Svoboda – breme ali privilegij?

Novinarka, tudi sama prekarka, Andreja Comino, je v knjigi Svoboda – breme ali privilegij?, ki je izšla pri založbi 5ka, zbrala izkušnje in razmišljanja znanih Slovencev prekarcev. Za njihovimi privlačnimi nasmehi, lepo zunanjostjo in najvidnejšimi uspehi se skrivajo tudi precej trpke izkušnje. To so ljudje različnih poklicev: igralka, športnica, novinarka, režiser, fotograf, mojstrica ličenja, organizator koncertov, voditeljica, glasbenica. Tudi avtorica je v knjigi izpovedala svojo zgodbo.

Zelo priporočam, da knjigo vzamete v roke in spoznate, v kakšnih razmerah so svoje delo opravljali znani Slovenci (nemalokrat so njihove izkušnje pretresljive, vendar so se zmogli pobrati). Tokrat pa se bomo posvetili njihovim predlogom za izboljšanje stanja samozaposlenih.

Samozaposleni v kulturi

Lara Jankovič, ki je iz zaposlitve stopila na samostojno pot, ne da bi vedela, kako težka bo, si želi, da bi se uredil bolniški stalež in da bi se ovrednotile in umestile nagrade samozaposlenih: »te so, če jih dobijo svobodnjaki za svoje projekte, ki niso institucionalni, še toliko vrednejše, vendar svobodnjaki nimajo od njih nič. Če bi si zaradi nagrade zvišali honorarje, jih ne bi nihče več angažiral.« Po navadi angažirajo svoje prijatelje, pravi režiser Vinci Vogue Anžlovar in predlaga ustanovitev neodvisnih komisij, »ki niso iz male Slovenije, kjer smo skoraj vsi sorodniki. To bi bila vizionarska kulturna politika.«

Samostojni novinarji

Dobro opravljeno delo ima dolgoročni učinek, je prepričana novinarka in mati samohranilka Petra Arula, ki opozarja na to, da so novinarji prisiljeni delati čezmerno in pisati vse mogoče, celo prepisovati, saj uredniki v najboljših novinarjih ne vidijo potenciala, ki bi ga lahko dali bralcem, temveč le strošek. »Trudimo se torej – lastniki, uredniki in novinarji –, da bomo delali v mejah normale in za to, za kar smo poslani /…/, tako bomo vsi delali dobro, izkupiček pa bo – zadovoljni bralci in več prodanih izvodov.« Kako to doseči? Hermina Kovačič meni, da bi se lahko zvišala cena dela, če bi vsi imeli pogodbo za določen čas. Andreja Comino pa pogreša enotnost prekarcev z ambicioznimi in neuklonljivimi ljudmi v sindikatu, in predlaga sklad, v katerega bi samozaposleni vplačevali prispevke, iz njega pa bi prejemali rento, ko ne bi imeli posla. Tovrstna renta bi bila tudi dobrodošel dodatek k pokojnini.

 

Povezati se moramo

Mojstrica ličenja Manca Maslej predlaga večjo angažiranost in povezovanje samozaposlenih, saj pogosto na uradih težko pridemo do pravih informacij. »Treba je čim več govoriti o problemih ljudi in jih poskušati reševati. Drug drugemu pomagati. Morda tudi z nasveti, še najbolj pa seveda z dejanji. /…/ Pomembno se je tudi boriti proti nevednosti, ozaveščati o pravicah in možnostih.« Združevanje je rešitev, je prepričana tudi Saša Einsiedler, ki meni, da bi morala država ustanoviti združenja ljudi z različnimi znanji. Posebej je omenila pomoč pri promociji.

Idejo, stopiti skupaj brez strahu za svoje bedno plačilo, odločno podpira fotograf Vito Tofaj. V praksi pa se vsak bori samo zase.

Povezovanje zagovarja tudi gledališka režiserka Ivana Djilas. Moti jo, da samozaposleni delajo projekte skupaj z zaposlenimi, nimajo pa istih pravic. Zato se je treba povezati z močnejšimi sindikati, saj nima smisla, da sindikati javnega sektorja ščitijo samo redno zaposlene. »Ni naš cilj kratiti pravice drugih delavcev, ampak si izboriti svoje. Najti svoje, pravičnejše mesto v družbi,« je zapisala.

Tisti, ki se jim uspe zaposliti, se ne morejo pohvaliti z dobro plačo, a je ta vsaj redna (dokler se v podjetju ne zalomi). Zaposlitev z minimalno plačo se je zdela kot odrešitev glasbenici in radijki Andreji Čamernik (sicer zagovarja rešitev na sistemski, državni ravni). Vendar to nikakor ni dobro. Zakaj bi mi, samozaposleni, polni različnih znanj in izkušenj, prejemali slabšo plačo kot večno zaposleni delavci, ki so na svojem delovnem mestu že zdavnaj zaspali?

Učenje poslovnih veščin že med izobraževanjem

O znanju je razmišljala Jasna Kuljaj. »Nove generacije je treba pripraviti na novo realnost. Naj se jih med izobraževanjem usmerja v poslovne poti, da bodo primerno oboroženi.« Omenila je tudi nadzor nad prikritimi delovnimi razmerji in bolniško nadomestilo.

Hudič je, ko zboli prekarec

Izkušnje iz prve roke, kako je, ko zboli prekarec, je delil glasbeni promotor Bojan Rojko. Zaradi obilice dela in skrbi zaradi nerednega plačila je hudo zbolel. Ko je po 30 delovnih dneh prejel bolniško nadomestilo, to ni zadoščalo za dolgove, ki so se mu nabrali, in osnovno preživetje. Prav zato želi, da bi država »imela razumevanje za poplačilo zaostalih davkov in prispevkov in bi jih lahko plačal v obrokih«.

Nezaposlena uspešna športnika

Tudi športniki niso vsi zaposleni v javni upravi. Jagoda in Jurij Batagelj sta kot vrhunska plesalca tekmovala v napačnem času. Vse sta si morala sama plačati, zato Jagoda predlaga, da bi »predstavniki države vsako leto izbrali tiste, ki dobro delajo, so ustvarjalni in prispevajo k predstavitvi slovenske (plesne) kulture doma in v tujini. Dali bi jim minimalno plačo, ki bi jim zagotavljala osnovno preživetje.« Zanimivo, da so njenemu možu celo ljubši negotovost, trdo delo in osebni razvoj.

Marsikdo v knjigi Svoboda – breme ali privilegij? zagovarja te vrednote, vendar ne tako, da bi se morali odreči pravicam. Kljub težkim razmeram so si enotni, da je samozaposlitev dobra možnost, ki omogoča svobodnejše, ustvarjalnejše delo, čeprav zahteva nenehno učenje in prilagajanje, ne prinaša gotove prihodnosti in sili v aktivnost, ne glede na druge življenjske okoliščine, kot so bolezen, utrujenost, družinske razmere. Najbolj jih je strah bolezni, saj takrat ne bi mogli delati, ne bi imeli prihodkov, plačilo prispevkov pa bi ostalo obvezno. To težavo bi bilo treba najprej rešiti.

Katja Cingerle