Kaj se bo zgodilo?

LJUBLJANA, 5.4.2011

Socialni položaj slovenskega študenta je slab že danes, saj država ni poskrbela za ustrezno štipendijsko in bivanjsko politiko, ki bi vsem socialno ogroženim študentom omogočala čim bolj nemoten in kakovosten študij. Štipendij je premalo in so prenizke, prav tako je premalo postelj v študentskih domovih. Štipendijo namreč prejema le 21% vseh študentov, povprečna višina le-te pa znaša 180 evrov mesečno. Še posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je vsako leto zavrnjenih 25.000 prosilcev za državne štipendije in si morajo sami zaslužiti sredstva za kritje študija in življenjskih stroškov. Po drugi strani pa je s strani države že drugo leto zapored zaradi neustrezne štipendijske politike ostalo 6.000 štipendij nepodeljenih. Kam je šel ta denar? Prav tako vsako leto 4.000 študentov, ki izpolnjujejo vse pogoje za pridobitev študentske postelje, ostane na cesti. V študentskih domovih biva le 16,4 % študentov. Kljub vsemu pa je država študentom pripravila zakon o malem delu, ki ponovno prinaša privilegije le bogatim.

Osnovnoimg_0464 opravilo študenta je študij, zato lahko ta opravlja študentsko delo le občasno. Ta dodaten dohodek pa študentu pomeni dodaten vir za kritje minimalnih življenjskih stroškov, ki po izračunu vlade znašajo 562 evrov. Mesečni dohodek povprečnega študenta tako ne zadostuje za kritje minimalnih življenjskih in študijskih stroškov. In kdo povprečnemu študentu plača razliko za človeku dostojno življenje? Nihče! Država se ne ukvarja s tem bremenom, zato smo v trenutni situaciji študentje sami primorani prevzeti odgovornost za kritje študijskih in življenjskih stroškov.

Velik del javnosti pa se pri tem sprašuje, ali ti študentje nimajo staršev? Seveda jih imamo, vendar ti starši v večini primerov niso politiki, direktorji in managerji, ampak so delavci z minimalno zajamčeno plačo, so tehnološki višek in tako posledično prejemniki socialne pomoči. Neodgovorno in nemogoče je, da študent od takih staršev pričakuje oz. zahteva pomoč pri kritju študijskih in življenjskih stroškov. Nemalokrat se zgodi, da mora ta isti študent s svojo štipendijo (če jo seveda sploh ima) in dodatnim zaslužkom iz naslova študentskega dela, primakniti staršem za kritje osnovnih življenjskih stroškov celotne družine.Pa saj vendar ne krademo, ampak s poštenim delom le pridobivamo dodatna sredstva za kritje stroškov. Saj moramo vsi nekako preživeti, mar ne?
Za posameznega študenta pa je ključno tudi delovanje lokalnih študentskih klubov, ki so močan dejavnik mladinske in natančneje študentske populacije v domačem okolju, saj njihovo delovanje pomembno prispeva k družabnemu življenju v lokalnem okolju. Brez podpore in delovanja študentskega kluba, bi bilo lokalno delovanje za mlade okrnjeno ali ga celo ne bi bilo. Vsi študentje, ki smo kadar koli koristili kakršno koli ugodnost lokalnega študentskega kluba se moramo zavedati, da malo delo pomeni konec, ali vsaj močno zmanjšanje delovanja študentski klubov, ki delujejo na bazi prostovoljstva in neodvisno od aktualne vladajoče politike za nas in v našo korist. Prav lokalni študentski klubi z obstoječo obliko organiziranja zagotavljajo več plastno in pomembno družbeno dogajanje na lokalni ravni po vsej državi in namesto države študentom omogočajo kakovostno preživljanje in načrtovanje obštudijskih dejavnosti, saj s subvencijami in organizacijo dogodkov marsikatero dejavnost približajo študentskemu žepu.

 

Kaj se bo torej zgodilo, če vlada ukine študentsko delo in sprejme zakon o malem delu?
Vemo, da študentsko delo kot socialni korektiv nepopolne državne socialne in razvojne politike študentom v času študija omogoča kritje stroškov ter finančno samopomoč, ob tem pa razbremenjuje starše in prispeva k delni osamosvojitvi mladega človeka. Istočasno pa je študentsko delo pomembno pri uveljavljanju in doseganju dostopnosti visokega šolstva v Sloveniji. Izhodišča zakona o malem delu pa študentsko delo omejujejo in predvidevajo višjo davčno obremenitev le-tega. Bojim se, da se bo z ukinitvijo študentskega dela mnogim študentom onemogočilo dokončanje študija brez ovir, ki bi izhajale iz njihovega socialnega in ekonomskega ozadja. Ne glede na to, da bi morala biti možnost študija široko dostopna ne glede na socialni položaj vsakega posameznika, bo študij postal privilegij bogatih! Malo delo bo tako imelo na dolgi rok katastrofalne posledice, saj bo prišlo do erozije rednih zaposlitev, povečanja revnih zaposlenih, ustvarjanja nelojalne konkurence rednim zaposlitvam in erozije varnega zaposlovanja.
Postavlja pa se še vprašanje, če res lahko verjamemo obljubam politikov o pokojninski dobi? Ne, ne nasedajmo jim! Zavedajmo se, da bo malo delo omejeno tako glede števila ur kot na višino prihodka iz tega naslova, zato bo potekalo pridobivanje pokojninske dobe izrazito počasi.
Da, obstajajo študentje, ki izkoriščajo ugodnosti, ki izhajajo iz statusa študenta, vendar zaradi te manjšine ne moremo bremena nositi vsi. Podaljševanje študija in fiktivne vpise je moč omejiti z enotno evidenco vpisov, saj je brez te nemogoč nadzor nad izobraževanjem mladih. Takšen ukrep bi preprečil izrabo statusa zgolj v namene opravljanja del preko študentske napotnice, znižal povprečno dobo študija in stroške države pri financiranju visokega šolstva, onemogočil zlorabo napotnic in omogočil sankcioniranje kršiteljev. Fiktivni študij namreč za državo predstavlja nesmotrno porabljena sredstva, vendar izhodišča zakona o malem delu ne opredeljuje rešitve za fiktivne vpise, ampak le razširjajo študentsko delo na vse skupine. To pa pomeni nevarnost za vse zaposlene v Sloveniji. Ob dejstvu, da je že sedaj zaposlitev za nedoločen čas zelo malo, mobbinga pa čedalje več, lahko samo sklepamo, da bo malo delo postalo izkoriščevalska in izsiljevalska oblika zaposlovanja za vse skupine prebivalstva. Nas država ne izsiljuje že dovolj? Bomo dopustili, da iz nas naredi novodobne sužnje?

Glede na pomen, ki ga ima občasno delo dijakov in študentov kot socialni korektiv in glede na njegov pozitiven učinek na dostopnost visokega šolstva je potrebno pri obravnavi te tematike postopati z večjo mero previdnosti. Zato študentje kot del civilne družbe in v duhu socialnega dialoga upravičeno pričakujemo resno obravnavo naših rešitev in predlogov ter Zakon o malem delu prepoznavamo kot nepopoln, pomanjkljivo pripravljen in slab zakon. Država se do nas obnaša mačehovsko, zato je čas, da študentje ne dopustimo, da se slabo finančno delovanje države odrazi na nas. Na nas je, da ne popustimo pritiskom države in ohranimo obstoječe pravice študentov tudi za  generacije, ki prihajajo za nami. Ne pustimo, da bo študij dostopen samo bogatim, študij mora biti pravica vsakega mladostnika!