POKOJNINSKA REFORMA – ZPIZ 2

LJUBLJANA, 23.5.2011
Primož Frajle

»Na mladih svet stoji….«, bi lahko v cinični obliki povzeli kaj prinaša nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) mladim,  o katerem se bo med drugimi odločalo 5. 6. 2011 na referendumu.
Po tem zakonu naj bi se starostna meja za upokojitev premaknila na 65 let oz. 43 let delovne dobe za moške in 41 let delovne dobe za ženske. Kot pred kratkim zaposlena oseba (op. za določen čas),  v 28. letu starosti bom/bi moral potem delati vsaj tja do 68 leta starosti, da bi v upanju dobil vsaj kolikor toliko spodobno pokojnino.  Ker je trenutni trend pri zaposlovanju mladih, delo za določen čas, lahko upravičeno domnevamo, da bo starostna meja pri marsikomu presegla 70-ta leta za spodobno pokojnino. 
Podaljševanje delovne dobe načeloma sicer ni nič slabega, saj kdor je umsko in fizično sposoben ter hkrati produktiven na svojem delovnem mestu naj torej dela tudi v visoko starost. Od nekoga, ki pa opravlja rutinirano in fizično zahtevno delo pa je to težko pričakovati.
Trendu podaljševanja delovne dobe navsezadnje sledijo vse države Evropske unije in marsikatera država je starostno mejo za upokojitev tudi že zvišala. In kolikor je razvidno iz javnih debat, zvišanju delovne dobe naj nebi nihče nasprotoval problem pa predstavljajo pogoji pod katerimi naj bi se to izvajalo.

Strokovnjaki pri pokojninski matematiki pogosto izpostavljajo, da je pri tem vprašanju pomembno ustrezno razmerje med delovno populacijo in upokojensko populacijo. V Sloveniji je to razmerje približno 1 : 1.6 v korist delavcev. Torej, če ima država pozitivni naravni prirastek, naj bi bila tudi pokojninska politika (bolj) vzdržna oz. naj bi bilo dovolj denarja za pokojninsko blagajno. Tukaj bi opozoril, da ima Slovenija že vrsto let negativni prirastek, oz. prirastek skoraj na ničli. Statistični podatki nakazujejo tudi na to, da bo negativni oz. zanemarljiv prirastek ostal tudi v prihodnosti.
Kako je torej smiselno, na podlagi teh dejstev, prenesti breme pokojninske reforme na mlajše generacije, če pa je in tudi bo prirastek negativen?! To dejansko pomeni, da ob možnem sprejetju te reforme bo nova reforma zagotovo sledila že v roku 5-ih let, če ne že prej!!

V kontekst pokojninske reforme moramo tako postaviti tudi neplačevanje prispevkov delodajalcev. Koliko prispevkov ni bilo plačanih v državnih družbah v pokojninsko blagajno in za katere ni nihče odgovarjal?
Pomembno je izpostaviti tudi veliko število nezaposlenih ljudi na zavodu za zaposlovanje, kajti manj ljudi dela, manj denarja se steče v pokojninske transferje.  In navsezadnje, če gledamo na eni strani slabo učinkovitost državnega ustroja, od gospodarjenja, do posojanja denarja zadolženim državam, slabo delovanje sodnih inštitucij pri pregonu gospodarskega kriminala, do slabega delovanje raznih drugih nadzornih inštitucij, je zahteva do civilne družbe da sprejme slab ali slabši kompromisa pri pokojninski reformi le metanje peska v oči. ZPIZ – 2 predvideva tudi določene ugodnosti pri predčasnem upokojevanju, kot na primer služenje vojaškega roka, porodniški dopust…ipd.  Takšne ugodnosti še zdaleč ne spodbujajo kakršnega koli medgeneracijske solidarnosti.

Dejstvo je, da je pokojninska reforma potrebna, vendar naj bo narejena in izvedena z odlična ter za daljše časovno obdobje  in ne samo zadovoljivo in v kontekstu gasilskih ukrepov na gospodarsko krizo, kajti ob takšni družbeno – politično gospodarski situaciji v kakršni smo je nujno, da v skupno dobro prispevajo svoj delež vse udeležene strani. Od sindikatov, države, delodajalcev, itd.

In kakšna naj bi bila ustrezna rešitev? Težak odgovor…… Za začetek pa bi lahko vsaj pri pogajanjih upoštevali ali vprašali za kakšno mnenje predstavnike mlajše generacije. Nadaljevali pa bi lahko nekam v smeri korenitega izboljšanja učinkovitosti državnega aparata.
Rešitve na trenutno situacijo vsekakor niso lahke in terjajo veliko čas, energije in volje za skupno rešitev. Verjamem pa da so takšne rešitve možne, vendar le ob skupnem sodelovanju.