LJUBLJANA, 5.5.2011
Nataša Pucelj, Odbor za mednarodno sodelovanje
Kot opažam, se v Sloveniji ne dogaja prav veliko. Nikjer. Če pa že kdo želi kaj narediti, bodisi zase bodisi za družbo, pa bog ne daj da bi kaj bilo iz tega. Če gre nekomu dobro, je takoj napaden z vseh strani, da se je okoristil, do uspeha prišel z goljufijo, ali pa ima zveze in poznanstva, ki so mu omogočila da je prišel do tega, kar mu zdaj seveda zamerimo in očitamo. Ali je res tako težko nekomu privoščiti uspeh? V tem bi morali videti nekaj pozitivnega, dati bi nam moralo zagon, da tudi sami stopimo iz položaja stagnacije in navidez brezizhodnega stanja neuspeha bodisi na umskem bodisi na finančnem področju.
Če za primer vzamemo Zahodni svet ali države v gospodarskem razcvetu, kot so Kitajska, Indija ter Brazilija, vidimo da je tam vsak prispevek, ki ga lahko posameznik ponudi k napredku, cenjen in nagrajen ter kot tak spodbuja vse, da sodelujejo in so v največji možni meri del napredka bodisi države bodisi v svetovnem merilu. Uspeh posameznika je motivacija , ljudem da misliti, da je s trudom možno doseči vse cilje, ki si jih zastavijo. Sanje so uresničljive, vendar je potrebno za njihovo uresničitev tudi delati. Trud pa je poplačan s tem, ko so projekti sprejeti v ožji ali širši okolici.
V Sloveniji pa se težko kaj doseže. Mladi državo zapuščajo, saj tu enostavno ne vidijo prihodnosti zase. V tujini jim za delo nudijo stimulativno, predvsem pa redno plačilo, saj se zavedajo, da je dober kader potrebno obdržati v podjetju, če želijo napredovati. Pri nas pa država nudi podjetjem subvencije za zaposlovanje doktorjev znanosti, ko le-tem mine določen rok zaposlitve, pa jih enostavno odslovijo in v želji po pridobitvi nove državne subvencije zaposlijo novega delavca, ki ga čez toliko in toliko mesecev ravno tako čaka odpoved zaposlitve. In tako se vrtimo v začaranem krogu, mladi znanstveniki pa raje odhajajo v tujino, ker doma očitno ne znamo ceniti njihovega prispevka.
In tako pridemo do sklepa, da ali iti v tujino ”s trebuhom za kruhom” kot so to počeli naši dedki in babice pred toliko in toliko leti, ali pa ostati v Sloveniji in s skupnimi močmi narediti nekaj za skupen boljši jutri vseh, ki tu živimo in nam ni vseeno, kako se bo tu živelo v prihodnosti. Prioriteta vseh državljank in državljanov bi morala biti skrb za skupno rast in razvoj države, ki se trenutno nahaja v zelo nezavidljivem položaju. Zgledovati bi se morali po podjetjih v državah z gospodarsko rastjo, ki prepoznajo potencial svojih zaposlenih in ga izkoristijo na način, ki je viden v napredku družbe Azijskih držav, ki prehitevajo Zahod z vseh strani. Učiti se moramo od tistih, ki nas lahko česa naučijo, ne smemo si zatiskati oči pred novostmi in predvsem moramo sodelovati med seboj ter iskati povezave v tujini, saj nam le tako lahko uspe preboj v vrste tistih, katerim zdaj gledamo v hrbet in jim vsakršen uspeh zavidamo in zamerimo, namesto da bi se po njih zgledovali in tudi sami dosegali enake, če ne še boljše uspehe. Nič ne pade iz neba in nam ni podarjeno, usodo si krojimo sami, zato je na nas, da poskrbimo, da bo takšna, kot si jo zaslužimo in želimo.
