Kje smo in kam gremo jezikoslovci v Sloveniji

O realni situaciji in prihodnosti prevajalcev in prevajalk na trgu dela

V prevajalstvu je navkljub dejstvu, da predstavlja enega najstarejših poklicev na eni strani in z globalizacijo, mednarodnim sodelovanjem in povezovanjem, tehnološkim napredkom na drugi, najhitreje rastočo podjetno dejavnost, v zadnjem času vse več govora o prekarizaciji poklica, pomanjkanju dostojnih delovnih mest in nizkih tarifah za prevajalske storitve.

Daša Ložar je univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in ruskega jezika s književnostjo. Je strokovna sodelavka na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo za raziskovanje in analizo prekariata v jezikoslovju ter sodelavka na projektu “Delati skupaj – za solidarno družbo” skupaj s CAAP – Centrom za alternativno avtonomno produkcijo Maribor, Pekarno Magdalenske mreže Maribor in Društvom za parcipatorni proračun.

Vrste prevajalcev se med seboj zelo razlikujejo, različne so tudi delavske sredine, v katerih delujejo, povsod pa lahko rečemo, da tako med prevajalci samimi kot strokovnjaki prevladuje mnenje, da bi bilo potrebno status in položaj prevajalcev bolje urediti. To zelo dobro kažejo tudi izsledki iz Bele knjige o prevajanju (2019), pri pripravi katere so se povezali številni slovenski jezikovni strokovnjaki in strokovnjakinje iz različnih stanovskih organizacij – društev.

V naši partnerski organizaciji – Jezikovni zadrugi Soglasnik, kjer so na podlagi njihovih številnih in večletnih izkušenj leta 2017 izvedli lastno raziskavo na vzorcu približno 300 prevajalk in prevajalcev, ter na podlagi lanske raziskave, ki je zajemala približno 200 prevajalk in prevajalcev, in 5 poglobljenih individualnih kvalitativnih intervjujev kolegice Tine Benčina v okviru njene magistrske naloge Položaj in delo samozaposlenega prevajalca v Sloveniji bomo poizkusili strnjeno ter jasno predstaviti realno situacijo poklica prevajalke na današnjem trgu dela, pogoje njenega dela in izzive, naloge za njihovo izboljšanje. Pomembno so k prepoznavanju problematike prispevali tudi področni strokovnjaki in strokovnjakinje, ki so sodelovali pri pripravi lani izdane Bele knjige o prevajanju (2019). Če izpostavimo le prispevke nekaterih, so to: Zidar Forte, Pregelj, Mikolič Južnič in Brezar, katerih izsledke bomo prav tako uporabili v nadaljnji analizi stanja.

Ženska slovnična oblika poklicne opredelitve, tj. prevajalka je izpostavljena, ker je prevajalsko delo izrazito feminizirano; kar 78 % samozaposlenih prevajalcev v Sloveniji je žensk. Najnovejša raziskava, piše Benčina v svoji magistrski nalogi, o stanju prevajalske industrije v Evropi kaže, da v tem poklicu še vedno prevladujejo ženske, ki jih je več kot 70 %. Tudi v Sloveniji je stanje precej podobno, namreč kar tri različne ankete, izvedene med letoma 2013 in 2018, so pokazale, da pri nas ženske predstavljajo kar okrog 70 % vseh, ki se ukvarjajo s prevajanjem (Benčina 2019: 9 po Pregelj 2018: 65). Statistični podatki iz leta 2018 kažejo, da je 60 % od skupaj 1815 samozaposlenih registriranih kot jezikoslovci, torej da opravljajo samostojno dejavnost prevajalca, tolmača, lektorja, učitelja tujih jezikov ali drugo dejavnost znotraj jezikoslovja. Večinoma poklic prevajalke opravljajo visoko izobražene ženske, le tretjina pa jih je prevajalske/tolmaške študijske smeri tudi študirala in uspešno zaključila. V poklicu prevajalke se tako poleg omenjenih znajdejo še diplomantke tujih jezikov, zlasti angleščine v kombinaciji s še enim tujim jezikom ali kolegice iz drugih humanističnih študijev kot so literarne vede, umetnostna zgodovina, filozofija, politologija, kulturologija, zgodovina, arheologija ipd. K delu prevajalca uvrščamo tako t.i. splošno prevajanje v in iz različnih tujih jezikov v ciljni jezik v obliki pisnega prevajanja, književno in tehnično prevajanje, multimedijsko prevajanje (sinhronizacija, podnaslavljanje in prevajanje glasu pripovedovalca, ang. voice-over) kot tudi simultano ali konsekutivno tolmačenje ter sodno prevajanje. V širši okvir jezikoslovnih poklicev pa sodita še lokalizacija, lektoriranje, uredniško delo, jezikovno svetovanje in drugo. Seveda ne gre zanemariti moških prevajalcev, so pa ti v manjšini. Ti povečini prevajajo besedila iz tehničnih področij (strojništvo, računalništvo, tehnika), seveda pa ne nujno samo to.

Povečini neregulirana narava prevajalskega poklica, za opravljanje katerega uradno ni nujno potrebna formalna izobrazba, ne omogoča klasične redne zaposlitve, saj podjetja ali javne institucije zaposlujejo le manjši delež prevajalcev, zato jih je večina samozaposlenih, kar pomeni, da imajo svoje s.p.-je. Nasploh se status samostojnega podjetnika, torej s.p.-ja, podobno kot na ostalih področjih, tudi v prevajalstvu, kaže za izrazito problematičnega in neustreznega, zlasti v luči preprečevanja prekarnosti tega poklica oz. delovnega polja. Prevajalke so same svoje šefice, pa tudi vodje svojih jezikoslovnih/prevodnih projektov, računovodje, marketing strokovnjakinje oz. tržnice, oglaševalke svoje dejavnosti. Dobra prevajalka mora pri svojem osnovnem poslanstvu, ki je kar najboljši možni prenos besedila iz enega v drug – ciljni jezik, slediti bistvu prevoda. Ta pa se zaokroža v jezikovni natančnosti – tj. slogovni in slovnični neoporečnosti, čim večji terminološko-pomenski enakovrednosti besedila ter ohranjanju pomena izvirnika. Ne gre pa spregledati niti dejstva, da prevajanje zajema tudi raziskovalno-terminološko ter kulturološko delo. Poleg tega pa je sama zadolžena še za pridobivanje, spremljanje in vodenje svojih naročnikov, pogajanje za cene svoje storitve, vodenje financ in drugo.

Četudi se samozaposlene prevajalke lahko pohvalijo s fleksibilnim delovnim in prostim časom, torej avtonomijo in prilagodljivostjo – delom, ki jih izpopolnjuje in s pomočjo katerega ves čas pridobivajo nova znanja na raznolikih področjih, ostaja dejstvo, da so samozaposleni na splošno pri svojem delu pod večjim pritiskom zaradi večjega števila delovnih ur, dodatnega neplačanega dela, kratkoročnih naročil z vse krajšimi roki za vse večji obseg dela, vse večje cenovne tekme navzdol – dumpinga pri postavkah za njihovo opravljeno delo in negotovosti glede nadaljnjega poslovanja, saj si delo iščejo in urejajo sami. Približno 500 eur mesečno morajo zaslužiti samo za to, da pokrijejo najnižje socialne, pokojninske in zdravstvene prispevke ter mesečno akontacijo dohodnine, ki jim jih nalaga status samostojne podjetnice. Zaslužki niso veliki, zlasti zaradi vse večjega dumpinga pri prevajalskih tarifah in pogosto nerednih izplačil ali zamud pri honorarjih, tako da pogosto prevajalce uvrščamo v prekariat, novi prevladujoči delavski razred 21. stoletja.

Prekarne delavke in delavci se soočajo s prekarnostjo, kar v danem kontekstu pomeni, da gre za negotovo in navadno slabše plačano delo samostojnih podjetnikov ter izplačila prek s.p.-jev, avtorskih, podjemnih pogodb in podobno. Status samozaposlenega ne predvideva zagotovljenega delovnega prostora, bolniških nadomestil, torej plačane bolniške odsotnosti ali dopusta, ne jamči minimalne plače ali povrnjenih stroškov za malico in prevoz. S.p.-jevka mora sama poskrbeti za vnajprej dovolj dela in zaslužka, da si bo potem lahko privoščila počitek ali prosti čas brez dela v obliki nedela ali dopusta. Misliti pa mora, če si to seveda lahko privošči, še na določen varčevalni, rezervni finančni sklad za primere potencialno daljše bolniške odsotnosti z dela.

Zaradi narave prevajalskega dela samozaposlenih posameznic, ki je nekonsistentno v količini in razporejenosti ter delovnem prostoru in času, to pogosto rezultira v socialno izključenost, izoliranost in osamljenost, stres ali še huje – delovno izgorelost.  Povečini prevajalke delajo od doma iz kateregakoli domačega prostora, ki postane njihova začasna pisarna (miza ali blazina z računalnikom in prevajalskimi orodji, programi na njem), v delovni in socialni izolaciji, kar jim posledično otežkoča, če že ne pomembno omejuje usklajevanje prostega z delovnim časom, ločevanje službenega in zasebnega življenja, načrtovanje družine, večjih investicij ali aktivnega počitka brez skrbi za dovolj dela in zaslužka po vrnitvi nanj.

Verjetno lahko posplošimo in sklenemo, da gre v veliki meri za splošno nepoznavanje zahtevnega in kompleksnega prevajalskega delovnega procesa oz. strokovnega delovnega področja v celoti.

Podatki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj iz leta 2014 kažejo, da je Slovenija po odstotku samozaposlenih v zgornji polovici držav članic OECD. Tudi v raziskavi Soglasnika se je potrdilo, da je v Sloveniji med anketiranimi kar 56 % prevajalcev samozaposlenih in da ima le 9 % anketiranih sklenjeno redno delovno razmerje.

Če izpostavimo le najbolj pereče problemske sklope za ureditev področja, grejo takole: urediti bi bilo potrebno status samostojnega podjetnika za primere jezikoslovnih poklicev, regulacijo poklica z njegovo stanovsko ureditvijo, ustanoviti prevajalski sindikat ali zbornico, vzpostaviti register prevajalcev, doseči zakonsko preprečevanje dumpinga; v enem – doseči celostno zaščito prevajalskega poklica in njegovega področja dela.

Morda ne vsega naenkrat, dovolj bi bilo že, če bi dosegli preprečitev dumpinga pri prevajalskih tarifah pri javnih naročilih, kjer je edino merilo za izbor še vedno velikokrat izključno cena ali uspeli vzpostaviti register prevajalcev, ki bi zagotavljal kvalitetne strokovnjake za kvalitetno storitev po dostojnih cenah za človeka dostojno življenje znotraj (bolniška, dopust, malica, prevoz) in zunaj službenega vsakdana (dopust, prosti čas, družina, večje vsakdanje bivanjske investicije kot sta avto ali stanovanje).

Ena od možnosti za to je zagotovo v povezovanju in sodelovanju prevajalcev, jezikoslovcev samih. V Soglasniku so se tako naprimer leta 2014 združili jezikoslovci različnih profilov (prevajalci, tolmači, lektorji in učitelji tujih jezikov) in osnovali jezikovno zadrugo, prvo in edino te vrste pri nas, ki deluje kot platforma za ponudbo jezikolsovnih storitev na trgu. Omogoča jim projektni servis – vodenje in obdelavo naročil, finančno in računovodsko zaledje ter promocijo njihovih storitev prevajanja, lektoriranja, tolmačenja in poučevanja tujih jezikov. Zagovarjajo zadružne vrednote solidarnosti, skupnostnega dela, enakovrednega lastništva in deljenja dobička, z eno besedno zvezo: poštenega plačila za pošteno delo. Njihov dolgoročni cilj je tako s producentske zadruge postopoma preiti v delavsko in zagotoviti čimveč stabilnih in vrednih, dostojnih delovnih mest za jezikoslovke in jezikoslovce združene v zadrugi.

Vsi imamo pravico do dostojnega življenja na račun dostojnega dela, za katerega pa se moramo posamično in sistemsko žal ves čas boriti sami.

—-

VIRI:

Benčina, Tina, 2019: Položaj in delo samozaposlenega prevajalca v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za prevajalstvo.

Brezar, Borut, 2019: »O prekarnosti (v prevajalskem poklicu).« V Bela knjiga o prevajanju 2018, uredila Pregelj, Barbara, 110−111. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Mikolič Južnič, Tamara, 2019: Slovenski prevajalski trg: pregled stanja. V Bela knjiga o prevajanju 2018, uredila Pregelj, Barbara, 78−82. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Metina lista, prispevki Jane Zidar Forte (zadnji dostop 26. 2. 2020)

https://metinalista.si/od-prevajalcev-k-prevajalnikom/

https://metinalista.si/resitev-je-v-regulaciji/

https://metinalista.si/prevajalci-smo-ljudje/

Zidar Forte, Jana, 2019: »Poklici (med)jezikovnega posredovanja: izobraževanje in zaposlitvene možnosti.« V Bela knjiga o prevajanju 2018, uredila Pregelj, Barbara, 48−51. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Prva različica tega prispevka je bila objavljena v obliki radijske oddaje na Radiu Študent.