Danes si bom zastavil na prvi pogled zelo preprosto vprašanje in sicer: “Kaj je prekariat? Kdo so prekarni delavci? Kaj je prekarnost?”. Seveda si ne domišljam, da bom v danem času odgovoril na zastavljeno vprašanje, bom pa naslednjim govorcem mogoče dal kakšno iztočnico. Če se danes na konferenci proti novodobnemu suženjstvu pogovarjamo o prekarnih zaposlitvah, se mi zdi prav, da nekaj povemo o njih tudi na splošno.
Pri pravni definiciji prekarnega dela se izraz “prekaren” razlaga v odnosu do zaposlitve za nedoločen čas. Te definicije se povečini omejujejo na naštevanje pravic, ki jih prekarni delavec ima po avtorski pogodbi, študentski napotnici, SP-ju pogodbi za določen čas, itd. Vendar vemo, da vsaka pogodba za določen čas ni nujno prekarna zaposlitev, vsak SP ni nujno prekarni delavec, vsaka avtorska pogodba ali študentsko delo ni nujno že prekarna zaposlitev. Med pravnimi tipi zaposlitev in prekarnimi zaposlitvami ne moremo preprosto postaviti enačaja, zato potrebujemo dodatne kriterije, s katerimi lahko opišemo prekarno zaposlitev.
Prekarna oblika zaposlitve se za delodajalca, ki je vržen v oster konkurenčni boj na trgu, bolj splača, saj je cenejša. To seveda ni nič novega ali presenetljivega. Neoliberalna ekonomska paradigma je v 80. letih prejšnjega stoletja začela po svetu vpeljevati tržno tekmovalnost na trg delovne sile s t. i. fleksibilizacijo in sicer na treh nivojih. Na prvem nivoju je fleksibilizacija pomenila lažje najemanje in odpuščanje delavcev (zunanja fleksibilnost). To je tudi vidik, ki ga največkrat povezujemo s prekarno zaposlitvijo, češ da so to zaposlitve, v katerih lahko delavec iz danes na jutri leti na cesto. Na drugem nivoju pri fleksibilizaciji govorimo plačni fleksibilizaciji, torej da je delavčeva plača postala odvisna od uspešnosti oz. neuspešnosti podjetja na trgu. Če gre podjetju dobro, se delavca plača več, če gre podjetju slabo, se delavca plača manj. Tretji nivo fleksibilizacije pa je zanimiv zato, ker se o njem govori najmanj in sicer gre za fleksibilizacijo delavčeve notranjosti. Delavec je postal dolžan, da je podjetnik samega sebe. Po tem, ko podjetje prekarnega delavca ne potrebuje več, je delavčeva odgovornost, da se dodatno izobrazi, se vpiše na (plačljive) tečaje, se mogoče spet vpiše na faks, skratka pridobi nove veščine, s katerimi je bolj konkurenčen v primerjavi z ostalimi prekarnimi delavci, s katerimi prodaja svojo delovno silo na trgu. Tu lahko govorimo o teoriji človeškega kapitala, o vseživljenjskem učenju in celo o bolonjski reformi visokega šolstva.
Vsi trije nivoji fleksibilizacije – lažje najemanje in odpuščanje delavcev, plačna fleksibilizacija in fleksibilizacija delavčevega znanja – pomeni prelaganje tveganj poslovanja na pleča delavcev. Guy Standing, teoretik in preučevalec prekarnega dela, opozarja, da se stabilna identiteta posameznika lahko vzpostavi samo v predvidljivem okolju, prekarni delavci pa so – ravno obratno – podvrženi nestabilnosti in nepredvidljivosti. Ne predstavljajo si svojega položaja čez 10, 15 ali 20 let. Ker imajo neprestano občutek, da lahko izgubijo službo, se težko poistovetijo s svojo zaposlitvijo in tako tudi ne morejo zgraditi stabilne identitete, ki bi bila osnovana na delu.
Zaradi občutka prekarnih delavcev, da nikamor ne spadajo, menjave služb in ostrega konkurenčnega boja med samimi prekarnimi delavci, je to skupino težko povezati v organizacijo, ki bi se borila za njihove pravice. Ravno zaradi tega so konference, kot je današnja, pomembne, da prekarni delavci lahko spregovorijo, da so slišani, in da se s tem lahko ustvari podlaga za začetek njihovega povezovanja.
Še v imenu odbora za trg dela na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo se zahvaljujem vsem za udeležbo na konferenci.
