kot moja skrbnica, čeprav noče ničesar imeti z mano že več kot 2 leti, odkar se je na novo poročila z nekim podjetnikom. Zaradi njunega dohodka meni ne pripada nič, nimam pa denarja za tožbo za preživnino/osamosvojitev. Pokojnina, edini redni vir dohodka, komaj pokrije stroške najema, kje so še vsi ostali stroški za stanovanje, telefon, o hrani raje ne razmišljam. Vsak mesec moram preko študentskega servisa zaslužiti dovolj, da pokrijem vse ostale stroške, zato opravljam 2 deli ob rednem študiju. Ta mesec očitno ne in ravno ta mesec sem v prvem tednu delala najmanj. Enako bo verjetno aprila. Naslednji mesec torej ne bom mogla kriti stroškov za stanovanje. Ne bom mogla kupit hrane (ne, ne bom cel mesec na kosih pice). Ker študiram, mi ne pripada nič in država me sploh ne vidi.
Anja, študentka

Sem študentka, ki se v celoti preživlja s študentskim delom. S tem si pokrijem najemnino, hrano, vse življenjske stroške. Zdaj ne morem delati in me vsak dan bolj stiska in skrbi, kako bom naslednji mesec v prvi vrsti plačala najemnino. Hudo je, da je zame najemnina pred hrano. Seveda nočem pristati na cesti, ali pa biti komu dolžna denar. Iskreno, nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Še v večji stres pa me spravlja dejstvo, da verjetno to ne bo samo naslednji mesec, ampak še kar dlje.
Tina, študentka

Mene pa samo nekaj zanima. Moja punca ima s.p frizerstvo in je že od prejšnjega tedna doma, ker ne sme delati! Skupaj s prispevki, davkom, svojim osebnim kreditom, vsemi zavarovanji itd. ima stroškov cca. 1200€. Prihodka pa ne bo nič! Za februar imava vse pokrito, za marec še imava prihranjeno, več pa ne, ker je pred šestimi meseci prišla iz porodniške in se ni dalo privarčevati več. Kako preživeti? Kako vse poplačati? Moja plača zadostuje le za moje stroške in hrano ter za dva otroka. Kako preživeti?
– Mitja, delavec

17 let imam cvetličarno. Z lanskim letom sem se preselila v večje najemniške prostore (najem znaša 450 € na mesec). Vložek v nov prostor pred 1 letom je bila prenova prostora in varščina v višini dveh najemnin, kar je moja zlata rezerva, ki jo mnogi radi omenjajo. Pol leta sem bila vsak mesec na ničli, viška ni bilo. Selitev je kar vplivala. Naslednjega pol leta je bilo malo boljše, vendar ne toliko, da bi lahko preživela izpad prometa za 2 meseca. Pred 5 leti sem si kupila stanovanje, za katerega imam kredit, tako da so poleg najemnine za cvetličarno in plačila prispevkov moji obvezni stroški še redni stroški stanovanja in kredita. Prosila bom najemnika, če mi bo pripravljen znižati najem, drugače bom morala zapreti. Zelo mi je hudo, ne mine minuta v dnevu, ne da bi razmišljala, kako bo. Res imam rada svojo službo, zelo uživam v svojem poklicu, s katerim žal nikoli ne bi mogla biti milijonar, kot nekateri mislijo, da kot s.p. si kar takoj. Mi je pa zadostovalo za dostojno zivljenje. To, da uživam v svojem poklicu, mi je veliko pomenilo.
Elizabeta, spjevka

Naj vam na kratko opišem tudi svojo zgodbo. S.p. sem odprla pred desetimi leti. V vseh teh letih sem redno plačevala prispevke in davke. Nikoli nisem bila nikomur nič dolžna, vse sem vedno poravnala v roku. Leta 2017 sem rodila in po porodniški vzela možnost polovičnega delovnega časa za starševstvo do 3. leta starosti prvega otroka, ki nam jo ZAKONSKO ponuja država. Sedaj pa berem, da nam s.p.-jem s polovičnim delovnim časom zaradi starševstva, ne pripada ODLOG prispevkov oziroma nam nič ne pripada!!! Izvzeti smo iz vsega?! PROSIM!!!! Kje smo mi v tej zgodbi?! Mogoče kaznovani, ker imamo otroke?! Ta naš, zdi se, da za Vas, ničvreden s.p., je naš edini vir dohodka. EDINI! Tudi mi smo MORALI prenehati poslovati, tudi mi nimamo nobenega prihodka, naš prihodek je enak nič, tudi mi moramo plačevati položnice za poslovne prostore in stanovanja, tudi mi moramo plačati najemnine za poslovne prostore, tudi mi moramo plačevati kredite, ki jih nekateri imamo, in ne nazadnje tudi MI IN NAŠI OTROCI MORAMO JESTI!! Sprašujem Vas, kje naj mi, za Vas očitno tretjerazredni državljani, dobimo denar za vse to, saj epidemija ne bo trajala samo 14 dni!!!
Anja, spjevka

Sem uni. dipl. pravnica in diplomirana organizatorka poslovanja v gostinstvu in turizmu. Ko sem bila noseča, mi v hotelu, kjer sem delala, niso podaljšali pogodbe za določen čas (protizakonito). Tožila sem jih in smo se sodno poravnali. Zaradi tega sem se takrat odločila, da želim biti samostojna in neodvisna glede svojih prihodkov. Po izteku porodniške nisem našla službe, ponudila pa se mi je priložnost in sem postala sobodajalka. Hkrati sem tudi učila jogo. Zaradi epidemije koronavirusa sem dobesedno čez noč ostala brez prihodka. Studiu je prepovedano delovanje, turistov ni. Partner je prav tako zaposlen v turizmu. Zdaj smo v stiski, saj vlada selektivno izbira komu bo pomagala.
Irena, spjevka

Kot glasbeniku in tehniku na glasbenih in drugih kulturnih dogodkih so mi že pred epidemijo začeli propadati vsi posli in verjetno bo tako ostalo še kar nekaj časa. Edino, kar mi trenutno ostane, je nabiranje regrata in čemaža, pa tudi to ne bo dolgo trajalo…
– Fabijan, spjevec

Najprej naj povem da sem mnenja, da bi moralo biti zdravstvo trenutno na prvem mestu in temu primerno bi se vsi lahko tudi nečemu odrekli. Ampak, ker vidim da ima naša vlada v tem trenutku čas, da si poviša plačo, potem ima tudi čas da posluša nas! Sama sem morala prenehati s svojo dejavnostjo ne le zaradi tega, ker so nam to onemogočili, ampak predvsem, ker je za naše stranke in tudi za nas to bolj odgovorno. Bila sem manj kot leto po porodniški, delala sem polovični delovni čas, čeprav me doma čakajo položnice in kredit, se mi je zdelo pomembno da sem več časa z otrokom. Skozi mesec se je že nekako izšlo. Zame 14 dni pomeni veliko izgubo, saj teh 14 dni ostanem čisto brez dohodkov. Seveda pa vidimo da 14 dni ne bo dovolj, zato me zanima, kaj bo potem? Položnice ostanejo, zamik prispevkov ne bo dovolj, saj to pomeni, da bomo problem samo preložili. Kredit bo ostal. Upam da bodo z najemom za lokal šli nekoliko na roke, ampak trenutno o tem ni govora. Če bo situacija trajala, bom morala zapreti s.p., čeprav si tega ne želim, ampak enostavno ne bo druge možnosti. Sem mar slab podjetnik zato, ker sem krajši čas delala in se rajši posvečala otroku in iz tega razloga tudi nisem privarčevala za 2 meseca krize? Sama ne mislim tako. Upam, da bodo v vladi našli rešitev in da bodo upoštevali, da nam morajo pomagati, tako kot bomo mi pozneje pomagali, da se življenje spet zažene.
Patricia, spjevka

Z mami živiva skupaj, ona ima S.P., jaz pa sem študentka, ki poleg faksa opravljam še študentsko delo, tako da sva zdaj, dokler bo epidemija trajala, obe brez dohodkov. Lahko traja še 2 tedna, mesec, 3 mesece, kdo ve. Iskreno upam, da bo država pokazala vsaj malo solidarnosti do samostojnih podjetnikov, študentov, honorarcev in drugih, ki niso sami krivi, da ne morejo delati in grejo že tako komaj iz meseca v mesec. Lahko bi S.P.-jevcem vsaj odpisali prispevke, dokler jim ne bo dovoljeno delati in jim s tem olajšali mesece.
– Katja, študentka

Torej, moje stanje je tako. Nisem državljanka RS, tukaj živim že 10 let, imam 4 sorojence, ker imata moja starša zelo nizke prihodke in ker jaz ne morem vsak mesec delati za minimalno plačo, ker se zraven šolam, ne dobivam štipendije. Po 18 letu starosti, se ne dobiva več dodatkov zame. Epidemija mi je vzela veliko, vzela mi je možnost do dela, kar mi zelo veliko pomeni.
Anita, študentka

Sem študent, vendar bi rad govoril o mojih starših. Sta samozaposlena, doma imamo kmečki turizem, smo iz Obale in večina naših strank je Italijanov. Sta skromna, izredno delavna človeka, zato sama ne bi nič rekla, ker jima je glavno, da preživimo in to tudi bomo, saj si nekaj hrane sami pridelamo, tako da lačni ne bomo. Vendar se mi vseeno ne zdi pravično, da bi morali vse prispevke plačevati v času, ko zaslužka praktično nimamo. Že 2 tedna smo praktično brez zaslužka, kar bo po vsej verjetnosti slabo vplivalo tudi na naš letni pridelek hrane, toliko bolj, če ne bo nobenih olajšav s strani države. Sreča v nesreči je, da sva z bratom sedaj, ko so univerze zaprte, doma in jima lahko pomagava pri delu, ki ga je na kmetiji seveda veliko. Nočem se smiliti nikomur, situacija trenutno še ni prehuda, vendar, če bo stvar ostala taka daljše obdobje, bi to lahko predstavljalo problem. Kot pravim, preživeli bomo, tako kot tudi ostali v podobnih situacijah. Želel bi samo, da naša vlada razume, da so to dobri, srčni in izredno delavni ljudje, ki si zaslužijo nekaj pravičnosti.
– Jonas, študent

Jezi me, da so študentje ob tej epidemiji postavljeni na zadnjo mesto in se o njihovem stanju nič ne govori. Mnogi izmed študentov se preživljajo sami, brez pomoči staršev – imajo lastna stanovanja, lasten prevoz in edina možnost, da preživijo, je ob opravljanju študentskega dela. Iz danes na jutri pa se je situacija popolnoma spremenila. V naši državi so že prej študente delodajalci jemali z levo roko, niso jim posvečali toliko pozornosti in so jih pogosto tudi izkoriščali (več ur dela, delo ob praznikih in vikendih, zamujanje plačila…). V tej situaciji pa so zgodbe še hujše. Veliko študentov so delodajalci kar odpustili, čeprav so nekateri za njih delali tudi več let, se jim prilagajali in trdo delali kljub študiju. Sama sem pred koronavirusom iskala novo delo, ki bi ga opravljala ob tem nerednem, ki ga opravljam trenutno, saj mi ne prinaša veliko dohodka. Razpošiljala sem življenjepise, se dogovarjala za razgovore, potem pa smo na fakulteti dobili poziv, da se izobraževalne enote zapirajo. Ker živim v študentskem domu, ki je izven mojega kraja bivanja, sem šla še isti dan domov in razgovore prestavljala na drug teden. Dogodki so se razpletli tako, da so se mi do nadaljnjega prestavili vsi trije razgovori za delo, saj so kraji, kjer bi lahko delala, zdaj zaprti. Tako sem ostala brez možnosti za boljše življenje, tudi prva služba pa sedaj ne obratuje. Študentski servisi trenutno ne zalagajo denarja, tako da plače od prejšnjega meseca še vedno nisem dobila, glede na situacijo pa tudi ne vem, kdaj bo ta denar prišel. Sama imam hvala bogu podporo staršev, ki pa niso tako premožni, da bi lahko udobno živeli, če sama ne bi delala. S tem mami, ki skrbi za tričlansko družino (oče je že več kot desetletje brezposeln), pomagam tudi, ko se sama znajde v nerodnem položaju s pomanjkanjem denarja. Delam, da ju vsaj malo razbremenim in sebi namenim tudi kakšno stvar več, sedaj pa tega ne morem narediti zaradi pomanjkanja dela. Ne vem, kdaj se bo situacija izboljšala, mama pa bo do takrat morala delati za vse tri za manjši odstotek plače, če se bo stanje nadaljevalo. Še z njeno osnovno plačo se iz meseca v mesec borimo, ne predstavljam si, kaj se bo zgodilo sedaj, ko tudi sama ne morem finančno prispevati h gospodinjstvu. Moja štipendija namreč ne pokrije niti najemnine sobe v študentskem domu. Trenutno sem doma, v študentskem domu nisem bila, odkar so preklicali ves študijski proces na naši fakulteti, še vedno pa se ne ve, če se bo morala soba, kljub temu, da v sedaj njej ne živim, plačati. Menim, da bi se moralo oprostiti plačevanje sobe za mesece, ko v študentskem domu ne moremo bivati (so izjeme, ki pa so morale pisno poslati prošnjo, da v sobi med tem časom lahko bivajo). Prav tako se trenutno ne da uporabljati javnega prevoza, kar pomeni da bo moja celoletna vozovnica neuporabljena za toliko časa, kot bo potrebno, da se virus izniči – lepo bi bilo, če bi se zaradi tega podaljšal čas uporabe vozovnic za toliko mesecev, kolikor jih bo zdaj izpadlo. Strinjam se s pozivom študentskih organizacij, ki se borijo za 60% neto prihodka v zadnjih 6 mesecih pred razglasitvijo epidemije, preračunanega na mesečno raven, ki pa ne sme presegati 300 evrov mesečno, saj izpad dohodka zdaj mnogim študentov predstavlja problem. Ekonomska in psihična kriza bo prišla do vseh – od ljudi, ki morajo v času epidemije delati, do tistih, ki ne morejo delati zaradi razmer, v katerih smo se znašli. Želela bi si, da bi vlada priskočila na pomoč vsem slojem ljudi, tudi brezdomcem, ki nimajo sedaj niti pitne vode, pred virusom pa se tudi ne morejo zavarovati. Zdaj je čas, ko se moramo ljudje zbrati skupaj in ne misliti samo nase, vendar si medsebojno pomagati.
– Tjaša, študentka

Pred 5 leti sem bila primorana odpreti s.p., ker me drugače ne bi vzeli v službo. Danes je, na žalost, situacija še hujša. Plače ostajajo enake ali za odtenek višje, stroški s.p.ja se vrtoglavo dvigajo,  firme pa ne zaposlujejo, če nimaš svojega “podjetja” (kako se fino sliši, a ne?). V bistvu se mi je 5 let nazaj res slišalo fino. Wau, svoje “podjetje” imam. Sama svoja šefica. Hahaha… Da sem lahko poleg najemnine plačevala stroške, sem imela 3 službe. 3! Vse so zaradi trenutne situacije na pavzi. Kako bo v prihodnosti… nihče ne ve. Ker so na pavzi, ne bo prihodkov, izgube pa ne bomo nikoli mogli nadoknaditi. NIKOLI! Niti v roku dveh let.  Kakšen je ta ukrep, ki ste ga sprejeli? Da vas ni sram! Ni besed za vaša dejanja. Tiste, ki mi pridejo na misel, pa so tako nizkotne, da se na vaš nivo niti ne bom spuščala.  Že tako ali tako za nas ni poskrbljeno. Ne upam si zboleti, ne upam si na dopust, samo upam lahko na boljši jutri, medtem ko odhajam v eno izmed služb. Edina primerna rešitev v tem trenutku je odpis prispevkov v naslednjih mesecih, finančna pomoč in ureditev pravic za espejevce – na dolgi rok seveda. Če ne bo za prispevke, tudi za hrano ne bo!
Mateja, spejevka

Že pred korono je bil slovenski knjižni trg v zelo slabem stanju, korona pa bo vse skupaj še drastično poslabšala. Nenadno zaprtje knjigarn je prineslo dodaten upad prodaje knjig, kar pomeni še manj denarja za že tako mizerno plačane prevode knjig in še daljše plačilne roke (tudi leto dni). Za samozaposlene v kulturi ni predvidenih nobenih ukrepov, ki bi nam pomagali prebroditi to krizo, korona pa bo založnikom postala zelo priročen izgovor za vse, česar ne bodo hoteli storiti za svoje književne prevajalce. Res je, prevajalci lahko delamo varno od doma, toda kaj nam pomaga ta varnost, če zaradi koronakrize ne dobimo nobenega naročila? Kako naj preživim to leto, če ne bom dobila več nobene knjige v prevod? Sem brez prihrankov, ker mi še za položnice pogosto zmanjka denarja, živim pa sama. Ali naj to leto živim kar od zraka?
Maja, samozaposlena v kulturi

 

Pošiljam zgodbico nas treh študentk, ki smo do danes skupaj živele samostojno življenje pod eno streho, v najemniškem stanovanju v Ljubljani. Vse tri študiramo. Zame je nekako naneslo, da nisem dobila sobe v študentskem domu zaradi posesti, katere petino je podedovala mama… Štipendije pa med drugim ne dobim, ker sem s študentskim delom čez poletje zaslužila preveč. Kar me boli, je, da bi vsota te štipendije v enem letu krepko presegla vsoto, ki sem jo zaslužila v dveh mesecih vsakodnevnega dela v proizvodnji. Ampak to zdaj itak ni bistvo vsega skupaj. Drugi dve študentki imata dokaj podobno situacijo. Ena je povsem odvisna sama od sebe, ločeni starši so jo enostavno odjavili od doma in dokler je lahko delala, ji je delo ob študiju omogočalo samostojno življenje. Druga prihaja s podeželja in ji življenje v Ljubljani v kombinaciji z zahtevnim študijem povzroča hudo stisko. Tudi ona prav tako zaradi študentskega dela ni dobila štipendije ali pravočasno sobe v študentskem domu. Do letos smo bile vse tri redne plačnice. In do danes smo bile cimre, sostanovalke. Znašle smo se v situaciji, ko ne vemo, kam naj gremo. Plačano delo iz začetka marca bo nakazano neznano kdaj. Dan, ko se bomo vrnile na delo in ko bomo spet prepričane o svoji prihodnosti je neznan. Izjema je tretja študentka, ki je bila takoj ob razglašeni epidemiji odpuščena. Strah nas je, kaj bo z izpiti, strah nas je, kje bomo živele. Z današnjim dnem se je izselila prva izmed nas, ker enostavno ne bo zmogla. Ker nima kam (doma so jo odjavili, oče ima novo družino), se za nekaj tednov seli k sodelavki. Katera od naju bo naslednja odšla in kam, ne vemo. Imamo stroške in potrebe, za katere v teh časih nimamo nadomestila. In dejstvo je, da če bi se lahko naslonile na svoje družine, bi to storile, še preden bi se odločile za delo ob študiju. Takole. Naša kratka zgodbica. Mail je fiktiven, namen pisma ni jamranje, ampak ozaveščanje. Vem, da nas ni malo. Veliko prijateljev je v enaki situaciji. Mogoče pišem tudi zaradi tega, ker se včasih med govorom o študentih enostavno posploši vse na skupino mladostnikov, ki črpajo finance od doma in se enostavno pozabi na tiste, ki moramo vse “pregurat” sami. Rada bi, da se na nas ne pozabi.
Anonimna študentka

Skoraj 5 let kot samozaposlena podjetnica sem skupaj s partnerjem držala vse vogale, kavarno in hostel, ki ju imam v najemu. Država je prejemala s moje strani redno plačane prispevke in davke. Celo življenje se borim, v prvi vrsti kot od rojstva gluha oseba, popolnoma gluha brez ostankov sluha, in mi v slišečem svetu najbolj pomaga polžev vsadek, ki mi nudi “umetne zvoke”. Poleg tega je zdaj minilo leto dni od moje prve kemoterapije in, ja, tudi s tem sem borila znotraj obratovanja mojega s.p.-ja. Ravno v ponedeljek 16.3., ko sem bila primorana zapreti kavarno in hostel, sem prejela še zadnji sklop zdravljenja. Ostala sem brez prihodkov. Najbolj boli, da te država meče v koš drugorazrednega državljana, ki je postal v breme vladi.
Simona, spjevka

V času koronavirusa sem razočarana ugotovila, da kljub temu, da moj 3,5-letnik ne more v vrtec in da tudi ne more biti pri dedku in babici, ker sta v rizični skupini tistih nad 65 let, kljub temu da mož hodi v službo in mi z otrokom ne more pomagati, mi bo država v pomoč namenila edino to, da lahko prispevke za nekaj mesecev plačam z zamudo. Za službo lahko delam samo popoldne par ur in potem, ko otrok zaspi, saj imam podnevi preprosto preveč dela s sinom, kuhanjem, pospravljanjem, itd. Ves čas sem povsem izgorela in takšna moram ves dan delati družbo 3,5-letnemu živahnemu in zvedavemu fantu, ki mu risanke in podobne zadeve ne odtehtajo odnosov, ki se tudi ne zna še sam zabavati z igricami, Facebookom in podobnim. In ga potem preložiti na zgaranega moža, ki pride domov po težkem fizičnem delu. Tako majhnim otrokom že tako ni lahko v tem času, težko razumejo, zakaj ne smejo steči k dedku in ga objeti, zakaj ne smejo početi stvari, ki so jih vedno lahko. Če bo kateri od naju zbolel, se ves sistem podre in v nekaj mesecih bomo poleg vsega še v velikih dolgovih, ki jih pač ob plačilu za moje delo ne bom mogla pokriti prav kmalu in bodo zahtevali še nadaljnjega pol leta izgorelosti.
– Urša, delavka

 

 

Svojo ženo sem zaposlil v svojem s.p., saj kot prekarka ni imela nikakršne socialne varnosti. Imava tri otroke. Oba bova šla na zavod.
– Tone, spjevec

S.p. imam skoraj dve leti in do sedaj s poslovanjem nisem imel težav. Z epidemijo koronavirusa sem hitro uvidel, da ne bo prišlo do zmanjšanja poslovanja, temveč je mojega poslovanja konec. Tako z 28.3. do nadaljnjega zapiram svoj s.p.. Ker ne vem, kako dolgo bo trajala epidemija je nemogoče oceniti, kakšna bo škoda. Višina prihodkov na letni ravni glede na lanske bodo ob predpostavki, da se stanje normalizira do julija, in ob predpostavki, da bom delal isto delo kot lansko leto, manjši za okoli 60%. Razmere niso idealne, a sem vesel in hvaležen, da moje preživetje zaenkrat ni ogroženo. Moje mnenje je, da je odločitev za s.p. odločitev posameznika, ki je povezana z določenimi tveganji. Zdaj smo v situaciji, ko se je eno izmed teh tveganj uresničilo. Menim, da je tudi na nas, da se zavedamo odgovornosti, ki smo jo sprejeli, ko smo odprli s.p., in ne pričakujemo, da bo država rešila vse in vsakogar. V kolikor bo izpad dohodka res velik, se s.p. lahko zapre in je na voljo je tudi prijava na zavod za zaposlovanje in koriščenje nadomestila za brezposelnost. Ko se bodo zadeve umirile, pa se s.p. odpre nazaj. Tako sem s trenutnimi ukrepi države zadovoljen. Moti me, da je za zaprtje s.p. treba čakati 15 dni, ker nastajajo nepotrebni stroški. Maksimalen prispevek države, ki bi ga še podprl, bi bil odpis prispevkov za 3 mesece. Zavedam se, da je moja zgodba le ena izmed mnogih, in razumem, da imajo ljudje v drugačnih situacijah drugačna mnenja.
Aljaž, spjevec

 

Ustvarjam leseni in cvetlični nakit, tudi šivam. Svoj mali s.p. peljem sedaj nekaj let. Moj glavni vir prihodka je sejemska prodaja. Vsako leto je mrtva sezona od januarja do marca, ko se zopet začenjajo sejmi. Do takrat shajam iz prihrankov. Letos sejmov ni in jih tudi ne bo, dokler virus ne gre stran. Spletna prodaja se je ustavila, nihče ne potrebuje sedaj novih uhanov, rabijo wc papir in meso, zelenjavo. Tudi, ko bo virus mimo, turisti ne bodo kar magično začeli letati naokoli. Gospodarska škoda je po celem svetu. Kot samohranilki je preživnina trenutno pomenila tudi vir preživetja za moj s.p. Žal sedaj tudi tega ne bo, ker je bil oče mojega otroka dan na zavod, ja, njegov delodajalec je s.p. Kako naprej? Zakaj ne zaprem? Ker bi rada realizirala teh nekaj sodelovanj s trgovinami, ki so sedaj na čakanju. Toliko odrekanj in trdega dela, da človek uspe živeti in preživeti s svojim hobijem. Zato ker imam še to leto ugodnosti, ki ti pripadajo prva leta ob odprtju in, verjemite, če živiš iz meseca v mesec s prihodki od s.p., potem ti ta ugodnost zelo prav pride. In virus bo odšel. Veliko nas je, ko smo preveliki za odd in premajhni za sp. A vseeno peljemo svoje trdo prigarane zgodbe naprej z mnogimi odrekanji in z veseljem jo peljem naprej, ko bo vse mimo. Vem pa, da brez pomoči mnogi ne bomo zmogli. Odlog ne bo rešil nič.
– Tjaša, spjevka

 

 

Pošiljam vam svojo zgodbo o situaciji, v kateri sem se znašla kot samostojna podjetnica v času sedanje krize. Sem absolventka pravne fakultete in ker nočem za vsako kavo prositi svojih staršev in ker si sama plačujem študij, sem se odločila za odprtje gostinskega lokala. Najela sem prostor in s tekočim poslovanjem redno plačevala dajatve državi, plačo zaposlenim, najemnino ter vse ostale obveznosti. Ob tem sem uspela poslovati pozitivno. Prav tako sem v lanskem študijskem letu opravila 6 izpitov in pravno prakso.  Dne 14.3.2020 sem zaradi strahu pred virusom zaprla lokal, vlada pa je tako ali tako v ponedeljek, 16.3.2020 prepovedala poslovanje.  Fiksnih stroškov brez najemnine imam 550€, kljub temu da sem takoj odjavila časopise, SAZAS, IPF, televizijo, internet ipd. Vlada pa je “poskrbela zame” z odlogom prispevkov, ki znašajo mesečno 780€. Ker sem gostinka, imam ta trenutek v skladišču nabavljeno pijačo, torej zaloge, v znesku 5000€. Moji dobavitelji, z izjemo Mercatorja so se vsi poskrili, nihče ne dviguje telefona. Skrbi me, da bo pretekel rok uporabnosti vsej moji zalogi preden bo mogoče spet poslovati. Računovodkinja mi je povedala, da je v primeru pokvarljivega blaga možen odpis, ne da bi me davčno bremenil, samo do določene količine. Kar je odpisanega več, pa država smatra, da sem negospodarno ravnala in mi nalaga ekstremno visoke davke. Kot sem že povedala, v enem letu poslovanja in ob upoštevanju finančnega bremena zagona poslovanja nisem mogla ustvariti takega dobička, da bi sedaj lahko mirovala in čakala na boljše čase.  Zato po enem letu zapiram s.p. Ob tem sem poravnala vse stroške in plačala delavce.  Naj povem, da imam v najemu različno opremo dobaviteljev (hladilniki, kavomat…), ki jih sama ne smem odmontirati in odpeljati. Dokler pa stojijo v lokalu, sem dolžna plačati najemnino. Skratka, tudi če s.p. zaprem, mi stroški še kar nastajajo in ne vem kdaj se bo ta agonija končala. Če bi imela ustanovljen d.o.o., bi ga zaprla, eventuelne neporavnane obveznosti pa me ne bi skrbele.  Zato predlagam, da glede zalog, odpisov, amortizacije in ostalih računovodskih standardov, ki nas trenutno nerazumsko bremenijo, vlada sprejme začasne ukrepe za našo razbremenitev.
Marinja, spjevka

 

S.p. sem odprla šele novembra 2019. Odprla sem ga zaradi precejšnjega dela v Kranjski Gori, in sicer v turizmu. Dohodek mi je bil zagotovljen s strani treh različnih ‘delodajalcev’. Čeprav so si nekateri med njimi premislili, sem vztrajala pri čiščenju apartmajev ter strežbi zajtrkov, obenem pa sem imela načrt v prihodnosti delati v svojem poklicu, ki je grafično oblikovanje. Naenkrat sem ostala brez kakršnegakoli prihodka in možnosti dela od doma. V slabem mesecu bom ostala brez sredstev za hrano, o položnicah in najemnini si sploh ne upam razmišljati. Upam, da bodo, preden obupam in s.p. zaprem, sprejeti pošteni ukrepi.
Anastasia, spjevka

Imam s.p., na katerem je delno zaposlen partner, oba delava na področju kulture. V mesecu marcu so VSI projekti zastali, bili odpovedani ali pa je bil začetek preložen za nedoločen čas. Tako je naša družina v hipu ostala brez prihodkov. Situacija je strašljiva, saj samo prispevki za s.p. znašajo več kot 600 evrov na mesec. Zaradi toksičnega hipotekarnega kredita v CHF, ki stalno narašča, tudi nimava nobenih prihrankov. Po desetletjih mednarodnega ustvarjanja ter nepretrganega prostovoljnega delovanja v dobrobit družbe in okolja tudi midva prvič potrebujeva pomoč od države, da lahko med pandemijo premostiva izpad dohodka. V zadnjih desetletjih smo ljudje reševali podjetja in banke, zdaj pa je čas, da rešimo soljudi.
Prekarka, spjevka

Moj namen je, da pomagam študentom, ki so v isti krizi kot jaz (pa čeprav se zavedam, da smo v manjšini). Stara sem 21 let in se od 16. leta preživljam sama. Ker sta starša ločena, dobivam od očeta preživnino v vrednosti 150€, od mame nič. Se pravi, v času srednje šole sem bivala doma (zastonj prebivališče), hrano in obleko sem si plačevala sama. Že takrat sem bila edina v letniku in vsi so me gledal čudno, češ zakaj me skrbi glede denarja, saj plačajo tastari (no, meni ne). Na koncu srednje šole smo imeli maturantski izlet v Španijo, ki je stal 1000€. Seveda si kot dijakinja tega nisem mogla privoščiti. Ko sem prosila očeta za pomoč, mi je po pošti nazaj poslal prazne položnice. Na koncu sem polovico plačala sama, polovico pa mi je plačala šola (ker sem veliko prispevala k dobrobiti šole), hvala bogu. Po koncu srednje šole sem se odselila v Koper, saj sem se vpisala na faks. Ker sem potrebovala stanovanje, kjer sem lahko celo leto (in ne samo od oktobra do junija), sem se odločila za najem stanovanja, ki stane 320€. Polovico sem plačala z preživnino (mimogrede, gre za denar, ki je namenjen za moje PREŽIVLJANJE, ne pa za najemnino), polovico pa sama. Ko sem vložila prošnjo za štipendijo, so mi odgovorili, da do nje nisem upravičena, ker imajo moji starši preveč denarja – ja, moja mami ima firmo in veliiiik imetja, ampak NIČ od tega nima veze z mano. Ko sem jim pojasnila situacijo, so mi rekli, da je mami dolžna skrbet zame do 23. leta in to je bilo konec zgodbe. Hudo mi je bilo, ampak sem sprejela situacijo, da sem pač sama na svetu in da bom sama zaslužila – in povem vam, da je šel denar za hrano in položnice, preprosto mi ne ostane nič, da bi si kupila kaj, da se ”pocrkljam”. Iskreno povedano, bila sem izmučena, ker sem šla vsako dopoldne na faks, popoldan pa delat (se pravi 5 ur faksa + 8 ur dela). Imam super študentsko delo – super ekipa, dober delavnik, redna plača… pa vseeno. Kakšna je to država – če redno delaš faks, lahko delaš samo kot študent; če delaš faks izredno (se pravi za cca. 2500€ na leto), pa se lahko zaposliš – na koncu si v vsakem primeru v k****. Vsak mesec sem razmišljala, kako bo šlo naprej (na srečo mi je pomagal fant, ker so bili tudi dnevi, ko sem imela na računu 20€, do plače pa je manjkalo 10 dni). Kaj vam pove podatek, da sem na mesec (pazi, delala sem večinoma 8 ur na dan), naredila tudi po 150 ur (izven sezone!)? In seveda sem v delo vložila ves svoj trud in čas, nikoli nisem zamujala, delo sem opravljala vestno in redno. Potem pa situacija s koronavirusom… Ker so naš lokal zaprli, sem naenkrat ostala brez dela. Ker sem edina študentka v ekipi, sem edina ostala brez prihodka. Si predstavljate ta šok?! Da si nekje zaposlen in kar naenkrat ostaneš brez dohodka? Bila sem v šoku in prizadeta. Prizadeta, ker država preprosto ne razume, da smo zaradi tega nekateri ostali brez denarja za najemnino, hrano, položnice… brez kakršnega koli nadomestila! ”Sej oni ne rabijo”. Ja halo??? Kot že omenjeno, zavedam se, da nas je v Sloveniji zelo malo takih, ki bi se preživljali sami, pa vseeno… Ne morete nas kar odrezati!!! Kot da naše delo, ki ga prispevamo organizaciji (velikokrat naredimo še več prometa, kot tisti, ki so zaposleni), ni nič vredno? Katastrofa! Naredite spremembo! Mislite na upokojence, zaposlene… Ja, kaj pa mi mladi? Nam bo denar padel iz neba? Iskreno mi je po plačilu najemnine ostalo 690€, od marca bom dobila plače samo 400€, za april pa verjetno nič. Sploh nimam besed, razočarana sem, da živim tukaj. Potem se pa sprašujete, zakaj mladi zapuščajo domovino in odhajajo drugam.
– Katja, študentka

Moja zgodba je takšna, da je borba za obstanek pogorela, saj sem bila že tako v zaostanku s prispevki, tekoče stroške pa sem plačevala tik pred izklopom. Ker nimam dovolj denarja, da bi stroške poravnala in potem zaprla, moram v osebni stečaj, kar pomeni, da nimam več vira dohodka. To potegne za sabo še najeto stanovanje, katerega zaradi izgube službe niti približno ne morem plačati, torej ostanem na cesti. Hvala bogu imam očeta, ki me bo sprejel pod svoj krov, kljub temu da nikoli nisem živela pri njem, mi zdaj stoji ob strani.
Suzana, spjevka

Sem samozaposlena v kulturi, ena tistih srečnic, ki ji država plačuje prispevke. Ukvarjam se s prevajanjem filmov in knjig. Zaradi epidemije so prestavljeni filmski festivali, zaprte knjigarne… Zato je v vodo padel velik del prihodka (ocenjujem, da okoli 80 %). Imam kredit in tekoče stroške. Za kak mesec še bo, kako bo pa naprej, pa nimam pojma. Ukrepi države? No, na samozaposlene so trenutno pozabili, upam, da se bodo spomnili tudi na nas.
Neža, samozaposlena v kulturi

 

Sam sem od leta 1990 – se pravi 30 let, samozaposlen v kulturi. Po izobrazbi sem akademski slikar, kar je tudi moja primarna dejavnost. V tridesetih letih nisem bil deležen enega samega dneva bolniške. Moje preživetje in preživetje moje družine je odvisno od vsakodnevne iznajdljivosti in od širokega nabora znanj in veščin, ki jih neprestano dopolnjujem. ‘Za vsak mesec sproti’ si sam najdem delo, ga realiziram in potem počakam na plačilo. Imam to srečo, da sem si s svojimi strokovnimi referencami uspel pridobiti pravico do plačila prispevkov, za kar sem državi tudi zelo hvaležen. Naša dejavnost je po doprinosu družbi v marsikaterem aspektu podobna poklicem (državnim službam) v izobraževanju znanosti in kulturi, le da smo samozaposleni v kulturi za državo precej cenejši. Marsikateri vrhunski dosežek na področju umetnosti in kulture prihaja iz naših krogov. Za razliko od državnih služb, ki so – da ne bo nesporazuma – potrebne in jih cenim, nam nihče ne poišče dela, nihče nam ne preskrbi delovnih prostorov, ne uredi računovodstva, ne moremo koristiti običajne ‘bolniške’… Če pa imamo srečo in je naše delo prepoznano kot vsaj malo priznano in družbeno koristno, pa nam država pokrije osnovne prispevke – mnogim pa tudi tega ne. Čeprav smo samozaposleni in ‘delamo od doma’, je naše delo tako ali drugače v veliki meri odvisno od ‘kulturniške infrastrukture’ (galerije, muzeji, gledališča, koncertne dvorane …). Ta infrastruktura je v veliki meri platforma našega dela. Naše delo, naši projekti se tako ali drugače realizirajo skozi to infrastrukturo. Ko zaradi karantene pride do zaprtja – prepovedi delovanja, izgine tudi platforma našega dela. Sam kot slikar, fotograf, oblikovalec, včasih scenograf …. res delam ‘od doma’, a moji projekti se skoraj vedno tako ali drugače manifestirajo – realizirajo skozi to kulturniško platformo. Če sem na primer slikar in ne morem imeti razstav ali jih organizirati in opravljati vseh del povezanih s tem, potem je mojega dela konec!! Lahko se zaprem v atelje in ustvarjam, a od tega se žal ne da živeti. Če država zapre galerije, gledališča, dvorane za tri mesece, to enostavno pomeni, da smo vsi tri mesece brez dela (vsaj 90%) – saj se za toliko časa vse ustavi. Na srečo bo za silo poskrbljeno vsaj za tiste, ki so v institucijah zaposleni, a premalo se zavedamo v kolikšni meri smo tudi samozaposleni odvisni od te kulturniške platforme, ki je pravzaprav naša delovna platforma – ‘naše podjetje’, in je bilo sedaj zaradi ‘karantene’ zaprta. Ko zapremo vse kulturniške institucije za javnost, je to povsem primerljivo z zaprtjem tovarne z nekaj tisoč zaposlenimi ! Razlika pa je v tem, da bo zaposlenim v primeru zaukazane ‘karantene’ (zaprtja tovarne) zagotovljena neka osnovna varnost, samozaposlenim v kulturi pač ne. A ne pozabimo: vsi smo davkoplačevalci in vsi moramo imeti plačane prispevke, mar ne? Torej, zakaj razlika? Menim, da mora država tokrat to rešiti sistemsko in z enako pravičnostjo do vseh zaposlenih – do vseh plačnikov prispevkov in davkov. Kolikor vem, so to naredili v Italiji in bodo tudi v Nemčiji. Pristop do samozaposlenih v kulturi oz. kar do vseh samozaposlenih mora biti enak kot do vsakogar, ki mu zaradi ‘karantene’ začasno zaprejo delovno mesto – upravičen je do nadomestila.
– Marko, samozaposlen v kulturi

Sam sem študent in tekom študija delam preko študentskega servisa, ki mi omogoča preživetje – torej plačilo hrane in stroškov (zavarovanja, najemnine, stroškov stanovanja, prevoza…), poleg tega pa mesečno še plačilo šolnine za študij. S pojavom koronavirusa so delodajalci na področju turizma začeli odpovedovati že za več mesecev vnaprej dogovorjena dela, zaradi česar sem čez noč ostal brez dohodka in se zato sprašujem, kako bom v naslednjih mesecih lahko preživel in poravnal svoje obveznosti do fakultete. Prav tako je potrebno omeniti, da se je število prostih delovnih mesti na študentskih servisih zmanjšalo oziroma del na področju turizma sploh ni več, zato z veliko zaskrbljenostjo gledam v prihodnost.
Miha, študent

Pišem vam, ker že Šos in Šou nista popolnoma nič naredila v smeri pomoči študentom. Kot pravzaprav med prekarci še najbolj ogrožena skupina, je bila z novim paketom ukrepov čisto zanemarjena. Sama sem ob študiju opravljala dve deli preko študentskega servisa, obe storitvi so začasno zaprli in sem tako ostala brez kakršnihkoli prihodkov. Mesečno moram plačevati stroške stanovanja, ki pa v teh dneh niso ravno prijeten doprinos k izčrpanemu bančnemu računu. Ker sem se bila primorana za nedoločen čas vrniti domov v gospodinjstvo, kjer je eden od staršev vsakodnevno izpostavljen množici ljudi, se ne morem javiti za delo s starejšimi in z otroki na domu, saj ne želim ogrožati soljudi. Tako so mi onemogočene vse možnosti, razen delo od doma, ki pa zahteva specifična znanja, ki jih mogoče ne obvladamo ravno vsi. Ker imam dovolj, da noben nič ne naredi glede tega, delim z vami svojo zgodbo!
Katja, študentka

Sama sem brez službe od septembra 2019, mož od novembra 2019. Do socialne pomoči ni upravičen, ker je tujec. Ta mesec sva končno oba dobila službo, a so naju obvestili, da lahko začneva šele po umiritvi razmer. Zakaj, ne vem, ker obe podjetji med karanteno normalno poslujeta. Ne vem, kdaj sem nazadnje plačala kako položnico. Ne vem, kako bomo plačali najemnino. Otroka bi rada naročila pizzo.
Nina, delavka

Pišem v zvezi s svojo izkušnjo s študentskim delom v trenutni situaciji. Trenutno čakam na plačo za februar, plača je načeloma med 10. in 15. v mesecu. Danes (25.3.) sem dobila odgovor, da lahko POLOVICO  plače pričakujem v roku dveh tednov, saj študentski servis z tem času ne zalaga denarja. Faks plačujem, brez plačanih računov pa nimam pravice do pristopa k izpitom.
– Hana, študentka

Sem samozaposlena v kulturi na področju slikarstva. Do sedanje krize sem ves čas vzporedno delala na treh projektih in sicer skupaj s kolegico (prav tako samozaposleno v kulturi) vodim društvo, ki organizira dogodke in razstavni program na področju povezovanja umetnosti in ekologije, delujem tudi samostojno kot slikarka (razstave, oblikovanje, poučevanje slikarstva, mentoriranje itd.) ter kot oblikovalka nakita iz tradicionalnih vezenin. Slednje predstavlja 70% mojega celotnega zaslužka, kar mi je do sedanje krize omogočalo preživetje. Nakit prodajam na Artmarketu Ljubljana, ter na drugih umetniških in rokodelskih sejmih v Sloveniji in v tujini. Ker so moje stranke predvsem domači ter tuji turisti in ker je moj zaslužek vezan na obiskovanje tujine ter prodajo v živo, sem trenutno ostala brez dela in torej posledično brez dohodka. Trenutno je obseg mojega dela omejen zgolj na produkcijo v ateljeju ter mentoriranje na daljavo (ki je projektno in ki je močno okrnjeno, saj ne moremo delati na terenu), prodaje, ki bi prinesla dohodek, pa ne morem izvajati. Mesečno imam 464 € fiksnih stroškov le za najemnini stanovanja in ateljeja. Po zelo napetem pričakovanju ukrepov vlade, mi je odleglo, da ni izvzela samozaposlenih iz pomoči podjetjem za ohranjanje delovnih mest, zanima pa me zakaj je določeno le 70% od minimalne plače, saj je znesek manjši od nadomestila za brezposelnost.
A. H., samozaposlena v kulturi

Sem samozaposlena mama dveh šoloobveznih otrok. Nimam stalnega dela, večinoma delam v filmski produkciji, pa tudi prevajam. Fant je samozaposlen v kulturi. Tako da v naši družini razen otroškega dodatka ni stalnega dohodka. Do konca avgusta sem upravičena do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. To pomeni, da vsak mesec plačujem “le” polovični znesek prispevkov za socialno varnost, kar znese okoli 200 EUR (ravno prejšnji mesec so jih podražili). Ko bo strošek prispevkov obračunan v polnem znesku, bom s.p. po vsej verjetnosti zaprla, ker si plačila prispevkov v znesku 400 EUR ne bom mogla privoščiti. Moji honorarji enostavno niso dovolj visoki. Vsaj tako sem razmišljala pred koronavirusom. Zdaj pa razmišljam, da bi ga zaprla že prej oziroma še ne vem, kaj bi bilo najbolje storiti. Ne gre le za to, da bo dela v prihodnjih tednih manj. Kar seveda drži. Že tako pičlo delo, je zdaj kdove za koliko mesecev povsem zamrlo. Gre tudi za to, da ob dveh otrocih, ki se doma učita na daljavo, in ob vsakodnevni skrbi in skrbeh za celo družino v karanteni (imam očeta, ki je do izbruha virusa živel sam in je v letih, zaradi katerih je njegovo življenje v resni nevarnosti) nikakor ne najdem ne časa ne prostora ne živcev še za tisto najnujnejše delo, ki mi je ostalo iz časa pred izbruhom virusa. Skrb za družino mi je trenutno na prvem mestu. Denar, ki je bil namenjen za tekoče stroške v tem mesecu, sem porabila za nakup hrane in najnujnejšega, kar potrebujemo, da se bomo skušali čim bolj izogniti izpostavitvi virusu, ki ogroža očetovo življenje. Z lastnikom stanovanja, v katerem živimo, smo se dogovorili za odlog plačila najemnine. Socialnih prispevkov za februar tudi še nisem plačala. Prav tako še nisem oddala letnega obračuna na FURS, saj je znesek, ki ga moram doplačati za akontacijo dohodnine, zadnji denar, ki ga imam.
– Simona, samozaposlena na področju kulture, brez statusa

Težko je začeti, ker se sploh ne umirim te dni… Iz strahu, kar je in kaj bo, tudi antidepresivi skoraj ne pomagajo več… Vajen sem skrbeti sam zase že od konca srednješolskih let, nikoli nisem bil v breme državi in ta ne meni. Preizkusil sem se v različnih vlogah in nekako našel zavetje kot vodilni društva/kluba ter to počel zadnjih 19 let. Moji prihodki so bili priložnostni, ampak mi je bolj ali manj uspevalo privoščiti si spodobno življenje kljub osebnostnim ali ekonomskim krizam, ki so se zvrstile. Moje delo je vedno vključevalo direkten kontakt z ljudmi in ker mi je od sredine tega meseca onemogočeno kakršnokoli udejstvovanje, so seveda seveda posledično odrezani vsi prihodki. Živim sam, v najemu. Moja družina je daleč stran in se tudi sami komaj prebijajo skozi nastale razmere. Ne vem, s čim bom plačal stroške bivanja, zdravstveno zavarovanje, telefon, zavarovanje za svoj star avto. Ne vem, s čim bom kupil svojima posvojenima psoma hrano, od katerih je en alergik in potrebuje posebno dieto! Sam znam preživeti na minimumu hrane, saj sem že bil kdaj v krizi, ampak takrat sem imel vsaj možnost izbire in sem lahko poiskal kakšno dodatno delo, kar je v danem trenutku skoraj nemogoče. Poslal sem prošnje v nekaj živilskih trgovin… Upam, da me kje vzamejo za krajši čas, da lahko pokrijem vsaj osnovne stroške… V tej krizi se lahko človeku zmeša. Razumem, da moramo malo stisniti, da razbremenimo zdravstvo in zavarujemo kronične bolnike, toda, kdo bo zavaroval mene in meni podobne? Kaj bo z nami jutri, ker moramo ostati doma brez vsega? Kaj bo pojutrišnjem, ko tudi doma ne bomo imeli več?
Robi, prekarec

 

 

Izpovedi dodajamo postopoma!

Svojo zgodbo nam pošiljite na borut.brezar@socialna-druzba.si

Preverite tudi našo pravno pomoč za prekarce, lahko pa se nam tudi pridružite v boju za dostojno delo. Napišite email in vas kontaktiramo!