Minimalna urna postavka v atipičnih oblikah dela

Rezultate projekta Interdisciplinarna analiza minimalne urne postavke v atipičnih oblikah dela smo predstavili na javnem dogodku na Pravni fakulteti in sicer 30. avgusta 2018 (PPT predstavitev). Prijavitelj projekta je bila Pravna fakulteta, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo pa je sodelovalo kot partner.

Analiza v celoti je dostopna na tej povezavi.

Sodelujoči študenti (avtorji analize): Lea Jenič, Ilaria Kamber, Lea Kopina, Amadej Kraljevič, Katarina Krobat, Barbara Murn, Dejan Navodnik, Satin Papež in Lea Polak.

Mentor: doc. dr. Luka Tičar

Strokovni sodelavec: Borut Brezar

Prostovoljna strokovna pomoč projektni ekipi: Sara Bagari

 

Analizo smo razdelili na 3 dele: sociološki del, pravni del in ekonomski del. Sociološki del analize se je osredotočal na vprašanje, ali si delavci v atipičnih oblikah dela želijo uvedbe minimalne postavke v tovrstnih oblikah “zaposlovanja”. Rezultati opravljenih polstrukturiranih intervjujev so pokazali, da si jo. Razloge za njeno uvedbo pa vidijo v problematiki padcev cen v njihovih panogah zaradi prevelike konkurence in premalega povpraševanja na trgu delovne sile. Nizke cene storitev so namreč tiste, ki ogrožajo socialno varnost delavcev v atipičnih oblikah dela in zato se iz njih razvije prekarno delo, katerega glavna značilnost je ravno pomanjkanje socialne varnosti, ki močno vpliva na sam način življenja delavcev in njihovo duševno stanje. Minimalna postavka v atipičnih oblikah dela, ki bi dosegala raven slovenske minimalne plače, ki je zakonsko določena in v domeni delavcev s pogodbo o zaposlitvi, bi prekarnim delavcem namreč omogočila sprotno odplačevanje mesečnih življenjskih stroškov ter zagotavljala nek redni mesečni dohodek, s tem pa bi jim posledično omogočila dostojnejše in mirnejše življenje.

 

Minimalno plačo ima v svoji zakonodaji urejenih 22 od 28 držav članic EU. Nekatere države, na primer Nemčija, že poznajo tudi minimalno urno postavko. V Sloveniji minimalno urno postavko že pozna študentsko delo in delo upokojencev. To pravzaprav pomeni, da ideja minimalne urne postavke ne bi bila nekaj unikatnega za slovenski prostor, ampak bi bila nadgradnja že obstoječe prakse. Sicer je pa tudi pri minimalni urni postavki, podobno kot pri minimalni plači, potrebno upoševati priporočilo Mednarodne organizacije dela (ILO), da nobena matematična formula ne sme biti nadomestilo za socialni dialog.

 

Potrebno je poudariti, da smo pri določanju minimalne urne postavke za atipične oblike dela izhajali iz primerjave z redno zaposlenimi na minimalni plači. To pomeni, da smo se vprašali, koliko mora na uro zaslužiti samostojni podjetnik, da si lahko izplača minimalno plačo, malico, potne stroške in regres, hkrati pa plača tudi prispevke za socialna zavarovanja, stroške opreme in v času dela zasluži dovolj, da si privošči dopust in bolniško. Nismo torej zahtevali več kot dobijo redno zaposleni delavci na minimalni plači. Pri tem izračunu smo predpostavljali, da bo samozaposleni delo opravljal 8 ur na dan, 5 dni v tednu, cel mesec. To pa seveda ne drži v celoti, saj morajo samozaposleni veliko denarja in napora vložiti v to, da sploh pridobijo naročnike. Minimalna urna postavka bi torej morala biti določena še višje kot smo jo določili mi – 10,21 € bruto na uro – prav tako imajo različne panoge tudi različne stroške opreme, ki so nujne za izvajanje dela, tako da bi minimalno urno postavko morali določiti panožno.