Stara sem petindvajset let in zadnji dve leti sem opravljala prekarno delo po študentski napotnici. Trenutno zaključujem študij z magistrsko nalogo na eni naravoslovnotehniških smeri ljubljanske univerze. Ker štipendije nimam, ob šolanju že več kot deset let opravljam razna študentska dela, ki naj bi mi zagotavljala bolj ali manj reden dohodek. Počela sem že vse mogoče – od počitniških del v trgovinskih skladiščih, priložnostnih inventur dvakrat letno, anketiranj, dela v strežbi na veselicah, do promocij knjig, poučevanja otrok, inštruiranja, pisarniškega dela in dela v planinski koči. Glede vrste dela nikoli nisem bila izbirčna. Učili so me, da je prav vsako častno, če ga tako tudi opravljaš. Začela sem pri petnajstih, tekom poletnih počitnic pred prvim letnikom gimnazije. Sprva je zaslužek zame predstavljal sredstvo za izpolnjevanje najstniških kapric. Z njim sem si namreč privoščila stvari, za katere sem vedela, da mi jih starši nikoli ne bi kupili. Moj odnos do zaslužka se je tekom odraščanja spreminjal. Ugotovila sem, da je denar zgolj sredstvo za nakup materialnih dobrin, še zdaleč pa ni edini pogoj za osebno zadovoljstvo. Zato se izogibam nakupom v afektu in raje vedno skrbno premislim, ali nekaj, kar si želim, tudi zares potrebujem. Reden prihodek mi danes daje znatno mero samostojnosti in me rešuje pred preveliko finančno odvisnostjo od staršev, saj sem se pred kratkim odselila od doma in s fantom zaživela na svojem.
Namen te zgodbe je jasen – bralcem ponuditi vpogled v to, da se v želji po samostojnosti lahko soočamo s podobnimi težavami, četudi so naše življenjske poti različne. Imam sošolca iz osnovne šole, ki z magisterijem dela preko agencije in mu zato ostane minimalna plača, soseda, ki z univerzitetno diplomo osem ur na dan dela za državno podjetje preko s. p.-ja, poznam punco, ki v uglednem podjetju, kjer je redno zaposlena, ne dobi bolniškega nadomestila, in očetovega prijatelja, ki je na čakanju pred upokojitvijo primoran delati na črno, da preživi. Starost, spol, stopnja izobrazbe in delovne izkušnje pri prekarnosti ne delajo razlik. Gre za problem, ki prevzema trg dela. Verjamem, da se mnogi s takimi težavami nikoli niso in nikoli ne bodo srečali. To še zlasti velja za tisti del srednje starostne populacije, kjer je veliko zaposlenih v dobro stoječih podjetjih, za katere delajo že celo življenje in bodo tam z malo sreče dočakali tudi solidno pokojnino. Ne omalovažujem njihove delovne dobe in ne diskreditiram njihove pomembnosti in truda za podjetje in posledično tudi gospodarstvo države. Želim pa povedati na glas, da prekarno delo ni stvar izbire in da so se časi, v katerih živimo, medtem precej spremenili. Moja zgodba je le ena mnogih, ki pričajo o tem, kaj se danes dogaja s trgom dela in fleksibilnostjo, ki se od delavca zahteva. Naj bodo takšne zgodbe življenjska lekcija tistim, ki na trg dela šele vstopajo ali pa celo šele razmišljajo o tem, kaj bi radi počeli, ko odrastejo. Naj vedo, da si lahko izborijo boljše pogoje, če se bodo za to znali zavzeti.
Od leta 2009 delam v gostinstvu po študentski napotnici. Začela sem kot gimnazijka, sprva samo med počitnicami, od leta 2013 pa toliko, koliko mi je dopuščal študij. Hote sem izpustila prenekatero neobvezno predavanje, da sem lahko odpikala osem, deset, včasih celo dvanajst ur dvoizmenskega dela. Obiskovala sem obvezne vaje, seminarske naloge in učenje za izpite pa sem stisnila v redke proste dni. Delodajalca nisem menjala, saj mi je bolj ali manj dopuščal možnost, da sem za teden vnaprej povedala, kdaj imam na faksu kaj nujnega in kdaj lahko pridem. Čeprav ni bilo prostih vikendov in veliko praznikov, čeprav sem zadnjih nekaj let delala v vsaki prednovoletni izmeni in brez plačanih nadur v popoldanskih izmenah, se mi delo ni nikoli zdelo posebej zahtevno. Z večino stalnih strank sem vzpostavila dober odnos, plača je bila redna, pa tudi znotraj kolektiva se je dalo marsikaj dogovoriti. Zato sem drugim delavkam in šefu rade volje odstopala prednost pri izbiri termina za poletne dopuste in proste dni. V zadnjih dveh letih se je spremenilo veliko. Začela je veljati nova zakonodaja glede študentskega dela, ki narekuje minimalno urno postavko in prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vedela sem, da se mi študentsko delo po toliko letih končno šteje v pokojninsko dobo, a če sem prej imela urno postavko štiri evre in pol, ta mi je bila v celoti izplačana in je veljala za zelo dobro urno postavko v naši regiji, sem zdaj zaradi odvajanja 15,5 % plače delala za minimalno plačo. Moj šef se urne postavke ne glede na zakonodajo ni odločil dvigniti in to sem delno lahko tudi razumela. Ostanki krize so prinesli svoje, zato verjamem, da se mu je nekaj moralo poznati tudi pri prometu, saj lokal ni bil več tako obiskan kot pred leti. Težave so se pojavile z zamujanjem plače – sprva je prihajala z eno- ali dvotedenskim zamikom. S še eno študentko, ki je takrat delala tam, sva se po temeljitem premisleku odločili delati dalje, saj sva bili sicer z delom in odnosi v kolektivu zadovoljni. Če je plača zamujala tri tedne ali več, sva izmenjaje klicali delodajalca in ga prosili za plačilo. En mesec sem ga na plačo spomnila jaz, naslednji mesec pa ona. Nekaj časa je tako še šlo. Ko se je bistveno spremenil še šefov odnos do delavk – tako do obeh redno zaposlenih kot tudi do naju – in ko je prišlo do nekaj njegovih konfrontacij z nezadovoljnimi strankami, je delo postalo nočna mora. Promet je drastično upadel. Ker sta obe redno zaposleni delavki plačo prejemali v predpisanih rokih, kljub slabim odnosom nista želeli posegati v delovanje kolektiva. Vsak mesec sva jo tako najslabše odnesli s sodelavko študentko, saj šef zaradi najinih trajnih napotnic, ki sta veljali za celotno študijsko leto, ni bil primoran oddajati vsakomesečnega obračuna ur. Žal je zakonodaja takšna, da delodajalcu dopušča približno tritedenski zamik plačila (z dvema pisnima opominoma vred) po odobritvi ur, zato je bil zamik iz meseca v mesec večji. Ko delaš preko servisa, se najbolj veseliš petnajstega v mesecu, ko iz SMS-obvestila izveš, da bo tvoj zaslužek po tretji uri popoldne nakazan na transakcijski račun. S sodelavko sva ga vedno čakali zaman. Zamude so se iz tednov prelevile v mesece. Delodajalec se naju je začel izogibati, razpored je pisal po svojih potrebah in zato je nemalokrat prihajalo do nesporazumov. Če sva ga poklicali, se nama ni javljal, pa tudi na SMS-sporočila je nehal odpisovati. Spominjam se, da ga tekom vsakotedenskega dela pogosto nisem videla po mesec in pol skupaj, čeprav tudi sam v lokalu pogosto dela in ga obiskuje v prostem času. V štirih letih mojega dela tam lahko mirne vesti povem, da nismo v vsem tem času imeli niti enega kolektivnega sestanka, ki pa je bil po mnenju vseh zaposlenih nujen zaradi vse večjih nesporazumov in težav.
Decembra predlani je sodelavka študentka obupala in zaključila z delom v lokalu. Zadnje plačilo za svoje delo je prejela junija lani, vmes pa poslušala na stotine šefovih izgovorov. Jaz sem zaradi obveznosti z magistrsko nalogo lahko delala le še ob vikendih. Kljub temu je bila vsaka izmena mučna, ker so stvari vedno lahko šle narobe – bodisi se je delodajalec v lokalu napil ali pa se mi ni javljal, ko sem ga potrebovala. Nemalokrat je prihajalo do očitkov in drugih oblik verbalnega napadanja, ko so ga zmotile zadeve, ki z mojim delom največkrat niso imele veliko skupnega. Stranke so me velikokrat zagovarjale, kar pa je moj odnos z delodajalcem le še poslabšalo. Ker živim v majhnem kraju, kjer se vse prej ali slej razve, sem takrat zaslutila, da se moj delodajalec srečuje s finančnimi težavami. Ponudba v lokalu je bila močno okrnjena, novih naročil nismo več oddajali. Upala sem, da mi bo kljub težkemu položaju situacijo obrazložil na štiri oči in mi pojasnil, zakaj plačo prejemam s tako zamudo. Dejstvo je, da bi to lahko razumela. Njegovo priznanje bi zato vzela kot dobronamerno, če bi mi obljubil, da bom v roku naslednjih mesecev, ko se situacija izboljša, imela poplačane vse dolgove, bi verjetno lahko v tej službi ostala še vsaj nekaj časa. Tako pa je moje prošnje o čimprejšnjih nakazilih ignoriral brez pojasnil in opravičil. Če se mi je kaj v življenju zdelo težko, je bilo to moledovanje za plačo, ki sem jo že zdavnaj zaslužila. Vsaj trikrat sem se v zadnjih treh letih odpravila na krajši dopust, nato pa tam zaman čakala na nakazila, ki mi jih je obljubljal. Stari prihranki so mi medtem pošli, reševal pa me je denar staršev in fanta. Velikokrat sem se zaradi tega počutila neprijetno, saj je bilo samostojno življenje moja lastna odločitev. Srečo imam, da sem odraščala v družini, kjer smo si med seboj vedno pomagali in se podpirali, kolikor je le šlo. Subvencionirane študentske mesečne vozovnice mi že ves ta čas plačuje mama, položnice za mobilni telefon pa oče. Tu in tam me peljeta po nakupih, da napolnim hladilnik. To si danes lahko privoščita. Težko si ju ne bi vzela za zgled. Oba sta delavca v zasebnih podjetjih s končano srednjo šolo in sta šolski primer tistega dela srednjega sloja, ki ne troši preko svojih zmožnosti. Vem pa, da bosta imela slabi pokojnini. Jaz za svojo že varčujem. Redko hodim ven ali si kupim kaj zase. Ne hodim na koncerte, kino, izlete čez vikend, ne posedam na terasah lokalov s kavo pred seboj. Od leta 2010 se vsako poletje potrudim in nekaj sto evrov, ki bi jih sicer lahko porabila za lepe počitnice, dam na stran. Tolažim se s tem, da tako ali tako nimam veliko prostih dni. V lanskem avgustu sem bila primorana prekiniti teden dni dopusta, ker je bilo v lokalu veliko dela. Komaj sem si izborila dodatnih nekaj prostih dni v začetku septembra. Šef je medtem hodil v presledkih za dva, tri, štiri tedne na morje. V povprečju je pozimi vsaj en teden ali dva preživel na smučanju v tujini. Če vmes ni stisnil še tedna dni jadranja, je bil ekstremno slabe volje. Jaz pa sem se vrtela v začaranem krogu obljub in pričakovanj brez realnih možnosti za samostojno življenje.
Čakala sem na prvo priložnost, ki bi se mi ponudila za zamenjavo službe, zato sem bila presrečna, ko sem bila konec marca povabljena na razgovor k bežni znanki. Vse se je poklopilo, ponujeno mi je bilo delo v popoldanskem času ter dobro in redno plačilo, pa tudi zaposlitev po koncu šolanja. Ko sem izvedela, da sem dobila službo, sem po telefonu obvestila starega delodajalca, da s koncem aprila zaključujem z delom pri njem. Na kratko sva se pogovorila in zagotovila sem mu, da sem pripravljena do konca meseca delati tako, kot sem do takrat, saj sem mu želela dati dovolj časa, da najde nekoga, ki me bo lahko v okrnjenem kolektivu nadomestil. Mislila sem, da bo tako volk sit in koza cela.
Očitno sem se motila – danes je 21. april in z že praktično bivšim šefom sva zdaj baje skregana. Ne le, da še ni našel nikogar, ki bi me lahko nadomestil, na tedenski razpored me vse od obvestila, da kolektiv zapuščam, ni več vpisoval, vse izmene pa so bile že zapolnjene, zato sem sklepala da me očitno v prihajajočih tednih ne potrebuje. Vsakič v teh treh tednih pa me je med tednom sproti klical zaradi sprememb – enkrat je v sredo zahteval, da delam v petek, drugič je v četrtek zahteval, da delam naslednji dan, tretjič pa me je klical v četrtek ob 12.20 popoldne, če lahko pridem na popoldansko izmeno, ki se sicer začne ob dveh. V vseh treh primerih sem mu mirno razložila, da ne morem na delo, ker sem med tednom bodisi na faksu ali pa se uvajam v novi službi in ga spomnila na to, da že zadnjih nekaj mesecev zaradi šole tako ali tako pri njem delam samo za vikende in da tudi v razporedu ne piše, da delam. Takrat me je prosil, če lahko delam še tri izmene v zadnjem tednu aprila, da si bo lahko vzel kratek dopust. Po premisleku sem mu obljubila, da lahko, a le pod pogojem, da delam vse tri dni dopoldne, saj mi je trenutno lažje preskočiti delo za magistrsko nalogo na faksu, kakor pa uvajanje na novem delovnem mestu. Moje megalomanske zahteve so sodu očitno izbile dno, saj je to sprožilo val očitkov in neodobravanja, ki jih poslušajo tako stranke kot ena od zaposlenih, meni pa jih v obraz očitno ne upa vreči. Naj ne mislim, da sem nenadomestljiva, in da njemu nihče ne bo govoril, kdaj naj koga vpisuje v razpored, ker on je pa pač šef. Da sem se mu praktično zlagala o tem, da lahko do konca meseca delam, ker zdaj nikoli očitno nimam časa priti na izmeno. Da ga zavajam in da sem mu s praznimi obljubami uničila vse načrte, ki jih je imel.
In jaz se lahko samo smejim – nič več njemu, ampak sebi. Predvsem zato, ker sem ga tako na veliko zagovarjala pred strankami, domačimi in prijatelji, ko so ga obsojali, ker mi ni redno plačeval in do mene ni imel korektnega odnosa. Opravičevala sem njegovo malomarnost in mu dajala potuho, ker nisem imela poguma, da bi ga stisnila ob zid in nehala hoditi v službo zaradi njegovih dolgov. Januarsko plačo sem po vztrajnih prigovarjanjih prejela dva tedna nazaj, o februarski, marčevski in aprilski pa očitno moj delodajalec niti ne razmišlja, čeprav sem mu samo v zadnjem mesecu najmanj dvakrat omenila, da bo vse to treba čimprej poravnati. Dolgo je trajalo, a dogodki zadnjih nekaj tednov so mi nazadnje le odprli oči. Še dober teden in ključe lokala bom morala vrniti staremu delodajalcu. Zato se bom v naslednjih dneh tam oglasila med njegovo izmeno. Z enim samim obvestilom, in sicer naj mi do petnajstega maja plača vse za nazaj ali pa bom šla v izvršbo. Ko bodo njegovi dolgovi poravnani, bo ključe dobil nazaj – ne glede na možne očitke in morebitne grožnje. Ker ne potrebujem njegovega spoštovanja, da dobim tisto, kar sem si prislužila – ne glede na posledice.
Resno sem razmišljala o tem, da bi se oglasila v eni izmeni in preprosto vzela svoj zaslužen denar iz blagajne. A ne glede na to, da ne bi vzela nič več kot toliko, koliko mi pripada, bi verjetno zakonsko gledano potegnila ta kratko. Vzeti tisto, kar ti pripada, je v naši državi kraja. Neplačevanje študentom, ki so pošteno delali, pa te za kazen največkrat uvrsti zgolj na seznam neplačnikov, medtem ko se izvršbe vlečejo in vlečejo.
Lahko bi se torej jezila in obupavala nad delodajalčevo neresnostjo in nedoraslostjo ter se spraševala, zakaj je v takem samozanikanju. Dejansko pa sem mu zgolj hvaležna za trpko izkušnjo, ki mi jo je dal. Njegov slab odnos in pomanjkanje spoštovanja do sočloveka sta mi dala življenjsko lekcijo o tem, kako je treba take negativce zatreti že v kali, ne pa jim dovoliti, da si suženj njihove slabe volje in njihovih nemogočih pogojev. Spoznala sem, da nikoli ne želim biti taka, kot je on. Od danes naprej ne bom nikoli več delala brez zasluženega in rednega plačila. Neutemeljenih očitkov ne bom na nobenem delovnem mestu več mirno prenašala. Od danes naprej se bom mirne vesti znala postavit zase in vem, da bom vedno izkoristila pravice, ki so mi kot delavcu zakonsko določene. Četudi bom zaradi tega kdaj na slabšem kot ostali. Zato od danes dalje prekarnosti napovedujem vojno. Upam, da boste enako storili tudi vi.
Komentar Pravnega odbora Gibanja za dostojno delo in socialno družbo
Glede na opis dejanskega stanja obstaja možnost, da je v konkretnem primeru vsaj v določenem obdobju šlo za delo v prikritem delovnem razmerju. Za prikrito delovno razmerje gre, ko posameznik delo opravlja na podlagi različnih civilnih pogodb, čeprav bi ga glede na dejanske okoliščine opravljanja dela moral opravljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Na ta način je delavec prikrajšan za pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, prav tako pa je manjša njegova socialna varnost. Več o prikritem delovnem razmerju v prispevku Prikrito delovno razmerje in pravno varstvo delavca. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je za študentsko delo značilno, da gre za začasno in občasno delo. Ker pa je študentsko delo po svoji naravi podobno delovnemu razmerju (delo se opravlja za plačilo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pogosto tudi v organiziranem delovnem procesu), je pri presoji o obstoju delovnega razmerja odločilnega pomena vprašanje, ali je delodajalec zlorabil institut študentskega dela. Za zlorabo gre, kadar študent ali dijak delo opravlja v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.
Prekarna delavka, študentka naravoslovnotehniške smeri, članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo
