LJUBLJANA, 15.3.2011
Zakon o malem delu je do sedaj predvidenega referenduma prehodil že zavidljivo pot. Od množičnih študentskih in dijaških demonstracij, protestov sindikatov, veta državnega sveta, sprejema v državnem zboru z le 1 glasom nad potrebno večino, vse do vložitve več kot 47.000 podpisov volivcev, s čimer je civilni družbi uspelo razpisati referendum, in položiti usodo tega zakona v roke državljanov Republike Slovenije.
Pred nami je torej zakon, ki mu ostro nasprotuje večina predstavnikov tistih, katerim je namenjen (Študentskega organizacija Slovenije (ŠOS), Gibanje za dostojno delo in socialno državo in Sindikati), zakon ki mu enotno nasprotuje opozicija in celo nekateri koalicijski poslanci, zakon do katerega je zelo kritičen dobršen del stroke (Mencinger, Šušteršič, Pezdir,…) in zakon pred čigar učinki nas svarijo sindikati iz tujine. Kot vidite večina teh nasprotnikov nima nobene povezave z denarjem iz študentskega dela, to je povezavo, s katero hoče vlada že v kali demantirati vsako kritiko zakona.
Da pa ne bo ostalo le pri populističnem prepričevanju poglejmo še vsebino zakona. Malo delo spada pod prekerne oblike dela. Prekerno delo je termin, ki ga uporabljamo za imenovanje zaposlitev, ki so slabo plačane, negotove, nezaščitene in ne morejo vzdrževati gospodinjstva. O takšni naravi malega dela nam priča praksa iz tujine, kjer v Avstriji kar 70% malih delavcev živi pod pragom revščine, v Nemčiji pa kar 90% malih delavcev živi v nevarnosti revščine. Poleg tega vsebina zakona, ki delavcu, razen štetja v zavarovalno dobo (in še to le 66%) in priznavanja delovnih izkušenj, ne prinaša skoraj nobenih pravic iz dela (mali delavec nima dodatka za prevoz, malico, odmor, regresa, odpovednega roka, odpravnine, porodniškega dopusta, nadomestila za bolezen, možnosti povezovanja v sindikate,…) in dejstvo, da bo lahko delodajalec kadarkoli brez ovir odpustil malega delavca, potrjujeta oznako prekernosti.
Po drugi strani je res, da študentsko delo prav tako ne prinaša skoraj nobenih pravic iz dela in ne nudi skoraj nobene zaščite za študenta. Ampak ravno tu je glavna razlika med študentskim in malim delom. Študentsko delo je omejeno na status študenta, in torej namenjeno študentom, katerih socialni položaj naj bi bil urejen z dohodki staršev, oz. v kolikor so ti premajhni, s štipendijo. Torej študentsko delo ni namenjeno eksistencialnim potrebam uporabnika, ampak nekemu dodatnemu zaslužku študentov, katerih prioriteta je študij, in v okviru tega jim študentsko delo, daje tudi pomembno pravico, da lahko kadarkoli odklonijo delo. Res pa je, da je na žalost ob odsotnosti regulatorjev v tej državi, študentsko delo daleč preraslo svoje okvire, in ga opravljajo ljudje, ki svoje srednje oz. visoke šole, razen ob vpisu nikoli ne vidijo. Tem ljudem, ki opravljajo delo 8 ur na dan in 5 dni na teden (ali več) sicer že sedanja zakonodaja nudi vzvode, da tožijo delodajalca, da jih redno zaposli, ampak verjetno je to za trenutno raven naše pravne države bolj znanstvena fantastika kot realna možnost.
Vseeno bi se dalo ta problem odpraviti na veliko bolj enostaven način, kot z uvedbo zakona, ki posega še na vrsto drugih področij in še zdaleč ne samo na področje študentskega dela. Tako bi problem fiktivnih vpisov na dokaj enostaven način rešili z enotno evidenco vpisov, ki bi onemogočila pridobitev statusa študenta s strani ljudi, ki dejansko ne študirajo. S tem bi onemogočili izkoriščanje ljudi, ki bi jih sicer brez statusa študenta morali redno zaposliti in tako rešili glavno in najbolj obsežno anomalijo študentskega dela-odžiranje rednih zaposlitev, z veliko cenejšim in nezavarovanim študentskim delom. Nadalje bi morali uvesti večji nadzor, s katerim bi preprečili posojanje napotnic ljudem, ki nimajo statusa študenta. In končno, če bi podelili dovolj visoke in zadostno število štipendij, bi rešili še problem socialno ogroženih študentov, ki jim študentsko delo omogoča študij. S temi tremi ukrepi bi zmanjšali študentsko delo na minimum in pravi študentje bi ga dejansko opravljali le kot možnost dodatnega zaslužka.
Vlada pa se je odločila za drugačen pristop in malo delo, ob neurejenih socialnih transferjih (štipendije, pokojnine, nadomestila za brezposelnost) uvaja za študente, upokojence in brezposelne, zaradi česar malo delo za njih ne bo predstavljal le možnost dodatnega zaslužka, ampak menim, da je upravičena bojazen, da bo za njih malo delo eksistencialnega pomena. Ob slovenskem neučinkovitem nadzoru pa je realna bojazen, da se ponovi scenarij iz Nemčije, kjer se je malo delo razširilo na račun rednih zaposlitev in danes predstavlja kar 20% vsega opravljenega dela. Večino znakov kaže, da je malo delo slabo za socialne skupine in ob podpori dobršnega dela politike in z njo medijev, zanimivo za kapital. Za primer vzemimo to, da izguba študentskega dela ob uvedbi malega dela, pri slovenskih delodajalcih ni naletela na odpor, pa čeprav bi se ta, ob izgubi takšne izkoriščevalske oblike zaposlitve, kot je študentsko delo, že skoraj spodobil.
Ob vseh nasprotujočih si informacijah o malem delu je človek velikokrat zmeden kaj je res in kaj ne. V takšnem položaju je najbolje pogledati zadevo iz širšega in zgodovinskega zornega kota, ki daje na srečo veliko bolj jasen odgovor, kakšen je rezultat reform, ki jih z roko v roko sprejemata oblast in kapital.
