Kulturno o kulturi

Kulturni sektor je nekako postal sinonim za samozaposlenost v različnih oblikah. Številni, ki se na tak ali drugačen način poklicno ukvarjamo s kulturo, smo morali odpreti samostojna podjetja ali status samozaposlenega v kulturi. Marca 2020 je bilo v Sloveniji 895.994 delovno aktivnih oseb, od tega je bilo samozaposlenih 98.077. V to številko so zajeta vsa samostojna podjetja v vseh panogah, torej tudi tisti, ki delujejo v kulturi. Samozaposlenih v kulturi je bilo 3260, približno 70 % teh ima priznano plačevanje prispevkov iz proračuna.

Neža Vilhelm je članica Gibanja, samozaposlena v kulturi kot prevajalka in urednica, diplomirala je iz književnosti, grščine in latinščine.

Kot vsi samozaposleni se tudi kulturniki bojimo, da bomo izgubili naročnike, če bomo delo odklonili. Zato delamo bolni, utrujeni, delamo ponoči, po dnevi, kadarkoli delo pač je. Najbolj nas v paniko spravlja prazen urnik za naslednje tedne, mesece … Zato dostikrat pristanemo na slabe delavne pogoje in honorarje, ki so daleč od spodobnih. Poleg tega nas v stisko spravlja tudi plačilna nedisciplina naročnikov. Takšne razmere na dolgi rok vodijo v izgorelost, depresijo, anksioznost ter številne druge bolezni, ki jih povzročita konstanten stres in negotovost. Take so bile razmere pred korono. Ob razglasitvi epidemije je bilo logično, da so pristojni uradi prepovedali zbiranje na prostem in v zaprtih prostorih. Seveda, najprej zdravje, pol kultura (prosto po Adiju Smolarju). Ukrep je pomenil, da so odpadle vse gledališke in plesne predstave, filmski festivali, zaprli so se kinematografi, opera, filharmonija, knjigarne. Založbe so ustavile svoje projekte, razumljivo, saj niso vedele, kaj nas vse skupaj čaka. Za samozaposlene kulturnike je to pomenilo, da so kar naenkrat odpadli vsi (ali velika večina) projekti, ki so bili že dogovorjeni. Ali pa so se prestavili v nedoločeno prihodnost. Kulturniki smo ostali brez previdenih dohodkov, še tisti, ki bi morali biti plačani, so zamujali.

V hipu smo se torej znašli v praznini, vakuumu, nismo vedeli, kaj bo in kdaj bo. Po prvem šoku smo se uspeli neformalno povezati v različnih FB skupinah, pobudam so se pridružile številne organizacije, ki se ukvarjajo s prekarnim delom z različnih vidikov. Pripravljali smo predloge, popravke, amandmaje in tistim, ki bi morali naš položaj poznati in ga razumeti, razlagali, kako to gre na svobodi. Uspeli smo doseči UTD pod spremenjenimi pogoji (upad prihodka glede na celotno lansko leto in ne samo na februar 2020, kot je bilo mišljeno najprej). To je dobrodošla pomoč, za katero smo hvaležni vsi samozaposleni. Ampak Mi ni(ster) za kulturo (hvala, Katja Zakrajšek za ta slogan) pa nič. V času tega mandata se ni pojavil nikjer, podal ni ene izjave. Z ministrstva prihajajo splošne floskule, med katerimi je z naskokom najbolj žaljiva tista, da smo dobili vse, kar smo zahtevali. Dobili nismo nobene vizije, nobenega načrta, nobenih konkretnih stvari, na katere bi se lahko oprli. Namesto tega samo nejasna navodila o odpiranju ustanov, izjave v smislu – kako, da niste pripravljeni na odprtje, kaj ste pa počeli ves ta čas.

Odlična stvar koronakrize je, da smo se prekarni delavci povezali, da konkretno, argumentirano in kulturno opozarjamo na razmere v naši panogi, da smo aktivni in vztrajni. Pri takšnem ministrstvu in odnosu do nas moramo biti. In ne bomo odnehali, dokler ne dosežemo, da se s kulturo in vsemi delavci v kulturi ne začne delati kulturno.