Izjava ob dnevu dostojnega dela: Ob negotovosti se moramo združevati!

Delavci v Sloveniji in drugod se morajo vedno bolj zanašati sami nase. Ideološka predpostavka, da je oseba odgovorna za vse svoje uspehe in neuspehe, tudi kadar so ti posledica družbenega položaja osebe, je vedno bolj sprejeta v zavesti ljudi.
Trenutno se v društvu že nekaj časa ukvarjamo z arhitekti in študenti arhitekture, ki so pripravljeni delati tudi po 16 ur na dan, čez vikende, na črno, v prikritih delovnih razmerjih in celo brez plačila. Menimo, da je to posledica umika države iz njene vloge načrtovalke dolgoročnih rešitev za bivanjsko situacijo prebivalk in prebivalcev, obenem pa je razkropljena delovna sila, množice samostojnih podjetnikov in slaba sindikalna povezanost le-teh način, da je kapitalu zagotovljena premoč nad ljudmi. To stanje na trgu delovne sile pa pomaga ohranjati iluzija, ki je ne vidimo le pri izkoriščanih delavcih v arhitekturi, ampak širom različnih poklicev, in sicer je to iluzija o osebnem podjetništvu, ki vztraja tudi takrat, ko oseba pade v revščino.
Po naših in drugih raziskavah mladi samozaposleni v povprečju v Ljubljani zaslužijo 430 evrov neto na mesec – v primerjavi z zaposlenimi za nedoločen čas, ki zaslužijo povprečno 1000 evrov na mesec (Kuhar, 2017, str. 31). Ob tem pa imajo – vsaj po pogodbi – zagotovljeno pravico do plačane bolniške, dopusta, regresa, plačane stroške. Vse to so stvari, ki jih s. p. nima. Vsak četrti samozaposleni v Sloveniji živi pod pragom revščine (SURS, 2018). Delati morajo veliko več, a plačani so polovico manj kot redno zaposleni (Brezar, 27. 4. 2019). Približno polovica samozaposlenih, ki so s. p. ustanovili s pomočjo državne subvencije in ne z lastnim kapitalom, tega ni storila zato, ker bi želela izkoristiti podjetniško žilico, ampak zato ker bi sicer še vedno bila brezposelna (Pod črto, 20. 2. 2019). Mejo med prekarnostjo in dostojnim delom vidimo v tem, ali oseba lahko plača stanovanje in z njim povezane stroške, ali si lahko privošči hrano, obleke, dopust, ali lahko gre na bolniško, ali si v prostem času lahko privošči kulturno udejstvovanje in socializiranje itd. Prekarnega dela ne smemo zamenjati s tako imenovanim uspešnim svobodnjaštvom, pri katerem delavci zaslužijo dovolj in imajo dovolj socialne varnosti, da lahko njihovo delo opredelimo kot dostojno. Obenem pa moramo upoštevati dejstvo, da pogodbe za nedoločen čas postajajo nezadostno zagotovilo za dostojno delo. Delodajalci prirejajo pogodbe po svoje ali pa delavskih pravic enostavno ne upoštevajo.
Trenutno je med sindikati starega kova moč zaznati veliko nerazumevanja za sodobne netipične oblike dela, zaradi česar tudi njihovo članstvo dobesedno odmira. Če ima sindikalizem prihodnost, bo to moralo vključevati združevanje delavcev skritih pod različne pravne oblike dela, prek katerih so stroški tržnega tveganja prestavljeni na delavca. V Gibanju se zato ukvarjamo s tem, da na kratki rok blažimo posledice prekarnosti, na dolgi rok pa jo odpravljamo. Delavcem želimo zagotoviti pogoje za dostojno življenje in združevanje, ker verjamemo, da je dobrobit vseh odvisna od povezanosti delavskega razreda.
V Ljubljani, 7. 10. 2019.
Ekipa Gibanja za dostojno delo in socialno družbo