Sara Velkoska

Začetek leta 2020 je zaznamoval pojav pandemije novega koronavirusa Covid-19. Vlade držav sveta so sprejele številne restriktivne ukrepe za zajezitev širjenje koronavirusa – osrednjo vlogo pri tem pa je dobilo zagotavljanje medsebojne fizične razdalje. Posledično je zdravstvena kriza zelo močno vplivala na ekonomijo in trg dela. Zaprtje javnega življenja v celoti in drugi z ohranjanjem zdravja  ljudi povezani ukrepi so vodili v začasno zaprtje oz. prekinitev delovanja številnih podjetij.

Po podatkih Mednarodne organizacije za delo (ILO) bo virus s spremljajočim šokom v gospodarstvu vplival na svet dela in zaposlovanja na tri glavne načine:

  • število delovnih mest, zaposlitev (na oboje, stopnjo nezaposlenosti in podzaposlenosti t.i. prekarnost),
  • kakovost opravljenega dela (na plačce in dostop do delovno-socialnega varstva)
  • na številne specifične skupine delavcev in delavk, ki so bolj ranljive za škodljive dejavnike zaposlovanja na trgu dela, npr. prekarni delavci in delavke v prav takšnih delovnih pogojih in razmerah

Pričakuje se, da bo koronska kriza občutno vplivala na povečanje števila nezaposlenih in podzaposlenih, tj. z drugimi besedami na povišanje in razmah prekarnih zaposlitev tudi v prihodnje. Na osnovi poznavanja posledic predhodnih podobnih kriz, lahko sklepamo, da se bodo povpraševanje po delu, višina plač in obsega delovnega časa zmanjšali. Samozaposlovanje navadno ni odvisno, ne reagira na nihanja v gospodarstvu, pač pa deluje kot privzeta samoumevna možnost za preživetje na račun dela oz. zagotavlja dohodkov. To je tudi razlog, za kaj se samozaposlovanje ljudi med krizami vedno poveča.

Po podatkih SURS v Sloveniji je januarja 2020 kar 94 100 (ali 10,4 %) ljudi, ki se je na novo zaposlilo, odprlo svoje podjetje. V primerjavi z decembrom 2019 je bilo samozaposlenih za 1,4 % več. Navedeno kaže na to, da vse več ljudi na trgu dela postaja aktivni del procesa prekarizacije. Na sodobnem trgu dela postaja težnja po prekarizaciji življenja vse pogostejša in stalnejša, še posebej pa po zadnji globalni ekonomski krizi iz leta 2008. V sedanjem korona času pa njeno rast pričakujemo s strahom, sploh ker je globalno gospodarstvo zaradi pandemije Covid-19 in posledično popolnega zaprtja sveta na vseh področjih gospodarskih aktivnosti (industrija, turizem, kultura, transport blaga in potniški promet), razen zdravstva, ogroženo z pojavom globlje recesije. Po mnenju ekonomskih in finančnih analitikov in strokovnjakov lahko celo zaidemo v ekonomsko depresijo. Zaradi posledic karantenskih ukrepov, obvezne izolacije delavcev in delavk, upada tudi gospodarska aktivnost, priča pa smo tudi občutnemu zmanjšanju dohodkov delavcev in delavk zaradi posledic navedenega.

Ta kriza ima lahko tudi zelo velik negativni vpliv na določene segmente populacije, delavskega prebivalstva (ILO, 2020), kot so:

  • Mladi delavci, ki se že tako ali tako soočajo z večjimi deleži nezaposlenosti in podzaposlenosti (prekarnimi oblikami dela), so bolj ranljivi za v splošnem škodljive nove zahteve delodajalcev; podobno velja tudi za starejše delavce.
  • Ženske, ki so zaposlene v storitvenih in skrbstvenih dejavnostih (čistilke, sobarice, frizerke, natakarice, kozmetičarke, medicinske sestre ipd.), so bolj izpostavljene nevarnostim in posledicam pandemije na trgu dela.
  • Za nezaščitene delavce, vključno s samozaposlenimi, je večja verjetnost da bodo nesorazmerno prizadeti zaradi virusa, saj večinoma nimajo dostopa do mehanizmov plačanih bolniških odsotnosti in so manj zaščiteni s konvencionalnimi mehanizmi socialne zaščite in drugimi oblikami zavarovanja (višine in načina izplačila) dohodka.
  • Migrantski delavci in delavke so še posebej ranljivi na vpliv krize Covid-19, ki bo omejila njihov dostop do delovnih mest v ciljnih tujih državah in posledično vrnitev k njihovim družinam.

Te skupine so tiste, ki so bile prekarne že pred pandemijo. Opredeljuje jih nizka socialna varnost in življenje v stalni negotovosti, ki je zdaj le še bolj opazno. Podatki iz januarja 2020 kažejo, da skupno število samozaposlenih v Sloveniji strmo raste, kar je 70 % več kot v primerjavi z januarjem 2019 (SURS, 2020).

Tipični primer so jezikoslovci, ki so v Sloveniji večinoma samozaposleni. Podatki iz leta 2018 kažejo da je 60 % ljudi, ki delajo kot prevajalci, lektorji in učitelji jezikov, samozaposlenih. Med pandemijo, se je ta odstotek povečal. Čeprav so samozaposleni prevajalci večinoma samostojni in prilagodljivi, ostaja dejstvo, da so večinoma samozaposleni pod večjim pritiskom pri svojem delu, zaradi daljšega delovnega časa, dodatnega neplačanega dela, kratkoročnih nalog s krajšimi roki za povečan obseg dela, naraščajoče cenovne konkurence in negotovosti glede nadaljnjega sodelovanja, saj vse delo iščejo sami in ga tudi sami vodijo. K temu so dodani še trenutni izzivi, ki jih povzroča pandemija COVID-19, kot so stagnacija gospodarstva in zaposlovanja, začasno zaprtje številnih podjetij, delo od doma in zmanjšan obseg delovnih obveznosti. Zaradi narave prevajalskega dela samozaposlenih, ki ni v skladu s količino in enakomerno razporeditvijo delovnega prostora in časa, ta pogosto povzroči socialno izključenost, izoliranost in osamljenost, stres ali še hujše izgorelost (Benčina, 2019). Poleg tega pomanjkanje plačanih bolniških odsotnosti povečuje njihov strah in negotovost, kar vodi v nenehen stres, ki ima posledice za duševno zdravje. Ta trend samozaposlitev/samozaposlovanja zajema več področij, ne samo jezikoslovk in jezikoslovcev.

Drugo področje, ki je zelo, pomembno prizadeto trenutne situacije je filmska industrija. Po besedah režiserjev je to najslabše leto za slovenski film od osamosvojitve leta 1991 dalje. V letu 2020 so se soočili s celostno blokado. Vsi filmi so ostali neobjavljeni zaradi pomanjkanja sredstev. Za režiserje in režiserke kot prekarne delavce, je edini vir dohodkov narejen, končan in objavljen film. Trenutno, je slovenska vlada blokirala 33 filmskih projektov, večinoma že končanih. Zaradi tega so številni režiserji ostali brez osnovnega dohodka. Ne morejo pokrivati niti svojih osnovnih življenjskih stroškov, kot so: najemnima, domači in osebni računi, davki, zavarovanja ipd. To se še dodatno odraža na kakovosti njihovih življenj ter načina, vpliva pa tudi na nihovo fizično in duševno zdravje. Grozljiv položaj, v katerem so se znašli filmski delavci in delavke ne velja samo za filmsko industrijo, temveč za celotno slovensko kulturno področje.

Po drugi strani pa mnogi ljudje, ki so okužbi z novim koronavirusom najbolj izpostavljeni, na primer čistilke in čistilci v bolnišnicah, dostavljavci in dostavljavke hrane, taksisti in razkuževalci rok pred trgovinami, niso upravičeni do odškodnine oz. kompenzacije za delo v izrednih razmerah. Zaradi trenutnih zdravstvenih in delovnih razmer se bojijo boriti za svoje pravice, ker lahko ostanejo brez službe. Pandemija je delodajalcem podelila moč in možnosti upravljanje z življeni zaposlenih in s tem bolj ali manj (ne)prikrito grožnjo z odpuščanjem. Strah zaposlenih pred izgubo službe je delodajalcem omogočil, da ti zaposlene lahko bolj delovno obremenjujejo oz. izkoriščajo, še več zahtevajo od njih, jim dajo več in morda zahtevnejše oblike dela, krajše roke in nižja izplačila. Delodajalci so tisti, ki določajo delovna pravila in postavljajo zaposlene v zelo negotov položaj. Meja med delom in prostim časom je zbrisana, stes se zdaj prenaša v domove zaposlenih, na kraj, kjer sicer živijo, zdaj pa tudi delajo. To ogroža njihovo splošno počutje ter načenja tako njihovo fizično kot psihično zdravlje. Rešitev se ponuja v družbi, ki gre v smeri postavljanja človeka pred dobiček, kar bi lahko povzročilo zmanjšanje odstotka ljudi, vključenih v prekariat. Koronska kriza nam daje odlično priložnost, da premislimo svoje prednostne naloge v zvezi s spremembami, ki si jih želimo na trgu dela in se vprašamo, v kakšni družbi bi radi živeli in delali v prihodnosti.