Govor Ministrice za delo na konferenci o prekarnosti

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo je 28. novembra 2018 že šesto leto zapored organiziralo konferenco “Novodobno suženjstvo – Prekarne oblike na trgu dela“. Ministrica za delo, mag. Ksenija Klampfer, je na konferenci predstavila prispevek o pogledu ministrstva na prekarnost in o načrtovanih ukrepih v boju proti prekarnosti. Spodaj se nahaja video posnetek. Za tiste, ki raje berete, pa smo za vas pripravili transkripcijo povedanega.

Na tem mestu svojega komentarja na vsebino nastopa (še) ne bomo podali.

 

 

Spoštovani,

naj vas najprej vse skupaj lepo pozdravim in se zahvalim za povabilo in za priložnost, da lahko danes tukaj z vami razpravljam o tako pomembni temi, kot je prekarnost, ki je eno od aktualnih vprašalnih področij, ki ji bomo tudi v tem mandatu na Ministrstvu namenili posebno pozornost. Ta problematika sicer ni od včeraj in tudi na Ministrstvu, ki sem ga prevzela pred dobrima dvema mesecema, so bile nekatere aktivnosti izpeljane oz. so v teku, zato v nadaljevanju tudi o tem, kaj je bilo že narejenega, predvsem pa, kje smo in kakšni so načrti za naprej. Prekarnost je po svoji naravi na pol poti med redno zaposlitvijo in brezposelnostjo. Človek, ki dela prekarno, je sočasno zaposlen in ni zaposlen kot bi bilo potrebno – ima določene pravice, nima pa vseh pravic, ki jih zakonodaja predpisuje za tipične zaposlitve oz. zaposlitve za nedoločen čas. Če je nekdo plačan pod nivojem, ki je za neko delo predpisan, če se mu ne omogoča nekega normalnega dolgega delavnika, če se ure, ki jih preživi ob delu, sproti brišejo ali se mu ne dovoli odhoda na bolniško, lahko definitivno govorimo o elementih prekarnosti.

Mag. Ksenija Klampfer: “Lahko vam dam besedo, da si bom kot ministrica za delo prizadevala za sprejem dodatnih ukrepov, ki jih bomo oblikovali skupaj s civilno družbo oz. skupaj s tistimi, ki se s prekarnostjo srečujejo tudi pri svojem delu in v praksi.”

Prekarnost je v resnici nekaj sprevrženega – kot družba ne smemo pustiti, da bi se razraščala naprej in postala norma. Zato moramo ozavestiti tudi javnost, da na problem gleda celovito, kot tudi delavce same, ki se pogosto sploh ne zavedajo problematičnosti in pomanjkanja pravic, ki so ga znotraj prekarnosti deležni. V ta proces pa je nujno vključiti tudi delodajalce – tiste, ki delo zlorabljajo na ta način, bi bilo potrebno izpostaviti, da bi vedenje o njihovi neustreznosti in neetičnosti njihovega delovanja postalo znano tudi njihovim kolegom, ne le potencialnim zaposlenim. Posledice prekarnosti je mogoče zaslediti na vseh ključnih nivojih – od položaja, v katerem je posameznik sam, do položaja, v katerem je njegova družina in krog ljudi, ki so mu blizu, in položaja, v katerem je država. Če je človek dlje časa izpostavljen pritiskom, ki so posledica prekarnosti, to vsekakor močno vpliva tudi njegovo odločitev glede otrok in družine. Marsikdo se ne odloči za to, da bi postal starš, ker se boji, da s svojimi prejemki otrokom ne bo mogel zagotoviti izobrazbe in pa ostalih pogojev, ki so pomembni za kakovostno odraščanje. Če zaradi nizkih prejemkov čedalje več prekarcev plačuje minimalne prispevke, postaja vse šibkejša tudi socialna država. S tem se začne slabiti celoten sistem, da ne govorim o tem, da bodo tisti, ki bodo lahko izkoristili prvo priložnost tudi za to, da bi si našli delo v tujini. Ženska, ki je pod stalnim pritiskom, ki je prestrašena in ne ve, ali bo naslednji dan še imela službo ali bo prisiljena popolnoma v nov krog iskanja zaposlitve, težko v popolnosti opravlja vse, kar zajema običajno družinsko življenje. Težko si vzame bolniško, če otrok zboli, ker sta oba odvisna od denarja, ki ga zasluži. Težko si vzame bolniško, ko sama zboli. To pa ima neposredne in tudi prenesene posledice – bolezen traja dlje, kot bi trajala, če bi jo ustrezno pozdravila, poleg tega pa pusti posledice, ki bodo do izraza prišle v starosti. Čas in predvsem energija, ki jo mora prekarno zaposlen človek posvečati delu, je neproporcionalna, zato pride do izgorevanja. Težko se je posvetiti otroku in starševstvu, težko ima pristen dejaven odnos s prijatelji in širšo okolico. Tak položaj  spremljajo občutki nemoči in izoliranosti, ki imajo vsekakor negativne posledice na vse odnose.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je k reševanju vprašanje naraščanja atipičnih oblik dela oz. negativnih posledic, ki iz tega izhajajo, že pristopilo z različnimi ukrepi tudi v preteklih letih. Temeljno pravno podlago za opravljanje dela v Sloveniji predstavlja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – v primerih, ko obstajajo elementi delovnega razmerja Zakon o delovnih razmerjih izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Zakon prav tako določa izjeme in pogoje, ko je mogoče skleniti pogodbo za določen čas in pogodbo za zaposlitev s krajšim delovnim časom. Ne glede na navedeno pa se Slovenija, kot večina ostalih evropskih držav, v zadnjih letih sooča s porastom t. i. atipičnih oblik dela – to so oblike dela, ki v eni ali več značilnostih odstopajo od t. i. tipične pogodbe o zaposlitvi, ki je opredeljena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovni časom, po kateri se delo opravlja neposredno za delodajalca po njegovih navodilih in pod njegovim vodstvom in nadzorom ter v prostorih oz. na deloviščih delodajalca. Porast atipičnih oblik dela v razvitih gospodarstvih je posledica pritiskov po vse cenejši produkciji dobrin in storitev, kjer enega izmed glavnih stroškov predstavljajo stroški dela ter vse bolj fleksibilni organizaciji delovnih procesov. Prekarizacijo na Ministrstvu dojemamo predvsem kot enega od obrazov porasta atipičnih oblik dela, ki prinaša negativne posledice in to tako na mikro kot makro ravni. Na mikro ravni govorimo o negativnih učinkih prekarizacije kot odsotnosti minimalne pravne, ekonomske in socialne varnosti delavcev, na makro ravni pa gre za učinke prekarizacije na obstoj in vdrževanje sistemov socialne varnosti ter davčno politiko. Kljub temu, da se določeni elementi prekarnosti lahko pojavijo tudi v delovnem razmerju, pa ocenjujemo, da največje tveganje za prekarnost izhaja iz uporabe atipičnih oblik dela.

O prekarnosti torej lahko govorimo, kadar iz uporabe atipičnih oblik dela izhajajo negativni učinki na mikro ali na makro ravni. Pri tem ločimo primere, pri katerih govorimo o:  prvič, o nezakoniti uporabi atipičnih oblik dela  v nasprotju z veljavno zakonodajo, in drugič: zakoniti uporabi atipičnih oblik dela, iz katere pa izhajajo negativne posledice za pravno, ekonomsko in socialno varnost. Ukrepe preprečevanja zlasti nezakonite uporabe atipičnih oblik dela je praviloma moč razdeliti v tri sklope – spremembe zakonodaje, učinkovitejši nadzor, informiranje in osveščanje. Z vidika spremembe zakonodaje je pomemben že spremenjen Zakon o inšpekciji dela. Namen navedene spremembe je bil povečanje pristojnosti  delovnih inšpektorjev v primeru, ko ugotovijo, da gre za prekarno delo v smislu nezakonite uporabe drugih oblik dela, v primerih, ko so prisotni elementi delovnega razmerja ter zagotavljanje večje pravne varnosti delavca. Rešitev zajema vse vrste pogodb civilnega prava ter vzpostavlja dodaten ukrep, na podlagi katerega lahko inšpektor za delo, kadar ugotovi, da se delo ne opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa bi se glede na elemente delovnega razmerja moralo, poleg izdaje prepovedne odločbe, ob njej izdati tudi odredbo, na podlagi katere mora da je delodajalec delavcu vročiti ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi mora biti vsebinsko ustrezna ugotovljenemu dejanskemu stanju. Delavcu navedena sprememba zagotavlja pravno varstvo tudi v primeru neizročitve ali izročitve neustreznega predloga pogodbe o zaposlitvi. Kolikor delodajalec ne spoštuje navedene odredbe, je predvsem predvidena denarna sankcija. V praksi to pomeni, da se posameznik, ki nezakonito opravlja delo na podlagi civilne pogodbe, nima edine možnosti, da uveljavlja svojo pravico do pogodbe o zaposlitvi na delovnem sodišču, ampak lahko neposredno to odredi tudi inšpektor za delo. Z vidika učinkovitejšega delovanja nadzornih organov, je bila pomembna tudi  posodobitev Zakona o inšpekciji dela, ki je ključnemu nadzornemu organu na področju trga dela zagotovil sodobne pravne podlage za ukrepanje in organizacijo dela. Posredno pa je k zakonitejšemu ravnanju delodajalca na tem področju pripomoglo tudi tesnejše sodelovanje Inšpektorata in Finančne uprave Republike Slovenije na področju nadzora nad obračunavanjem prispevkov za socialno varnost in izplačilo plač, ki posredno onemogoča določene manipulacije z  delom delavca pri delodajalcu in dviguje raven kulture na celotnem področju. V skladu z zakonodajo pa bo Finančna uprava lahko sankcionirala delodajalca, ki ni predložil obračuna davčnega odtegljaja t. i. REK obrazcev, ker ni izplačal plače. Tako Ministrstvo kot Inšpektorat v okviru svojih tekočih nalog delavcem in delodajalcem nudita informacije v zvezi z zakonitim izvajanjem dela v Republiki Sloveniji.

In kakšen je pogled v prihodnost? Prekarnosti se je po mojem mnenju potrebno lotiti sistemsko, da ne bi z nekimi pol-premišljenimi ukrepi, ki bi prekarnost odpravljali na eni strani, prekarnost odpirali na drugi strani. Ker do sedaj izvedeni ukrepi problematiko naslavljajo dokaj parcialno, želimo z vidika sistemskega pristopa k vzpostavljeni problematiki pripraviti celovit nabor ukrepov za odpravo prekarnosti. Zato smo se že lotili oblikovanja medresorske skupine, ki bo pripravila strategijo in konkretne ukrepe. Znotraj te skupine bo delovala še posvetovalna skupina, sestavljena iz predstavnikov civilne družbe, ker so oni tisti, ki imajo neposreden stik s posledicami prekarnosti. Ključno je, da imamo oblikovano rešitev tudi povsem praktičen pogled. Potrebno se bo lotiti večjih procesov hkrati. Bi pa morda na tem mestu izpostavila opolnomočenje Inšpektorata za delo. Danes imamo pri Inšpektoratu zaposlenih 45 inšpektorjev, poslovnih subjektov pri nas pa je 210.000. Da bi izboljšali učinkovitost in delo Inšpektorata, moramo število inšpektorjev povečati. Pri zadnjih usklajevanjih glede Zakona o izvrševanje proračuna, smo že uspeli izboriti še dodatnih 10 zaposlitev za inšpektorje za delo, ni pa edino, kar je potrebno narediti. Izboljšati je treba tudi poslovne procese, poleg tega pa poskrbeti tudi za posodobitev informacijskih sistemov, ki bodo inšpektorjem omogočili hitrejšo in lažjo zaznavo zlorab. Osebno podpiram tudi vpeljavo standarda neprekarnega zaposlovanja. Prepričana sem, da bi s soočenjem s prekarnostjo vpeljala pomembna izhodišča, ki bodo olajšala delo vseh, ki se s tem problemom ukvarjajo. Ko bodo velika in uspešna podjetja uveljavila certifikat, jim bodo sledili ambiciozni podjetniki, ki želijo biti med najboljšimi tudi po standardih odnosa do zaposlenih in do dela. Ministrstvo je že pristopilo k sofinanciranju projekta MAPA, multidisciplinarne  analize prekarnega dela, – pravni, ekonomski, socialni in zdravstvenovarstveni vidik – gre za skupni projekt treh slovenskih univerz, ki temelji na multidisciplinarnem pristopu raziskovanja v vseh fazah raziskovanja, s čimer želimo doseči sintezo in preseči različne pristope glede opredelitve koncepta prekarnega dela. Projekt MAPA je usmerjen v zmanjšanje negativnih posledic prekarnosti in s tem segmentacije na trgu dela ter zagotavljanje dostojnega dela vsem delavcem. Med vsemi obravnavanimi oblikami dela v okviru projekta bo posebna pozornost namenjena tudi  agencijskemu delu, ekonomsko odvisnim osebam in zdravstvenim vidikom prekarnega dela. V luči tveganja za nastanek prekarnosti v okviru opravljanja del na različnih podlagah, se bodo preučile tudi morebitne potrebne spremembe. Projekt MAPA naslavlja diskusijo, da ni vsako atipično delo že kot tako prekarno, niti ni zadosten ukrep za preprečevanje nastanka prekarnosti zgolj enostavna razširitev določene značilnosti standardne zaposlitve na prekarno delo, ker je prekarnost veliko bolj kompleksen problem. Še naprej moramo krepiti tudi področje varnosti in zdravja pri delu. Visoka raven varnosti in zdravja pri delu v Sloveniji in dobro zdravje delavcev sta nujen predpogoj kakovostnih delovnih mest in dostojnega dela. Poleg ukrepov, ki so v resoluciji v Nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu namenjeni dvigu ravni varnosti in zdravja pri delu, je predvidena tudi priprava praktičnih smernic za ocenjevanje tveganj, s poudarkom na tveganjih, s katerimi se soočajo določene skupine delavcev. Izvedbeni dokumenti projekti nacionalnega programa bodo triletni akcijski načrti, v kateri bodo določeni konkretni ukrepi, izvajalci ukrepov, finančni viri, roki ter načini spremljanja izvedbe ukrepov.

Spoštovani. Nekaj na področju boja proti prekarnosti je bilo že storjeno, veliko dela nas še pa čaka. Lahko vam dam besedo, da si bom kot ministrica za delo prizadevala za sprejem dodatnih ukrepov, ki jih bomo oblikovali skupaj s civilno družbo oz. skupaj s tistimi, ki se s prekarnostjo srečujejo tudi pri svojem delu in v praksi. Verjamem, da bomo s skupnimi močmi in premišljeno in preudarno na podlagi strokovnih argumentov naredili korake naprej v pravo smer. Torej v zaščito delavcev, ki so v odnosu do delodajalcev zagotovo šibkejša stranka. Hvala vam za pozornost – v nadaljevanju bom z veseljem prisluhnila tudi vašim predlogom.