LJUBLJANA, 18.3.2011
Največji problem, s katerim se mladi dandanes srečujejo, je iskanje prve zaposlitve. Če je včasih veljalo, da višja izobrazba pomeni tudi višjo stopnjo zaposljivosti, danes temu še zdaleč ni tako.
Zaradi neustrezne politike zaposlovanja mladih diplomantov imamo danes stanje, ko cela kopica visoko izobraženih ljudi čaka v vrstah pred Zavodom za zaposlovanje. Tukaj gre za kader, ki bi lahko veliko ponudil Sloveniji, pa za to žal nima priložnosti. In ti ljudje največkrat za svojo 
brezposelnost oziroma nezaposljivost krivijo sami sebe, vendar krivda še zdaleč ni na njihovi strani. Potrebno se je vrniti nazaj v leto 2000, ko je Slovenija za aktivno politiko zaposlovanja (APZ) namenjala 0,42 BDP. V letih, ki so prihajala so ostale razvite države ta sredstva poviševala ali pa vsaj držala na isti ravni, odgovorni v Sloveniji pa so jih do leta 2007 zmanjšali za skoraj polovico, na 0,24 BDP. In to v času, ko se je število študentov naglo poviševalo! Naša vrla politika več kot očitno ni vedela kaj storiti z visoko izobraženim kadrom, zato je nanj raje kar pozabila.
Zmanjšanje sredstev APZ je za posledico imelo današnje visoke stopnje brezposelnih diplomantov, katerih število se je v omenjenem časovnem intervalu povečalo za 240%. Pristojno ministrstvo seveda rado hitro pove, da so se sredstva za APZ v zadnjih letih povečala, pozabi pa omeniti, da so programi, ki jih vodi le delno uspešni. Projekt Absolvent, aktiviraj in zaposli se! je namreč uspešno izčrpal le 22% namenjenih sredstev. Ob takšni politiki ne čudi, da diplomanti po zaključku formalnega izobraževanja na svojo prvo zaposlitev v povprečju čakajo 10 mesecev. In tudi ko pridejo do zaposlitve, ta velikokrat ni enakovredna njihovi izobrazbi. Naš visoko šolan kader je namreč po šestih mesecih na Zavodu prisiljen sprejeti katerokoli zaposlitev, tako da se na koncu zgodi, da po 17ih letih izobraževanja ti ljudje pristanejo v zaposlitvi, ki ne ustreza njihovi ravni izobrazbe in s tem ustvarjajo konkurenco za delovna mesta, ki naj bi jih zasedli mladi z nižjo stopnjo izobrazbe.
Prve zaposlitve mladih so večinoma zelo negotove in pa predvsem slabo plačane. Po raziskavi Evroštudent 2007 je okvirni mesečni zaslužek mladih pri nas okoli 500€ (prag revščine znaša 593€!!). Te zaposlitve jim ne nudijo socialne ali finančne varnosti, ne omogočajo pa jim niti osamosvojitve in avtonomnega življenja. Raziskava Mladina 2010 je pokazala, da je Slovenija v EU na prvem mestu po deležu začasno zaposlenih mladih. Zato ne čudi, da se zaradi kreditne nesposobnosti mladih, podaljšuje doba ‘pol-odraslosti’. Podatek, ki o temu pove vse je, da 67% mladih med 25. in 29. letom starosti še vedno živi v skupnem gospodinjstvu s starši.
In kaj je odgovor naše vlade na to problematiko mladih? Ali je poskrbela za večjo povezavo med šolskimi sistemi in gospodarstvom, kar bi lahko rešilo neskladja med kadrom, ki ga šolski sistem izobrazi in kadrom, ki ga gospodarstvo potrebuje? Ali je ukazala ustreznim institucijam naj pripravijo dolgoročen načrt preusmerjanja trga iz industrijskega v informacijsko-storitvenega, s čimer bi naš visoko kvalificiran kader lahko konstruktivno prispeval k razvoju družbe? Ali je zagotovila varno in vzpodbudno okolje za samozaposlovanje mladih? Ali so se naši politiki potrudili povečati zaposlovanje v nevladnem sektorju, ki je naklonjen zaposlovanju mladih, vendar zaradi pomanjkanja sredstev tega žal ni zmožen (v EU v povprečju v vladnem sektorju dela 8,1% vseh zaposlenih, v Sloveniji 0,74%)?
Več kot očitno je, da dolgoročnih načrtov za rešitev tega problema naša vlada nima. Namesto dolgoročnih strategij so se odločili za malo delo, ki bo pahnilo velik del delavskega razreda na rob revščine in to na račun podjetij, ki si želijo bolj fleksibilne delavce, male delavce, ki pri ureditvi svojega statusa ne bodo imeli besede, saj njihovega položaja ne bo mogel zagovarjati nihče. Obstaja samo ena rešitev: 10. aprila na referendumu o Zakonu o malem deli povzdignimo glas proti izkoriščanju delavcev in kratenju težko priborjenih socialnih pravic! Glasujmo proti!
