Delavkam in delavcem Slovenije

na današnji dan, 20. marca 2020, je 48 poslancev zakonodajne veje oblasti v Sloveniji predalo delu izvršilne veje (ministrom s premierjem na čelu) možnost prostega razpolaganja z delom državnega proračuna, trenutno omejeno do 1. septembra 2020. To razumemo kot neposreden in neupravičen napad na skupno upravljanje s fondom sredstev, v katerega prispevamo prav vsi in na upravljanje katerega v običajnih razmerah tudi vplivamo prek predstavnikov v Državnem zboru. Pod pretvezo reševanja epidemije lahko pride do prerazporejanja denarja po politični liniji v še v večjem obsegu kot je bilo to mogoče v preteklosti. Opozoriti moramo na dejstvo, da so na vodilnih položajih trenutno tudi osebe, ki jim je bila dokazana korupcija, ne znajo pojasniti izvora lastnega premoženja ali pa jih celo bremeni policijska preiskava. Ker že sedaj lahko opazujemo težnje po vpletanju vojske v reševanje epidemije, nas skrbi tudi militarizacija družbe.

V trenutnih razmerah epidemije smo priča dvojnemu odnosu vladajočih do nas, vladanih, ki kaže na dvojna merila in razdelitev skupnosti na dva razreda. Eno od najbolj očitnih protislovij se kaže v skrbi vladajočih za naše zdravje, ki se nekje vsiljuje, drugje pa je sploh ni. Po eni strani je po odloku Vlade do nadaljnjega prepovedano gibanje na javnih krajih in površinah. Po drugi strani pa v tovarnah in drugih poslovnih prostorih pogosto še vedno potekajo produkcijski ali storitveni procesi, veliko število od njih nenujnih, z več sto zaposlenimi, ne da bi država ustrezno izvajala nadzor nad zdravstvenimi pogoji dela. Vemo, da je inšpektorjev za delo absolutno premalo, da bi v tako kratkem času izvedli nadzor nad vsemi podjetji v Sloveniji. Ali to pomeni, da se skrb vladajočih za naše zdravje preneha v sferi dela?

 

Ko se je epidemija začela, je Vlada pohitela z eno milijardo (!) evrov težkim svežnjem ukrepov, ki naj bi pomagali gospodarstvu. Vmes so tudi sredstva, s katerimi bo država finančno pomagala podjetjem, ko bodo zaradi izbruha epidemije in izpada prihodkov delavce in delavke napotili na čakanje. Tak ukrep pozdravljamo, saj bo pomagal ohraniti delovna mesta. Ne moremo pa spregledati, da so iz prvih osnutkov interventnega zakona izpadli samozaposleni, honorarci in študentje. Podjetja so ob nenadnem izpadu prihodkov najprej odrezala prekarce, da bi zmanjšala stroške. Prav tako moramo opozoriti, da so iz interventnega zakona izpadla društva, zavodi in drugi, ki sestavljajo t. i. neprofitni sektor, tako da bodo mnogi redno zaposleni delavci v teh institucijah ostali brez dela. Vlada je včeraj v teh razmerah presenetila z novico, da si bodo ministri in drugi višji državni funkcionarji izplačevali najvišje plače. Čeprav so druge problematike precej bolj pereče, tak ukrep Vlade kaže na popolno nesolidarnost z delavkami in delavci, ki jim grozi osebni finančni propad.

 

Prekarni delavci morajo v trenutnih razmerah še vedno plačevati svoje življenjske stroške, socialne prispevke in najemnino popolnoma brez prihodkov, saj do odpravnine ob odpuščanju niso upravičeni. Kljub ukrepom na področju začasne zamrznitve kreditov, iz terena dobivamo zgodbe, da banke zavračajo odlog plačila kredita za fizične osebe. Samozaposleni so se praktično čez noč samoorganizirali prek spleta v različne iniciative za odpis prispevkov. Vlada je pod pritiskom sprejela dopolnilo k interventnemu zakonu, ki samozaposlenim omogoča odlog in obročno odplačevanje prispevkov v roku dveh let. Opozarjamo, da je tak ukrep popolnoma nezadosten, saj velik del prekarcev že sedaj živi v revščini, zato je potreben odpis dolgov in finančna pomoč. Če se je velikemu gospodarstvu obljubilo nepovratna sredstva v obliki finančne pomoči, zahtevamo enaka merila tudi za prekarne delavce in delavke. V nasprotnem primeru bo prišlo do velikega povečanja števila brezposelnih, ki jih gospodarstvo ne bo sposobno absorbirati. Konec koncev je do povečanja števila prekarnih delavcev in delavk prišlo ravno zaradi nezmožnosti ali nepripravljenosti gospodarstva, da zaposljuje na podlagi pogodb o zaposlitvi. Samozaposlenih, študentov in honorarcev je v Sloveniji okrog 108 tisoč. Če prištejemo še zaposlene pri fizičnih osebah, pa se številka dvigne na 160 tisoč, kar predstavlja okrog 18 % delovnoaktivne populacije. Številke niso zanemarljive – v revščino bodo potisnjeni mnogi, če država ne ukrepa.

Če se je država odločila pomagati tako podjetjem kot njihovim zaposlenim, se sprašujemo, kako potem vidi ljudi, ki svoje delo prodajajo prek netipičnih pogodb? Kot podjetnike ali kot delavce? V času gospodarske rasti jih prepričuje, naj se vedejo kot podjetniki – zdaj jih država izključuje iz kroga podjetij, ki jim namenja nepovratna sredstva – torej jih ne smatra kot podjetja. Niti jih ne smatra kot delavce, katerim sicer posredno pomaga prek podjetij. To kaže na zmedeno predstavo države o samostojnem podjetništvu, ki je pogosto zgolj pravna “krinka” za delavce, ki bi bili sicer brezposelni. V tem času se je pokazalo, da moramo kot družba težavo brezposelnosti na dolgi rok začeti reševati na način, ki ljudem ne meče peska v oči z iluzijami o podjetništvu, ki ga očitno niti država ne jemlje resno v času zdravstvene in finančne krize.

 

Mnogi delavci in delavke živijo v najemnih stanovanjih in sobah, za katere so že do sedaj plačevali oderuške najemnine, ki so posledica neobstoja stanovanjske politike države. Najemnina bo ob trenutnemu pomanjkanju dela in posledičnem zmanjšanju plač predstavljala preveliko finančno breme za gospodinjstva. Poleg začasnih ukrepov za obdobje epidemije na stanovanjskem področju rabimo tudi dolgoročne rešitve.

Poudarjamo tudi položaj najšibkejših med nami – tistih brez doma, brez državljanstva, brez dostopa do zdravstvenega sistema in brez možnosti vzpostavitve osnovnih higienskih standardov, kar ogroža tako njih same kot ostale. Omejevanje svobode gibanja, nasilje na mejah, zapiranje dostopa do javnih virov vode in higienskih pripomočkov, omejevanje dostopa do zdravstvenega sistema in diskriminatorna obravnava tako na meji kot znotraj mej ne bodo poslabšali zgolj epidemije, ampak bo naša družba izgubila na človečnosti, nezaščitene skupine ljudi pa na že tako krajši življenjski dobi.

 

 

Zavedamo se, da je situacija za državo, predvsem pa za delavke in delavce, izredno težka. Kljub temu pa je naša dolžnost, da zahtevamo ukrepe, ki bodo primerni in neškodljivi za celotno skupnost.

Delavce in delavke v Sloveniji pozivamo, da prek samoorganiziranja ali prek svojih delavskih organizacij od vladajočih, tudi s prekinitvijo delovnega procesa, zahtevajo:

  1. Popolno in transparentno upravljanje proračuna Republike Slovenije tako, da se Državnemu zboru omogoči takojšnje sprejetje rebalansa proračuna.
  2. Preklic višanja plač ministrom in višjim državnim funkcionarjem v času, ko se politiki v luči epidemije vse od Singapurja do Albanije odpovedujejo delu letne plače.
  3. Popolno prekinitev delovnih procesov po celotni državi, razen tistih, ki so nujni za spopad z epidemijo, in finančna kompenzacija tako profitnemu kot tudi neprofitnemu sektorju.
  4. Odpis plačevanja prispevkov samostojnim podjetnikom do preklica stanja epidemije.
  5. Finančno pomoč vsem delavkam in delavcem, tako prekarcem kot neprekarcem, ki so utrpeli izpad prihodkov zaradi epidemije. Pri tem naj se vključi delavce in delavke, ki delo opravljajo prek zunanjih izvajalcev.
  6. Omejitev višine najemnin na znesek, ki ga je najemnik sposoben plačevati, ali v skrajnem primeru zamrznitev plačevanja najemnin in stroškov, kot je to storil francoski predsednik.
  7. Zaščito posebej izpostavljenih skupin delavk in delavcev na eni strani ter brezdomcev in migrantov na drugi, saj sta ravno slednji dve skupini že v običajnih razmerah izpuščeni iz nujnih sistemov zaščite.

 

V času zadnje finančne krize je država dokapitalizirala banke, ki jih je kasneje prodala za drobiž. Zahtevamo, da v času epidemije država to napako popravi in dokapitalizira delavce in delavke – brez izjem!

 

V Ljubljani, 20. marca 2020.

 

Ekipa Gibanja za dostojno delo in socialno družbo

in

Borut Brezar, predsednik