Izpoved samostojnega podjetnika

Sem mladi podjetnik, imam lastno podjetje, delam, garam od jutra do večera. To je moja predstavitev na kratko.decent work

Na dolgo zgleda nekako takole:

Pa sem na to še kar ponosen, čeprav imam zadnje čase čuden občutek, ko je to potrebno nekomu razlagati. Namreč, ko srečam kakšnega znanca na ulici, ki ga že dolgo nisem videl, pa mi pojamra, joj kako je situacija težka: »Delam, hodim v službo, plače so nam spet trgali, ampak zaenkrat še živim. Kje si pa ti kaj? Kaj počneš?«

Na to vprašanje sem postal malo alergičen. Kako sedaj to nekomu razložiti, da ne bom na koncu izpadel, kot tajkun, prevzetnež s polnimi žepi denarja, ali nategun, ki na hitro bogati… Pa mu odvrnem: »Jaz se tudi nekaj trudim, delam na več projektih.« Po navadi sledi vprašanje: »Kje pa? Na katerem podjetju?« Logičen odgovor, ker se mi zdi, da se nimam česa sramovati, sledi: »Delam zase, imam svoje podjetje.«

Tukaj pa se vzpostavi neka čudna bariera, ki jo je takoj čutiti in sledi vprašanje, zaradi katerega mi je žal, da sem sploh kaj rekel: »A svoje podjetje imaš? Super, no vam ziher ne gre slabo?«

Komaj čakam, da pogovora nanese na nekej drugega, pa četudi se bom pogovarjal o vremenu.

Biti podjeten, pomeni raziskovati, iskati nove priložnosti, vlagati energijo v nekej kar verjameš, pa tudi če se na začetku sploh ne pokrivaš. Če si podjeten, si moraš tudi upati, to je najpomembneje in če si še upaš, potem pa se odločiš za pot podjetnika in odprtje podjetja dejansko realiziraš.

Leto 2011

Tukaj pa padeš v bazen, kjer je vode z leta v leto manj. Če hočeš začeti, po navadi začneš kot mikro podjetnik, edino če nisi drugačne sreče kovač. Država te najprej vzpodbudi in ti ponudi neko subvencijo, ki je po preračunanih zneskih manj kot prejemek denarne socialne pomoči in to dosti manj. Vseeno, ker si podjeten, greš do konca…

Potem pa začnejo prihajati računi, plačevanje prispevkov, kar je v začetku dober občutek, saj si zavarovan in imaš plačane vse obveznosti, ki ti jih odmeri država. Upaš samo, da boš sproti naredil toliko novih poslov, da boš lahko takšne obveznosti redno pokrival. Zadeva dejansko nekako teče, posreči se ti narediti kakšen posel in izdati račun, kjer je občutek dejansko še boljši. Na koncu ti celo ostane kakšen evro viška, da lahko punco pelješ na sladoled.

Leto 2013

Pride pa situacija, ko je trg mrtev, ko novih poslov ni, ko ne »jamra« več samo eden, ko jamrajo vsi. Situacija se počasi začne vleči iz meseca v mesec, ampak se nekako znajdeš in poprimeš za vse delo, pa četudi je to pomoč sorodniku pri spravilu drv, samo da ti nameni kakšen evro. Čeprav paziš na vsak cent, hodiš v trgovino in brskaš med najcenejšimi produkti, čakaš reklame, da pridejo akcijske ponudbe, si obkrožiš vsak artikel s katerim bi kaj privarčeval, voziš se z avtomobilom le takrat, ko je to nujno potrebno, ti situacija postane nevzdržna.

Za vzpodbudo od države pa dobiš najprej dvig prispevkov, najprej za pokojninsko zavarovanje, potem za zdravstveno. Potem dvignejo DDV, da ja še bolj gledaš v svojo že tako prazno nakupovalno košarico. In to kljub temu, da je slišati, da v državno blagajno redno plačujejo le še mala in mikro podjetja. In to kljub temu, da od 88.000 s.p.-jev, tretjina nima za prispevke že pred dvigom.

Še dobro, da sem v času rezerv dal kakšen kovanček na stran in da niso spravili pod državno kontrolo še medsebojne pomoči sorodnikom, ker res ne vem kje bi vzel še kaj.

Tukaj se sprašujem kaj narediti v prihodnje?

Počakati v Sloveniji, da bodo obdavčili še mojega psa, hišo, streho, vrt, vrtno lopo, sosednjega mucka, ki ne ve točno, kje mu je dom… Potem bodo naši oblastniki ugotovili, da so še premalo nabrali, pa bo sledil krizni davek ali dvig DDV po vzoru Hrvaške na 25%,ali pa bodo pogledali v vrtno lopo. Tukaj dajem nasvet. Kosilnica bi lahko tudi bila obdavčena, pa stroj za kidanje snega, če ga pa slučajno ne premoreš, pa bi po nižji davčni stopnji obdavčili še lopato za sneg.

Nevem, če bi to gledal zraven in čakal.

Nimam dosti denarnih sredstev in dosti sredstev niti ne potrebujem, ker živim skromno, samo trend, ki ga doživljam v zadnjem obdobju mi pravi – pobegni.

Včeraj.

Tomaž, 30