Kvaliteta storitev na področju uporabniške oz. potrošniške izkušnje drastično pada

Sistem, v katerem se nahajamo, nas je pripeljal do razpotja, od koder vodita naprej dve poti. Ena gre v smeri čedalje večje individualizacije in prekarizacije na vseh področjih našega življenja, odrekanja prostega časa in teptanja družinskega življenja, druga gre v smeri ustvarjanja samooskrbnih skupnosti, ki po vzoru naših pradedkov in prababic ohranjajo tradicionalne običaje ter krepijo solidarnost in medgeneracijsko slogo. Prekarci se ne zavedamo, da je postanek na tem križišču ključnega pomena za nadaljno usodo celotnega planeta in da odločitve, ki jih izberemo danes, tlakujejo pot naslednjim generacijam. Si res želimo videti naše otroke in vnuke kako čez dan hitijo od ene službe do druge, da preživijo čez mesec, medtem ko sami od podhranjenosti in osamljenosti umiramo na obroke daleč proč od družine in sotrpeče skupnosti, ki nam (preko socialnih omrežjih in umetno zgrajenih svetov) maha iz daljave?

Posledice prekarizacije delavstva in samega načina življenja, ki se kaže v pospešenem tempu in brezglavem drvenju iz enega začasnega dela ali projekta v drugega, ne da bi si vmes lahko privoščil čas za malico in razmislek, se zelo otipljivo kažejo na vsakem koraku in jih krepko občutijo tudi delodajalci, čeprav se v preračunavanju največkrat še vedno odločijo za čim cenejšo delovno silo, namesto da bi razmišljali na dolgi rok in poskrbeli za to, da so njihovi delavci vsaj zasilno preskrbljeni v svojih najbolj osnovnih bioloških potrebah, veščinah in znanjih. Tako lahko samo v zadnjem mesecu naštejem najmanj tri primere, na kak način prekarizacija sodobne družbe vpliva na poslabšanje kvalitete življenja vseh vpletenih pa tudi nevpletenih v določen dogodek. S kolegicama smo sedele v ljubljanskem lokalu in si zaželele kuhanega vina, kar smo tudi sporočile natakarju, ki pa je na naše presenečenje odvrnil: “Lahko bi ga dobili, vendar ga ne priporočam, saj ga, iskreno rečeno, ne znam tako dobro narediti kot natakar v prejšnji izmeni. Veste, jaz sem tukaj bolj malo časa in se še učim … Pridite jutri v dopoldanskem času in boste dobili izvrstno kuhano vino …” Podoben občutek me je spreletel, ko študentka v neki mariborski restavraciji ni znala našteti niti ene sestavine jedi, ki mi jo je prinesla. Čeprav lahko takoj vzljubiš takšnega delavca že zaradi iskrenosti, ki jo ta izraža, pa vseeno ostaja grenak priokus zaradi tega, ker je takšen odgovor zadnja stvar, ki jo kot stranka pričakuješ in ker se zavedaš, da je trenutno povsod v gostinstvu in turizmu podoben “šmorn”, saj z začasnimi, pogosto neusposobljenimi delavci in študenti najrazličnejših smeri, krpajo številne luknje, ki se na dolgi rok ne dajo zakrpati, in tako celotna “uporabniška” izkušnja ostaja precej “preparela” in klavrna.

Drug primer negativnega vpliva prekarizacije na družbo je bil šofer avtobusa, ki je na relaciji Ljubljana-Kamnik namesto proti Komendi zapeljal v drugo smer in šele, ko ga je na to opozorila prestrašena stranka, zapeljal proti cilju, ki ga je imel navedenega v voznem redu. Šofer je bil nov, se zgodi, a glede na to, da ga je pred kratkim zaposlila družba Arriva, ki je močno zmonopolizirala trg avtobusnega prevoza, svoje delavce pa potisnila v prekarizacijo, je bilo za pričakovati, da se bodo takšne napake vključno z zamudami dogajale v večjem številu. In nenazadnje velja omeniti še posel trgovca oz. prodajalca – ko tehtam sadje in zelenjavo v trgovinah, kjer je to še mogoče, grem vedno na tisto blagajno, kjer se nahajajo mlajši prodajalci, za katere je verjetnost, da so prekarci, večja. Zakaj? Zato ker prirejam težo na tehtnico glede na lastne finančne zmožnosti in se zavedam, da prekarec nikoli, ampak res nikoli ne bo preverjal ali cena na vrečki ustreza teži izdelka, medtem ko bo redno zaposleni delavec, ki dela že dlje časa, ugotovil ali se teža izdelka in cena ujemata že v trenutku, ko bo zagledal obteženo vrečko in jo vzel v roke. Zakaj bi se prekarec, ki se zaveda, da je na določenem mestu le začasno in da obstaja velika verjetnost, da bo do konca življenja le tu in tam delal kot nadomestek za bolniške, porodniške in v času povečanega obsega dela, zavzemal za izboljšanje uporabniške oz. potrošniške izkušnje in obenem računal profit, ki se steka k delodajalcu, če pa se mora nenehno boriti le za to, da preživi dan, in dlje od določene ure in minute dneva sploh ne vidi? Bodimo realni – če bi družbena elita, ki ima vse niti v svojih rokah, res želela ohraniti kapitalistični sistem na dolgi rok, bi poskrbela, da se takšne nepredvidljive “napake” ne bi zgodile in da do razmaha prekariata ne bi prišlo v takšnih razsežnostih, ki postajajo čedalje bolj groteskne. Tu in tam izbruhne v medijih kakšna afera, kot se je lansko leto zgodila v privatnem ljubljanskem vrtcu, ko je prišlo do pretepa otroka s strani vzgojiteljice, ki je bila tam zaposlena začasno, a je vse ostalo le pri debati o kvaliteti storitev v privatnih vrtcih, o preobremenjenosti zlasti prekarno zaposlenih pomočnic vzgojiteljic, ki ponavadi opravljajo veliko bolj naporno delo kot ga vzgojiteljice in so za to delo precej manj plačane, pa nihče ni izgubljal besede.

Tudi sama priznam, da se s prekarnim delom v bližnjih tovarnah nisem najbolj izkazala in da sem bolj kot ne obveljala za “slabo” delavko. V zelenjavno-predelovalnem obratu mi ni uspelo dovolj hitro čistiti gnilobe na repi, saj so mi naložili delo namesto treh redno zaposlenih, ki so se v bližini pogovarjali in le nalagali študentom slabo vest, da smo premalo hitri za delo na tekočem traku. Prav tako mi na bližnji kokošji farmi ni uspelo kokoši dovolj hitro spraviti v njihove kletke, saj sem se z vsako posebej ukvarjala precej dalj kot je to v predpisih, medtem ko je redno zaposlena delavka, ki je bila tam že desetletja, z obema rokama istočasno metala kokoši v kletke. V podjetju, ki se ukvarja z avtomobilskimi deli, pa so me odpustili, ker sem odšla na malico in wc, ne da bi našla zamenjavo za svoj stroj, ki je bil nenehno vključen, da je ustvarjal profit – za kapitalista seveda, ne za delavce, ki so ob njem dobesedno umirali od utrujenosti. Nikoli se ni zgodilo, da bi si delodajalec ali njegovi namestniki vzeli dovolj časa za uvajanje prekarnih delavcev, po drugi strani pa prekarni delavci nismo imeli pretirane želje, da bi osvojili vse potrebne veščine in znanja, saj smo se zavedali, da bomo čez nekaj mesecev, tednov ali dni tako ali drugače postali tehnološki višek in odvečni strošek.

Nismo pa se zavedali in se še vedno ne zavedamo, da je prav od naših vsakdanjih odločitev in zavrnitev odvisna usoda neoliberalno zasnovanega kapitalističnega sistema, ki si s čedalje hitrejšim tempom dela, zanemarjanjem delavskih pravic in vzpodbujanjem nezdravega načina življenja, koplje globoko jamo, iz katere nihče več ne bo mogel splezati. Na eni strani bomo imeli kronično utrujene in prezgodaj postarane prekarne delavce s številnimi zdravstvenimi problemi, ki bodo pri petdesetih umirali zaradi zgaranosti in stresa, na drugi pa redno zaposlene za nedoločen čas, ki bodo prav tako pri petdesetih zaradi psihičnih pritiskov, nepotizma in mobinga delali samomore. Na eni strani bomo imeli starce, ki bodo socialno izključeni in bodo umirali od osamljenosti in zanemarjanja, na drugi strani pa brezbrižno mladino, ki se bo na mobitelih utapljala v virtualnem svetu igric, namesto da bi v realnem svetu pripomogla k soustvarjanju drugačne družbe.

Rešitev za prekarne delavce ni redna zaposlitev za nedoločen čas, temveč zmožnost zastavljanja alternativ v obliki zadrug, blagovne menjave in samooskrbne darilne ekonomije

Prekarni delavci se ne zavedamo, da se nahajamo na izjemni točki v zgodovini – lahko se sicer na lastne stroške dodatno izobražujemo, se brezplačno vozimo na delovno mesto, se odrekamo malice, da bomo bolj konkurenčni – a zakaj bi počeli vse to, če imamo na ta račun le še bolj prazno denarnico, medtem ko naš delodajalec medtem postaja zavaljeni kapitalist? Lahko se povežemo in borimo za to, da nam omogočijo zaposlitev za nedoločen čas, kar so sicer mokre sanje vsakega sindikalista – a zakaj bi si za to prizadevali, če na smrt sovražimo svojega delodajalca in četudi morda do njega gojimo simpatije, bodo le-te po nekaj mesecih in letih suženjskega dela v zelo nezavidljivem stanju. Dejstvo je, da služba za nedoločen čas pomeni le to, da si uradno pečen (in primerno hrustljav) ne samo do penzije, temveč praktično do smrti. Doživljenjski zapor, iz katerega ni možno več pobegniti, razen če ga zamenjaš z drugim ječarjem oz. gospodarjem, ki bo na isti način kot prejšnji razpolagal s tvojim časom in ti krojil že vnaprej znano usodo. Seveda – kapitalisti nas želijo podkupiti z regresom, božičnico, povišanjem plače za 20 evrov na letni ravni in drugimi kozmetičnimi popravki obstoječega sistema, da bi le dlje časa imeli na zalogi ukročenega delavca in primerno fleksibilnega sužnja. Vendar pa imamo prav v tej fazi razpadajočega dekadentnega kapitalizma izjemno priložnost na novo zgraditi sistem, ki je povsem drugačen od obstoječega izkoriščevalskega sistema, ki sistematično tone v samodestrukcijo.

Za trenutek si zamislimo skupnost, ki bi bila zasnovana na modelu ekonomske samooskrbe in bi bila sestavljena iz ekološko neoporečnih manjših bivalnih enot, kjer bi prekarni delavci lahko gojili svojo obrt. Eni bi se ukvarjali s pridelavo sadja in zelenjave, drugi s peko kruha, tretji z izdelavo oblačil, četrti s predelavo mlečnih izdelkov, ki bi jih delili znotraj skupnosti, peti z izdelavo lesenih koč in pohištva. Življenje bi potekalo po principu blagovne menjave in darilne ekonomije, zato denar kot ga poznamo zdaj, ne bi bil več potreben, saj bi vse transakcije potekale v skladu z medsebojnimi dogovori, morebitne presežke pa bi lahko regulirali z uvedbo lokalne valute. Takšna skupnost bi skrbela za kroženje dobrin in storitev ter obenem negovala medgeneracijsko solidarnost – medtem ko bi mlajši starejšim članom družine pomagali pri oskrbi in fizičnih opravilih, bi ti vrnili uslugo z varovanjem najmlajših članov družine.

Tovrstne družinsko zasnovane vaške skupnosti so se v zgodovini izredno dobro obnesle, vendar jih je industrializacija na začetku 20. stoletja precej nasilno razdrobila, iz ljudi pa po hitri poti ustvarila individuume, ki so v nenehni tekmi za čas, denar in dobrine, ki jih za osnovno preživetje ne potrebujejo. Čeprav bi se na skromno življenje v okviru samooskrbnih vaških skupnosti prekarni delavci privadili le postopoma in s težavo, prispeva ta model dela veliko več h kvalitetnejšemu sobivanju in graditvi zdrave skupnosti. Tudi zadruge in delavske kooperative so lep primer tega, da je povezovanje in enakomerna porazdelitev delovnih obveznosti in dohodkov veliko boljša varianta za vsakega delavca za razliko od vzpodbujanja individualizma in nenehne tekmovalnosti, ki ji na dolgi rok nihče ne more biti kos. Če bi koncept zadruge razširili na vsa področja vsakdanjega življenja na način, kot delujejo kibuci in samooskrbne eko skupnosti, bi bili prav gotovo priča vzpostavitvi alternativnega ekonomskega modela, ki se ne bi zavezal k ustvarjanju presežkov in eksponentni finančni rasti, temveč kvečjemu k medsebojni vzajemni človeški rasti in proizvajanju dobrin izključno v skladu z osnovnimi življenjskimi potrebami in zmožnostmi. Tovrstna oblika skupnosti marsikomu predstavlja utopični model, zlasti v očeh tehnoloških podjetniških freakov, ki bolj kot na energetsko samooskrbne lesene hiške prisegajo na elektronsko zasnovane “pametne” hiše, ki na podlagi lastnikovega glasu odpirajo okna in vrata, prižigajo elektriko, naročajo artikle in podobno kot pametni telefoni iz pametnih lastnikov delajo neumne odvisnike. A čas bo pokazal, da bodo na dolgi rok preživeli tisti, ki bodo svoje otroke naučili misliti s svojo glavo in jih naučili proizvajati lastno hrano, življenjske pogoje in bivališča, ki bodo v celoti samooskrbna, namesto da bi se zanašali na službe ali tehnologijo. Takšni otroci ne bodo nikoli pristali na to, da postanejo poceni delovna sila niti ne bodo v sebi gojili strahu, da postanejo zamenljivi prekarci, temveč bodo življenja organizirali na način prehranske samozadostnosti in skromnosti.

Miša Gams, mag. antropologije vsakdanjega življenja in prekarka