Aktivisti, strokovnjaki in ugledni Slovenci o Novodobnem suženjstvu

Pridružujem se Vaši kampanji, saj menim, da se razmere za delo in socialno družbo rapidno poslabšujejo in marsikje že lep čas ne moremo govoriti o dostojnem delu. Tisti, ki iščejo delo in tudi tisti, ki ga že imajo, se morajo sprijazniti z nedostojnimi in ponižujočimi odnosi in aroganco novodobnih delodajalcev in lastnikov.

Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija

lado ambrozic1

Položaj mladih na trgu zaposlovanja in dela je izredno težak. Visoka stopnja brezposelnosti in njeno hitro naraščanje zahtevata ukrepe na zakonodajnem področju, ki bi mladim olajšali (prvo) zaposlitev in ohranitev dela. Pri tem se ne smemo ujeti v past, da bodo bolj fleksibilne oblike dela pripomogle k zaposlovanju mladih iskalcev zaposlitve. Mladi že danes opravljajo študentsko delo, tako rekoč brez pravic, ki sicer pripadajo delavcem ali po pogodbi o zaposlitvi, ki je večinoma sklenjena za določen čas. So prva žrtev gospodarske in finančne krize, saj se jim niso več podaljševale pogodbe, poleg tega se je ustavilo (oziroma zmanjšalo) zaposlovanje. Država istočasno omejuje zaposlovanje v javnem sektorju (Zakon za uravnoteženje javnih financ), dopušča sistem, ki mladim ne nudi varne zaposlitve, kot jo imajo povečini starejše generacije – vsaj kar se tiče oblik pogodbe o zaposlitvi. Po drugi strani sprejema določene ukrepe, ki naj bi spodbudili zaposlovanje mladih v obliki različnih subvencij pri zaposlovanju (zakon o intervencijskih ukrepih na področju trga dela in starševskega varstva), katerih rezultati še niso znani. Mladi ne uživajo potrebne socialne varnosti, kršeno je njihovo dostojanstvo, vprašljiva pa je tudi medgeneracijska solidarnost (v korist mladih), saj se položaj kljub resnosti situacije ne razrešuje na sistemski ravni z ukrepi usmerjenimi v trajnostne rešitve. Zato je potrebno neprestano opozarjanje na probleme mladih in medgeneracijska pomoč pri iskanju rešitev na trenutne družbene izzive.

as.mag. Nejc Brezovar, univ.dipl.prav, asistent na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani

nejc brezovar

Živimo v času, ko je življenjski standard višji kot kdajkoli v zgodovini, a se vseeno zdi, da tudi v najbogatejšem delu sveta tega zgodovinskega trenutka in njegovih sadov ne more uživati vse več ljudi. Prvič po številnih generacijah se dozdeva, da obeti prihodnosti za mlado generacijo niso ravno svetli. Jih je mogoče spremeniti? Če kdo, potem lahko to spremeni ena najmočnejših družbenih sil – organizirani in motivirani ljudje. Pogumno naprej!

Uroš Brežan, župan občine Tolmin

uros brezan

Pri svojem delu se srečujem s številnimi mladimi, ki imajo delovne izkušnje (zabeležene v Nefiks), so motivirani, željni napredka in vstopa v svet dela. Problem pa vidim, ko številni mladi, predvsem mlada, družboslovno izobražena dekleta, še zdaleč ne dobivajo primernih plačil za svoje delo in udejstvovanje. Logično je, da mladi z ambicijami iz takšnega okolja odhajajo tja, kjer je več možnosti za uspeh. Skrbi me, ker odhaja najbolj vitalen del populacije, ki bi moral rojevati otroke in skrbeti za gospodarski napredek, saj mu pri nas ni dana možnost, da bi se s svojim dostojnim delom oddolžil za visoka finančna vlaganja, ki so bila s strani države v času izobraževanja investirana vanj.

Alenka Blazinšek, Zavod Nefiks

alenka

“Brezposelnost, pretirano negotove zaposlitve, (pre)nizke plače, poslabšani delovni pogoji ter ne nazadnje ignorantski ali celo ponižujoč odnos do delavcev so dejavniki, ki se v Sloveniji vedno bolj razraščajo, jo dušijo in zavirajo njen razvoj. Poleg konkretnih gospodarskih, finančnih, izobraževalnih, socialnih in drugih ukrepov za preseganje takšnega stanja je treba predvsem razviti tudi novo kulturo dela, kjer bodo delodajalci in oblastniki omogočali, da si ljudje z delom resnično krepijo občutek lastne vrednosti, posamezniki pa bodo razumeli, da je vsako delo, če je koristno in ni nepošteno, častno in vredno.”

Prof. dr. Miro Cerar, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani

miro cerar

Po nekaterih raziskavah je slovenska družba zelo občutljiva na pojav družbene (ne) pravičnosti. Situacija glede položaja mladih na trgu dela te teze ne podpira. Družba, ki mirne vesti tolerira stanje, po katerem za nekatere na trgu dela velja postsocialistična varnost, za druge, prevsem mlajše in tiste, ki so v nekem trenutku izpadli iz tega trga, pa pravila divjega zahoda, si ne zasluži naziva odgovorna družba. Bojim se, da se še vedno ne zavedamo dovoljdobro dejstva, da se s tem ne dela zgolj škoda mladim posameznikom, temveč tudi družbi kot celoti. Torej vsem nam. Prihodnost je vedno v rokah mladih. Če jim ta ni zagotovljena po naravni poti, nas zgodovina uči, da si jo mladi vzamejo sami. Zrele družbe ne čakajo do te točke. Srčno upam, da tudi v Sloveniji za kaj takega ne bo potrebe.

Peter Debeljak, direktor Urada RS za mladino

debeljak peter ursm

Trenutna finančna kriza je posledica finančne kriminalitete, ki jo najbolj čutijo revni sloji prebivalstva, saj morajo vedno večji del svojega dohodka nameniti za plačevanje izgubljenih socialnih pravic. Velik del jih izgubi tudi redno delo in si mora iskati drugačne, večkrat tudi nelegalne oblike zaposlitve. Neformalni sektor v gospodarstvu, ki je dostikrat neopažen, nejasen in v katerem prevladuje nestabilna oblika zaposlovanja vse bolj kaže obrise novodobnega suženjstva. Delodajalec v neformalnem sektorju s pomočjo zmanjšanja stroškov delovne sile in pretiranim izkoriščanjem svojih zaposlenih postaja vedno bolj konkurenčen in cenejši. V tem primeru lahko rečemo zaposlenim »sužnji«, saj so jim vzete vse pravice do svobodnega in dostojanstvenega življenja. Neformalno ekonomijo vedno bolj spodbujajo številni ekonomisti, kajti preživetje nacionalnega in regionalnega gospodarstvo je odvisno od neformalne ekonomije, zato jo podpirajo tudi številne vlade. Represivna vojna proti tovrstnim oblikam zaposlovanja ne povečuje zaupanja in ima predvsem ustrahovalno nalogo. Potrebno bo pristopiti k preventivnemu reševanju problematike z omejevanjem povpraševanja in vrnitvijo socialnih pravic, kajti sklicevanje na strah in represijo, ne prinaša več, vendar manj varnosti, skupaj z manj demokracije, manj pravne države in manj spoštovanja človekovih pravic in svoboščin.

Dr. Bojan Dobovšek, izredni profesor za kriminalistiko, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru

bojan dobovsek

Trg dela, posledično tudi družba, se vse bolj polarizira na visoko zaščitena, dobro plačana delovna mesta s številnimi ugodnostmi, in na negotove zaposlitve brez socialne zaščite, z nedostojnim plačilom, s podzaposlenostjo in fleksibilnostjo, ki vodita v revščino, in brez možnosti napredovanja. Ta polarizacija, ne po naključju, poteka med poklicnimi profili kot so menedžerska in druga visoko ovrednotena profesionalna dela v bančništvu, zavarovalniških, pravnih, zdravstvenih in izobraževalnih storitvah, v informacijski tehnologiji računalniških sistemskih operaterjev in programerjev na eni strani ter na drugi strani dekvalificirano označenimi, razvrednotenimi in podplačanimi poklicnimi profili denimo v administraciji, teleprodaji, čiščenju, negi, strežbi, maloprodaji, enostavnih gradbeniških, in kolikor jo je še ostalo, industrijskih delih ipd. Država in delodajalci težijo k širjenju polja negotovih zaposlitev; danes se vsak od nas lahko znajde v njem, čeprav je zanj še vedno značilno veliko število žensk, migrantov in vse več mladih. Tak razvoj moramo preprečiti in poti do tega so že vzpostavljene: s sistematičnim pritiskom na državo in delodajalce, s samoorganizacijo in, nenazadnje, z osebno integriteto.

Majda Hrženjak, v.d. direktorice Mirovnega inštituta

majda hrzenjak

Kaj naj recem namesto obljubljene druge Švice smo postali banana republika, tretji svet, kjer se majhen procent bogatih z večinoma pokradenim denarjem ali pridobljenim na nepošten način požvižga na revščino in bedo v kateri je in bo čedalje več Slovencev. Morala in vrednote so izgubljene, poštenost in delo ne pomenita vec nič, delavci po 6 mesecev niso plačani zato, da imajo njihovi šefi vile in se vozijo v mercedesih. Vprašam se ali je to sploh še moja država, pa kje živimo, vsepovsod korupcija. Prva beseda, ki mi pade danes na pamet, ko pomislim na Slovenijo je ”sramota”.

Kevin Koradin, glasbenik, skupina TIDE

tide kevin koradin hala tivoli foto alja kink

Žalostni opisi stanja na trgu dela, pobožne želje po prejšnjih časih (ki se zaradi zemeljskih omejitev, robotizacije in tehnološkega napredka ne morejo več ponoviti) so stalnica tovrstnih izjav. Maksimum so pozivi k pogumu in upanju. Upanju za kaj? Za to, da bi bili vsi zaposleni 8 ur – da bi lahko še več proizvajali in še več trošili, ter uničevali svet, v katerem živimo? Potreben je konkreten zasuk percepcije. Potrebujemo (samo) toliko, da preživimo. In to vsi. Ne samo tisti, ki so med tisto petino srečnežev, ki imajo 8-urno službo za nedoločen čas. (Zakaj tisti med njimi, ki bi to lahko, nočejo ali ne morejo odstopiti 4-ih ur nezaposlenemu?) Zato pozivam posameznike, da sami nekaj naredijo za svojo prihodnost in podpišejo Evropsko državljansko pobudo za raziskovanje pogojev in možnosti UTD (UTD je univerzalni, individualni, brezpogojni dohodek, ki je dovolj visok za dostojno življenje in vključenost v družbo). Slovenija je že izpolnila minimalno kvoto 6.000 podpisov. Zdaj cilja na 10.440 podpisov. In to kljub temu, da po meritvah Politbarometra 71 % respondentov junija 2013 ni vedelo nič o UTD. A med tistimi, ki so za UTD slišali, je podpora izrazita: 59 %. Podpisi se zbirajo do 14. januarja 2014 na http://basicincome2013.eu/ubi/sl/ .

Slovenija ali katerakoli druga razvita država bo brez UTD (v takšni ali drugačni obliki) samo nazadovala. Krajši delovni čas, UTD in kvote za 50 % žensk na vseh vodilnih položajih so rešitve, ki so na dosegu rok. Za pogum, za alternativne ljudi na položajih, za prevlado alternativnih idej, ki zdaj ne morejo mimo vseh teh starih in okostenelih struktur, ki si za naše boljše življenje prizadevajo ravno toliko, kot si farmacevtske firme prizadevajo za naše zdravje … Med tem pa so v Švici prejšnji mesec zbrali dovolj podpisov za razpis referenduma o UTD v višini 2.750 evrov za vsakega odraslega prebivalca.

Dr. Valerija Korošec, sociologinja@ValerijaSlo

valerija korosec tlo

“Suženjstvo ni več eksces, izjema, stvar, ki se dogaja nekje na robu, v državah tretjega sveta. Je realna nevarnost, morda celo družbeno-ekonomski model, v katerega drsi Evropa. Če posameznik nima več varnih možnosti za zaposlitev, s katero lahko preživlja sebe in svojo družino, potem to ne more več biti svobodno bitje. Če vem, da je moja zaposlitev negotova in da je s tem ogrožena eksistenca mene in mojih bližnjih, potem se ne morem več svobodno odločati, potem več ne govorim in se ne izražam svobodno. Potem kmalu pristanem na suženjstvo. Zato mora prva zahteva novih gibanj postati – pravica do dela.”

Uroš Lubej, vstajnik in profesor filozofije

uros lubej

Na kaj pomislim ob besedni zvezi »novodobno suženjstvo«? v delu z migranti sem na žalost videl kar nekaj primerov, ki bi jim z lahkoto podelil to nalepko; delavcev, ki so polomljeni še naprej delali za nekaj deset evrov na mesec, delavcev, ki so bili pretepeni strani delodajalca, delavk, ki so si uničile zdravje po nekajletnem stalnem stoječem delu brez odmorov. In še bi lahko naštevali.

A problem »novodobnega suženjstva« postaja vse širši, saj dobiva dimenzije ekonomskega modela, kjer delodajalci postavijo takšno okolje, v katerem se delavci »prostovoljno« izkoriščajo. Kultura brezizhoddnosti in strahu pred izgubo zaposlitve je namreč ustvarila trg dela, kjer je veliko delavk in delavcev tiho ob kršenju njihovih pravic, in kjer veliko mladih vnaprej pristaja na kakršno koli pogodbo, četudi je avtorska. Kot da nam delodajalci namesto odgovornosti do delovne zakonodaje ponujajo »privilegij« delovnega mesta, in kot da ti isti delodajalci namesto tega istega delovnega mesta ponujajo možnost poceni storitve preko avtorske pogodbe ali pač statusa samostojnega podjetnika.

Dejstvo je eno samo – če tega novodobnega suženjstva ne bomo ustavili, ne bo več trga dela, temveč zgolj še trg poceni storitev.

Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

goran lukic

»Novodobno suženjstvo« je samoumeven in neizbežen rezultat gospodarskega sistema, ki temelji na maksimiranju dobička kot edinem cilju gospodarjenja; trditi, da ni tako, je sprenevedanje. To pravzaprav kažejo že kar izrazi »delovna sila« namesto delavci, »živa sila« namesto vojaki, ali »človeški kapital« namesto znanja. Vsi kažejo na razvrednotenje človeka, a očitno nikogar ne motijo; o poceni in dragi »delovni sili« govorijo celo sindikalni voditelji.

Delavec v takšnem sistemu postane dninar, ali celo nekakšen reprodukcijski material, ki ga lastnik kapitala po najnižji možni ceni kupi, kolikor ga rabi, in ga zavrže, ko ga ne rabi. Temu naši samozvani »delodajalci« pravijo prožnost na trgu »delovne sile«, ki naj bi povečala konkurenčnost. Z globalizacijo je namreč na svetovnem trgu zmeraj mogoče najti bolj prožno in cenejšo »delovno silo«; v to silijo nenehna prizadevanja za večjo konkurenčnost, nekakšen gospodarski kanibalizem.

Zdaj popularno razpravljanje o socialnem podjetništvu je v prevladujočem sistemu, ki temelji na maksimiranju dobička, precej nesmiselno početje. Posebno pri nas, saj smo s samoupravljanjem in družbeno lastnino imeli že mnogo že več kot to, kar danes imenujejo socialno podjetništvo, a smo sistem brez pomislekov zavrgli. Bil je nekonkurenčen. A celo spomin nanj je »prepovedan«; ko privrženci socialnega podjetništva govorijo o njem, zmeraj poudarijo, da pri tem nimajo v mislih tega, kar smo imeli.

prof. dr. Jože Mencinger, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani

joze mencinger

“Mladi so največji poraženci krize. Razdedinjeni otroci srednjega razreda bodo kot prva povojna generacija živeli slabše od svojih staršev. Za mlade ni zaposlitev, ne političnega posluha in ne prihodnosti. Številke brezposelnosti med njimi so vrtoglave. Na jugu Evrope dosegajo že 50 % in več, Slovenija pa je na podobni poti. Zdi se, da imajo na voljo le dve slabiizbiri: ali večno životarjenje v hotelu mama ali pa negotovo in zanikrno preživljanje na vse bolj fleksibiliziranem trgu delovne sile.

Kot alternativo nam politika ponuja samozaposlovanje. To naj bi bila odrešilna bilka za mlade. A v tem se ne odraža nič drugega kot popolna politična in idejna bankrotiranost kapitalizma. Ko nam ne zmore več zagotavljati zaposlitev, ko nam sistematično odreka standard, je odgovor ekonomskih in političnih elit: »Znajdite se sami!«

Ta namig moramo vzeti zares, a se ne smemo pustiti preslepiti – naš cilj mora biti dostojen standard in delo za vse, ne le za par izbrancev. Tega pa ne moremo doseči kot posamezniki ali kot podjetniki, ampak le skupaj kot politična sila, ki si bo zopet izborila socialno državo, prerazporedila bogastvo in enkrat za vselej izkoreninila neenakost, revščino in izkoriščanje. Torej, kot politična sila, ki bo odpravila kapitalizem in izgradila demokratični socializem!”

Luka Mesec, član Delavsko-punkerske univerze in Iniciative za demokratični socializem

luka mesec

Ljudje smo bistvo sleherne organizacije, spiritus agens modrega planeta, ki glede na prevladujočo simbolično barvo oceanov paradoksalno trpi zaradi pomanjkanja naše modrosti. Če človek zlorablja sotovariša ali manjšina večino ali ta peščico, prej kot slej propade vsak (ne)človeški sistem. Obstoj civilizacije je namreč od svojega začetka odvisen od minimalnih skupnostnih pravil obnašanja in ravnanja za vse ljudi, verujoče in neverujoče, takšne in drugačne, ki jih lahko dandanes po Hansu Küngu imenujemo svetovni etos (Weltethos), torej skupne temeljne predstave o tem, kaj je prav, pravično in pošteno. Parlament svetovnih religij je leta 1993 sprejel posebno deklaracijo o svetovnem etosu, s katero se je zavezal kulturi nenasilja in spoštovanja življenja, solidarnosti in pravičnemu gospodarstvu, strpnosti in življenju po resnici ter enakim pravicam in partnerstvu med moškimi in ženskami. Z drugimi besedami, brez človeškosti, zlatega pravila, nenasilja, pravičnosti, resnicoljubnosti in partnerstva se nam ne piše dobro! Oktobra 2009 je bil na sedežu OZN v New Yorku sprejet manifest o globalnem gospodarskem etosu, v katerem so poudarjena ista načela v luči ekonomije, rekoč, da z ljudmi ne smemo nikoli slabo ravnati, ne na osebni ravni ne s tem, da bi delali pod nečastnimi  poslovnimi in delovnimi pogoji, kajti izkoriščanje in izrabljanje odvisnosti in samovoljno razlikovanje ljudi nista združljiva z načelom človeškosti. Podpirati dobro in se izogibati zlu je človeška dolžnost, ki jo moramo kot moralno merilo uporabljati tudi pri gospodarskih odločitvah. Zato ”novodobno suženjstvo” odločno obsojam kot še eno zloveščo posledico neokapitalizma, korporacije, patokracije in partitokracije, ki se jo bomo lahko rešili le tako, da bomo politiko z državo in gospodarstvom vred vrnili ljudem.

red. prof. dr. Marko Pavliha, predstojnik pravne katedre, Fakulteta za pomorstvo in promet

marko pavliha

Nisem proti EU, sem pa za tako EU, ki se od Slovenije tudi na tem področju lahko kaj nauči. To pa terja od nas čisto drugačno držo v tej novi družini, obenem pa odpravo naraščajočih krivic v Sloveniji. Spomniti se je treba, da je bila povprečna stopnja revščine v EU, ko smo se ji pridružili, 16%. Takratna slovenska je znašala 12%, pa že to se nam je zdelo komaj sprejemljivo, in prav je, da ne pristanemo na to, da bi imeli 250.000 revežev in da to število še narašča. Če je za ZDA znano, da nikoli niso niti vedeli, kaj je socialna država, postaja na žalost vse manj socialna tudi EU. Zakaj bi morali postajati podobni v najslabšem in se pri tem še tolažiti, da smo boljši od mnogih članic?
Sliši se iluzorno, je pa nujni pogoj: tako kot v partnerskem odnosu, kjer se je treba upreti prvi klofuti, sicer je vse zamujeno, se mora vsakdo upreti prvi krivici na delovnem mestu. Ko se bomo uprli vsi, delodajalec ne bo imel nikogar, ki bi ga lahko izkoriščal. Dokler pa smo le množica tihih upognjenih ramen, v strahu da izgubimo še tisti minimum, s katerim nas držijo pri (bednem) življenju, pravzaprav ne zaslužimo, da bi nam šlo bolje. Sramotno pa bi bilo, če bi ob strani stali tisti, ki nam gre tudi zdaj (še) razmeroma dobro. Ko družbena nepravičnost zlasti v obliki krivično razporejenega družbenega premoženja doseže kritično točko, je konec demokracije. Državo obvladujejo samo še lobiji najpremožnejših.

Prof.dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

dragan petrovec

Človek ima številne pravice. Veliko jih je in zapisane so na papirju, nekatere pravice so vklesane v kamen spet druge ulite v bron, danes pa jih najdemo tudi na spletu. Ena od pomembnih pravic je tudi pravica do dela. Pravica do soustvarjanja jutrišnjega dne skozi ciljano delovanje skupnosti.

Žal pa je skupnost zapletena reč. Oblikujejo se strukture in hierarhije, prisotno je stalno rangiranje in prerivanje. Za ustvarjalno delovanje skupnosti je pravična razdelitev dobrin ključna. Pomembno je, da nihče ni postavljen v položaj, da trpi pomanjkanje. Pomanjkanje v materialnem in duševnem smislu. Ena od najpomembnejših nalog skupnosti je skrb za generacije, ki prihajajo in generacije ki odhajajo. To je najpomembnejša naloga če hočete »delo« aktivne populacije.

Sodobna družba je globalna. Kako v to umestiti skupnost v katero je posameznik vpet je izziv za vse, ki delajo/delamo na področju, ki je povezano s pravico do dela. Pravico do dela, ki posamezniku omogoča življenje. Namerno nisem zapisal dostojno, saj je to kaj je dostojno življenje odvisno od skupnosti v kateri živimo in delamo in od vizije lastnega življenja posameznika.

Vsekakor se globalna družba spreminja, skupnost v kateri živimo Slovenci pa je v 20. In 21. stoletju doživela izjemne pretrese. Na nas na vsakem posamezniku je, da najdemo rešitve, ki ne bodo krivične za posamezne skupine in ki bodo vsem dale možnost za delo pod pogoji in za plačilo, ki jim bo omogočalo življenje. To velja za stare in mlade, velja pa tudi za skupine z drugačnimi potrebami in zmožnostmi.

Koristi od dela morajo biti razdeljene med vse deležnike pod pogoji, ki jih skupnost vseh sprejema kot pravične, potem o suženjstvu in izkoriščanju ne bomo govorili. Govorili bomo o družbi, ki nam bo omogočila dostop do vsega, kar potrebujemo, v materialnem n duhovnem smislu in ne v duhu potrošništva.

Janez Posedi, predsednik Pergama

janez posedi

Ali je res nemogoče zahtevati v 21. stoletju, da morajo mladi in brezposelni dobiti delo,  ki bo zagotavljalo socialno varnost, spoštovanje človeškega dostojanstva, plačo, ki bo omogočila dostojno življenje družine in delovne pogoje, ki bodo varovali zdravje? Ali je res nepremagljiva usoda mnogih, ki imajo delo, da kljub garanju ne dobe pravočasno izplačanih plač, se jim ne plačujejo socialni prispevki ali pa so plače pod pragom revščine?
Da potrebno je zahtevati, da v družbi, v kateri se v tem trenutku rešuje finančnei institucije na račun standarda delavcev, upokojencev in mladih generacij, v družbi v kateri se vse podreja interesom tistih, ki so povzročili krizo , da pride do sprememb, ki bodo spoštovale interese ljudi, do sprememb, ki bodo družbo gradile na solidarnosti in pravičnosti.
Zavedati pa se je potrebno, da je premalo to le na glas zahtevati , premalo je, da se tem krivicam upiramo kot posamezniki – potrebno je v tem uporu biti povezan, organiziran. Gre za spopad s sistemom, z vrednotami, ki jih je ustoličil neoliberalizem, s sistemom, ki mu je uspelo za dosego svojih ciljev, podrediti demokratične institucije suverenih držav.

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

dusan semolic

V času ko bi morali mladi biti prihodnost družbe nas je dosedanja politika dobesedno pripeljala na rob preživetja z nepremišljenimi in politično motiviranimi ukrepi. Kot pa da to ne bi bilo že dovolj nas je trenutna globalna paradigma varčevanja še dodatno postavila v brezizhodno situacijo. Vendar mladi razmišljamo dolgoročno in neprestano iščemo rešitve za naš položaj. Tako se velik delež posameznikov odloči za investiranje v izobraževanje in raziskovanje, ki je tudi po našem mnenju edina prava pot za izhod iz krize. Ker je država zatajila pri prvinah podpornih elementov osamosvajanja mladih svojo priložnost za pridobivanje izkušenj na trgu dela iščemo tudi preko občasnega in začasnega dela dijakov in študentov. V luči bolj sistematične ureditve trga dela in pridobivanje izkušenj mladih v času izobraževanja, predvsem pa večje socialne varnosti na ŠOS predlagamo ureditev s katero sledimo ideji vsako delo šteje. To pomeni, da je priznano kot delovna izkušnja pri nadaljnih delodajalcih, prav tako pa da se tudi iz občasnega in začasnega dela dijakov in študentov vplačujejo prispevki v pokojninsko in zdravstveno blagajno. Predlagamo tudi uvedbo centralne evidence občasnega in začasnega dela dijakov in študentov, ki bi evidentirala pridobljene delovne izkušnje tekom opravljanja študija.

Kljub demonizaciji omenjene oblike in neprestani politizaciji na Študentski organizaciji Slovenije menimo, da lahko z naštetimi ukrepi občasno in začasno delo dijakov in študentov dolgoročno ne le ohranimo, temveč iz njega naredimo učinkovit način prehoda iz sistema izobraževanja na trg dela. Občasno in začasno delo dijakov in študentov lahko predstavlja najučinkovitejšo aktivno politiko zaposlovanja, ki je vzor ureditvam v tujini.

Mitja Urbanc, predsednik Študentske organizacije Slovenije

mitja urbanc - na fotelju3

Prepričan sem, da bi se s tem morali ukvarjati ljudje, ki so hodili v šolo za te stvari! Moti me, ker je vedno več mladih (znancev, prijateljev) primoranih iskati kruh v Evropi, ker smo očitno mi v Sloveniji odrezani od Evropske unije, katere del naj bi bili (ne rabiš biti genij, da to spoznaš kratko in jedrnato: “skupi se boril smo, da to bo druga Švica, resnica je pa ta – dons se sam za druge švica”). Tudi sam ne vem, koliko časa bom še lahko prenašal ta nepravični sistem …

Zlatko, raper

zlatko