Pokojninska reforma je več kot nujna stvar. V tako pomemben medgeneracijsko solidaren projekt pa je potrebno vključiti vse, ki se jih to kratkoročno ali dolgoročno zadeva. 
Vse bolj pa se zdi, da je reforma narejena za vse kaj drugega kot za medgeneracijsko solidarnost. Kratko pa bodo potegnili predvsem mladi. Mladi so danes brez zaposlitev, kar 80% se jih z delom sreča preko fleksibilne oblike dela, ki pa ne zagotavlja kakšne varnosti, da bi se ti mladi lahko osamosvojili, kaj šele, da bi razmišljali o svoji pokojnini. V zadnjih letih, ko se je število brezposelnih diplomantov povečalo za 240%, je mladih ki pozno vstopajo na trg dela vse več. To pa pomeni, da bodo vsi ti mladi ob morebitni starostni upokojitvi pri 65 letih, soočeni z dejstvom, da jim bo pokojnina odmerjena od najmanjše odmerne stopnje, v primeru, da ne bodo imeli 43 let delovne dobe (ženske 41 let). To pa seveda pomeni da se bo to zgodilo vsem, ki se bodo zaposlili kasneje kot pri 22 letih. Seveda v kolikor se sploh bodo zaposlili.
Strinjamo se, da je potrebno reformirati trenuten sistem, ni pa ravno solidarno, da se vse meče v en koš. Vsekakor je velika razlika med fizičnim delavcem in nekom, ki dela v pisarni. Po novi pokojninski reformi bo delavec, ki se bo recimo dve leti prej upokojil zaradi bolezni, do konca življenja prejemal nižjo pokojnino, kljub temu, da je prej recimo 41 let plačeval vse prispevke, ki so potrebni. Takšnih izjem je v sistemu še kar nekaj. V prihodnjih dneh bomo te pomanjkljivosti še bolj nazorno predstavili.
