Minimalna urna postavka

Borut Brezar je sociolog in zgodovinar, član Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

Na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo in Sindikatu prekarcev smo minimalno urno postavko prepoznali kot eno izmed ključnih zahtev prekarnih delavcev.[1] Ideja minimalne urne postavke je podobna uvedbi minimalne plače, ki preprečuje, da bi plača delavcev padla pod nivo človeka dostojnega življenja. Potrebno je poudariti, da minimalna urna postavka, tako kot minimalna plača, ne zahteva luksuza, ampak temeljne pravice, ki so si jih delavci izborili skozi zgodovino kapitalizma z mnogo truda, tudi s krvjo. Pravica do bolniške, pravica do dopusta nista luksuz, prav tako ne plačan prevoz na delo in malica ali pravica, da je minimalna plača postavljena dovolj visoko, da pokrije osnovne življenjske stroške. Žal so te osnovne pravice kršene vedno večjemu delu delavcev, prav tako pa enemu delu delavcev te pravice preprosto ne pripadajo, čeprav gre za delavce. Samostojni podjetniki, delavci na podjemnih in avtorskih pogodbah in tudi drugi so namreč za te pravice prikrajšani, saj jim preprosto ne pripadajo ali pa jim pripadajo v okrnjeni obliki.

Padec cen storitev in izdelkov delavcev in delavk v atipičnih oblikah dela povzroča konkurenca. Ker delavci in delavke v atipičnih oblikah dela v na trgu nastopajo kot podjetja, jih seveda delovnopravna zakonodaja praktično ne ščiti. To pa pomeni, da so hitro izpostavljeni “dirki proti dnu”, ko je v njihovi panogi ponudba večja od povpraševanja. Prav tako so problematične “dumpinške” cene. Predstavljajmo si primer prevajalca, ki je samozaposlen. Konkurirati mora tistim, ki s pomočjo spletnih prevajalnikov širijo nekvalitetne, a hitro narejene prevode. V konkurenci je z vsemi redno zaposlenimi, ki prevajajo preko dopolnilne dejavnosti (popoldanski s. p.): taki imajo osnovno preživetje zagotovljeno s plačo, pri prevajanju pa lahko postavijo nižje cene kot jih mora samostojni podjetnik. Podobno je pri študentih, ki imajo zaradi pravic študentov (subvencionirano bivanje, prehrana in prevoz, možnost pridobivanja štipendij in ostale ugodnosti) možnost, da postavljajo nižje cene na trgu kot samozaposleni prevajalci, prav tako študentsko delo s pridom izkoriščajo tudi prevajalske agencije, ki študentom ne dajejo izbire pri plačilu, prav tako pa jih polnijo z zgodbicami o pridobivanju izkušenj, ki jim bodo koristile kasneje v življenju. Samozaposleni prevajalec na takem trgu nima izbire in mora postaviti cene, ki bodo podobne konkurenčnim. Seveda se lahko svobodno odloči, da bo zaprl s. p. in odkorakal na Zavod za zaposlovanje, ampak ta izbira seveda ni ravno privlačna, tako da se raje ukloni pritiskom trga in dela pod ceno. Minimalna urna postavka bi tako “dirko proti dnu” preprečila.

Minimalna urna postavka predstavlja tudi idejo, ki vsaj deloma rešuje položaj vseh tistih, ki niso v prikritem delovnem razmerju.[2] Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti namreč  velikorat enači prekarno delo s prikritimi delovnimi razmerji in na ta način izključi vse tiste, ki delajo za več naročnikov. Vemo tudi, da je prikrito delovno razmerje mnogokrat zelo težko dokazati, saj prikrito delovno razmerje pade v primeru, da manjka samo en element delovnega razmerja. Tak primer smo pred kratkim videli pri delavcih in delavkah v trafikah, ki morajo delati po cele dneve, zato občasno najamejo študente ali koga drugega. Ker je umanjkalo osebno opravljanje dela (eden od elementov delovnega razmerja), inšpektorat za delo ni izdal odločbe, da gre za prikrito delovno razmerje.[3] Prikrito delovno razmerje je torej neprimeren ukrep za velik del  delavcev v atipičnih oblikah dela, zato nujno potrebujemo uvedbo minimalne urne postavke. Ta bi prav tako onemogočila dumpinške cene pri javnih naročilih (in razpisih), na katerih so velikokrat izbrani tisti prijavitelji, ki postavijo najnižjo ceno opravljenega projekta, to pa navadno pomeni, da bo izvajalec varčeval na plačilu delavcev, še posebej prekarnih delavcev.

Minimalna urna postavka, sploh pa višina le-te, je tema, ob kateri kapitalisti (navadno pa še bolj njihovi poslušni vazali) skočijo v zrak, saj ovira akumulacijo kapitala. Idejo predstavljajo kot omejevanje t. i. svobodnega trga, ki je glavni povzročitelj naraščajoče neenakosti in nedostojnih plačil delavcev, hkrati pa glavno orodje, preko katerega se presežna vrednost staka v žepe peščice. Pri višini minimalne urne postavke bomo izhajali iz primerjave redno zaposlenega in samostojnega podjetnika – koliko mora zaslužiti samostojni podjetnik, da zasluži minimalno plačo? Redno zaposleni poleg minimalne plače prejme še povračilo stroškov za prevoz in malico, dobi plačano bolniško, regres, prav tako pa tudi nima stroškov s surovinami in orodji, ki so potrebni za opravljanje dela, saj te stroške nosi delodajalec (ti stroški so od panoge do panoge zelo različni). Hiter izračun pokaže, da bi samostojni podjetnik moral zaslužiti prek 1.400 € mesečno, da bi si lahko izplačal minimalno plačo na enak način kot bi si jo redno zaposleni. Študentski projekt Interdisciplinarna analiza minimalne urne postavke v atipičnih oblikah dela je predlagal minimalno urno postavko v višini 10,21 € na uro.[4] Vendar je tudi ta postavka postavljena prenizko. Hitro se nam namreč lahko pojavi vprašanje, če ne bi uvedba minimalne urne postavke prekarnost normalizirala v smislu, da bi le-ta postala znosna. Če bi politična oblast želela spodbujati zaposlovanje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, bi morale vse atipične oblike dela postati dražje od pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da bi na minimalno urno postavko, ki bi morala biti določena po panogah, določiti še dodaten prispevek, ki bi bil namenjen bolniškim nadomestilom ali posebnemu pokojninskemu skladu za prekarce. To bi prisililo kapital, da bi delo (ponovno) organiziral v kolektivih na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

 

[1]     O minimalni urni postavki je za našo spletno stran že pisala Maria Fedina v prispevku Minimum (hourly) wage in European Countries. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/2673_minimum-hourly-wage-in-european-countries/ (Zadnji dostop 9. september 2018). Prav tako smo pred kratkim na Gibanju bili vključeni v študentski projekt Interdisciplinarna analiza minimalne urne postavke v atipičnih oblikah dela, nosilec katerega je bila Pravna fakulteta v Ljubljani: http://socialna-druzba.si/novice/2743_minimalna-urna-postavka-v-atipicnih-oblikah-dela/ (Zadnji dostop 9. september 2018).

[2]     O prikritem delovnem razmerju je za našo spletno stran pisala Sara Bagari v prispevku Prikrito delovno razmerje in pravno varstvo delavca. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/1907_prikrito-delovno-razmerje-in-pravno-varstvo-delavca/ (Zadnji dostop 9. september 2018). Glej tudi video posnetek Kaj je prikrito delovno razmerje?: https://www.youtube.com/watch?v=Whmwd9xK2GM (Zadnji dostop 9. september 2018).

[3]     MMC RTV Slovenija, Luka Lukič, Poslovni model franšiz v trafikah kljub akciji inšpektorata teče naprej. Oba monopolista delavce disciplinirala s korenčkom. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/poslovni-model-fransiz-v-trafikah-kljub-akciji-inspektorata-tece-naprej-oba-monopolista-delavce-disciplinirala-s-korenckom/463378 (Zadnji dostop 9. september 2018).

[4]     Izračun je pripravila Lea Kopina, študentka Ekonomske fakultete. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/novice/2743_minimalna-urna-postavka-v-atipicnih-oblikah-dela/ (Zadnji dostop 9. september 2018).

 

 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.