(7. oktober 2013) O čem bo skozi kampanjo tekla beseda? Uvedba novega Zakona o delovnih razmerjih še ni bila pozabljena. Bo novi zakon rešil gospodarski položaj naše države, pa četudi na plečih delavcev, ki si želijo zgolj pošteno delo, za katerega prejmejo dostojen zaslužek in tekom tega niso razosebljeni na stroškovno postavko? Odgovor je vsekakor nikalen.
Vsako znižanje pravic v praksi prinese leta, morda celo desetletja trdega dela, pogajanja ter agitacije za vzpostavitev na prejšnjo raven, zlasti kadar je posredi kapitalistična preračunljivost. Nov zakon sicer še vedno dopušča ureditev določenih znižanih zakonskih minimumov na ravni kolektivnega dogovarjanja, kar bo v prid predvsem nosilcu pozicije moči. Že po sami naravi razmerja med delavcem ter delodajalcem so to delodajalci.
Gospodarstvo, katerega osnova so začasno zaposleni ter mezdno plačani delavci, zagotovo ne more rasti, lahko zgolj postane ujetnik samega sebe, prva žrtev tega ujetništva pa smo mi, vi oziroma vsi, ki želimo zgolj dostojno delati in živeti v socialni družbi.
Začasne oziroma prekerne oblike zaposlitve bi naj bile predvsem »netipične« zaposlitve, torej uporabljene le v skrajnih slučajih. S svojo začasnostjo in negotovostjo (francoska različica besede – précaire – pomeni namreč ‘do preklica’) delavcem ne zagotavljajo niti osnovne materialne niti psihološke varnosti. Stalna negotovost, pomanjkanje pravic zaposlenih kot so dopust, bolniški dopust, slabo plačane nadure, ter neurejeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje so čedalje pogostejši spremljevalci teh oblik zaposlitve.
Da na žalost ne gre več samo za »netipično obliko zaposlitve«, pa pričajo podatki. Poročilo Evropske komisije o zaposlovanju in socialnih razmerah s konca leta 2011 navaja: »Osem od desetih zaposlitev je za določen čas, začasna zaposlitev pa prinaša v povprečju za 16 odstotkov nižjo plačo in skoraj trikrat večje tveganje revščine od stalne zaposlitve«. In z začasno obliko zaposlitve se preživlja skoraj polovica mladih.
Pripravništva in prakse so eden izmed najučinkovitejših načinov za njihov vstop na trg dela, saj z njim pridobijo delovne navade, izkušnje in se pobliže seznanijo s praktičnim vidikom svoje stroke. V trenutnem sistemu v vse večji meri pripravništva potekajo na prostovoljni osnovi. Prostovoljno delo seveda daje posamezniku dodatna znanja in neformalne izkušnje, vendar pa prostovoljno delo kot tako ne more in ne sme nadomestiti plačanega pripravništva. S plačanim pripravništvom se tako mlademu diplomantu zagotavlja vsaj minimalna stopnja socialne varnosti ter olajša prehod v samostojno življenje.
O tem in še čem pa podrobneje v prihajajočem mesecu, ki ga na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo namenjamo “Novodobnemu suženjstvu”.
