Čiščenje čevljev in delitev vložkov za čevlje, na katerih se nahajajo pesmi Srečka Kosovela, je lahko dober začetek za vzpostavitev stika z ljudmi na ulicah BiH in Srbije, držav, ki se tako rekoč nahajajo na predpražniku Evrope. Čeprav so mi mimoidoči iz radovednosti in morda celo zgroženosti nad dejstvom, da izobražena Slovenka v njihovem mestu opravlja praktično izumrlo obrt, zastavili več vprašanj, kot sem jaz od njih dobila odgovorov, je bila ta izkušnja izjemno poučna tudi iz vidika preučevanja vidikov prekarnosti na ozemlju, ki je bilo nedolgo nazaj del skupne domovine Jugoslavije.

Gre za ozemlje držav, ki v teh časih niso najbolj povezane v trgovinskem in trgovskem smislu (saj izvoz bolj teče od Slovenije proti jugu kot obratno, medtem ko so vse omenjene države precej odvisne od uvoza iz germanskih dežel), a so povezane prav na področju trga dela – Slovenija se po zgledu svojih severnih sosed ne brani poceni delovne sile, ki prihaja z juga, a jih z omejujočo delovno zakonodajo vsaj na začetku raje zaposli kot začasne, tj. prekarne delavce, da bi dala prednost slovenskim delavcem – ti pa se že v času šolanja vrtijo v začaranem krogu neplačanih praks in projektov, ki v nadaljevanju kmalu prerastejo v podplačano delo prek podjemnih in avtorskih pogodb. Posledice prekarnega dela so tako pri migrantskih oz. sezonskih delavcih kot pri slovenski mladini vidne na vsakem koraku: nimajo časa za kvalitetno in dostojno opravljanje dela, nimajo časa niti volje za poglobljeno uvajanje v izbran poklic in polemiziranje s sodelavci, nimajo pogojev za druženje s prijatelji in družinskimi člani ter za aktivizem, poleg tega pa nikoli ne morejo zbrati dovolj denarja za rešitev stanovanjske problematike in osnovanje svoje družine.

V Sloveniji je bilo za razliko od Hrvaške, BiH, Srbije, Črne Gore in Makedonije bilo v smeri prepoznavanja in ozaveščanja problematike prekarcev narejenih ogromno raziskav, predavanj, okroglih miz in malo manj terenskega dela. Nemalo podpore je bilo tudi s strani novinarjev in medijev, ki so se zavedali, da so del tega obsežnega problema. V deželah južneje od nas pa bi pojem prekarnega oz. začasnega delavca hitreje stlačili v koncept sezonskega delavca, ki si ga številni predstavljajo kot fizičnega delavca, gradbenika ali rudarja, ki je v obdobju industrializacije po 2. sv. vojni pogosto migriral prav v Slovenijo, kjer je z malo sreče našel redno službo za nedoločen čas, medtem ko je dandanes lahko srečen, če mu uspe dobiti začasno delovno vizo in evropsko zdravstveno kartico iz Madžarske. Veliko slovenskih delodajalcev varčuje na tujih delavcih tudi tako, da jim uredi zasilno bivališče kar v samem podjetju ali tovarni, da so tako “čim bolj pri roki” in da lahko v čim večji meri kontrolirajo njihov prosti čas, ki ga praktično ni več. Tako zadnja leta nisem več presenečena, če med čiščenjem kakšnih poslovnih objektov pa tudi restavracij naletim na “kotiček za Balkance”, skrivno sobo za sezonske delavce, ki skupaj z delodajalcem nikoli natančno ne vedo koliko mesecev, tednov ali dni bodo še delali.

Čeprav so delovni pogoji v slovenskih podjetjih danes za delavce iz Bosne in Srbije veliko slabši, kot so bili v času Jugoslavije, in se velikokrat zgodi, da se vrnejo v matično domovino brez vsega, še vedno vidijo v Sloveniji odskočno desko za Nemčijo in skandinavske države in kot “tampon” državo za začasno delo. Če imajo srečo z delodajalcem, da jim pravočasno zagotovi delovno vizo in da jim prvi dve leti plačuje vse tako, kot je treba, imajo vsaj delavci iz Bosne možnost izbirati drugega delodajalca in si utirati poti proti severu, ki zlasti neporočenim moškim predstavlja končno destinacijo. Tem delavcem status prekarca, začasnega delavca in nenehnega migranta odgovarja in bodo v času opravljanja dela naredili vse za to, da ugodijo potrebam in željam delodajalca, pa čeprav bodo na koncu iztržili veliko manj, kot so si na začetku zastavili. Ker se zavedajo, da so na delovnem mestu začasno, želijo v čim krajšem času čim več zaslužiti, zato ne nasprotujejo 16-urnemu delavniku niti ukinitvi časa za malico, obenem pa se ne trudijo navezati trdnih vezi z ostalimi sodelavci, ki se nahajajo v enakem položaju. Poglavje zase so tisti delavci, ki imajo v Sloveniji družino in ki želijo tu čim dlje ostati, a ti obenem poskrbijo, da se prekarnega statusa čim hitreje znebijo in da pridobijo pogodbo za redno zaposlitev z vsemi ugodnostmi, ki ji pritičejo.

 

 

Razlike v plačah in urnih postavkah po Balkanu

Med čiščenjem čevljev v srbskem Kraljevu sem naletela na prekarno delavko, ki dela v službi za evropske zadeve v Kosovski Mitrovici, ki je razdeljena na srbski in albanski del. Povedala mi je, da so najnižje plače in urne postavke na Kosovu, kjer dobi delavec na gradbišču za cel dan dela le cca. 15 evrov oz. približno 1,5 evra na uro. Prodajalka na stojnici v Pirotu, mestu, ki se nahaja blizu meje z Bolgarijo, v prednovoletnem času zasluži največ 25 evrov na dan, v povprečju 2 evra na uro. Toliko zaslužijo tudi delavci na poljih severne Srbije in Vojvodine, ki kot sezonski delavci pobirajo sadje in zelenjavo. Urne postavke so nekoliko višje edino v Beogradu, ki kot velemesto ponuja tudi širšo paleto del, med katerimi prevladujejo dela v javni upravi, prodaji, gostinstvu in turizmu. Tako lahko natakar z nadurami v visoki sezoni zasluži tudi okrog 600 evrov na mesec, kar je enkrat več kot zasluži učiteljica na osnovni ali srednji šoli. Zato se večina mladih iz vasi seli v Beograd, kjer je verjetnost, da bodo našli službo precej večja. Posledica preseljevanja so zapuščene vasi, v katerih se starejši le s težavo borijo za obstoj, saj težko najdejo pomočnike za delo na poljih. Pred kratkim je v Srbiji potekala razprava o tem, kaj narediti s številnimi propadajočimi objekti in zapuščenimi naselji in kot ena od rešitev je vzniknila ideja o tem, da bi vanje naselili migrante, ki prihajajo iz Afrike in bližnjega Vzhoda.

Ekonomska situacija v Bosni in Hercegovini je že zaradi politične delitve države in razdeljenosti na srbski, hrvaški in centralni del Bosne še nekoliko težja kot v Srbiji. Nabiralci malin in mandarin tako zaslužijo le 1,5 evra na uro, medtem ko prodajalke na ulicah manjših mest zaslužijo cca. 150 evrov na mesec za 6-urni delavnik. Delavci v tovarnah, ki imajo pretežno avstrijske, nemške in slovenske lastnike, zaslužijo 250 evrov na mesec, zato se večina ukvarja še z drugimi posli, kot je prodaja tobaka na črnem trgu ali oddajanje sob študentom, sezonskim delavcem in migrantom. Tudi v BiH je situacija podobna kot v Srbiji – najboljša in najbolje plačana dela se nahajajo v Sarajevu, saj je tam največ turistov, medtem ko na podeželju prebivalstvo zaradi izseljevanja mladih, prenizkih penzij in manka socialnih podpor, bolj kot ne životari.

 

 

40-letniki še vedno na študentskih delih in podpori svojih staršev

Razlika med Slovenijo in Srbijo ter BiH je v tem, da je v Sloveniji delo na črno močno preganjano in kaznovano, medtem ko v Bosni in Srbiji prav takšna oblika dela rešuje številna življenja. Težko si je predstavljati, da lahko prodajalec na ulici, ki prodaja škatlico cigaret za eno bosansko marko oz. 50 centov, ustvari kak profit, vendar pa lahko na ta način živi dobesedno “iz rok v usta”, kar se elita najbrž zaveda in jih zato večinoma pusti pri miru. Po drugi strani lahko v BiH prav iz rok premožnejše elite v dveh tednih prejmete diplomo medicinske sestre, a morate zanjo odšteti približno 1200 evrov, dobro obveščeni znanci iz Srbije pa so mi povedali, da znašajo tam podkupnine za pridobitev službe med 300 in 500 evri. Čeprav je na vseh nivojih družbe prisotna korupcija in ljudje v veliki meri delajo na črno, pa si med seboj bolj pomagajo in niso tako obsedeni s tekmovalnostjo in osebnimi dosežki kot so pri nas v Sloveniji, kjer dobiš mimogrede vtis, da sosed na skrivaj moli, da bi bližnjemu “umrla krava”, da bi lahko na ta način za odtenek profitiral.

Zanimalo me je, kako v Srbiji in Bosni živi moja generacija, ki je temeljito zakorakala v četrto desetletje in v kolikšni meri so ti sovrstniki prisiljeni v opravljanje prekarnih del. Prijateljica, ki dela kot turistična vodička v Sarajevu, pravi, da mora opravljati občasno še druga dela, kot je npr. anketiranje po telefonu, da lahko plača račune za stanovanje. Čeprav tovrstna dela opravljajo večinoma študentje, ki na ta način zaslužijo dva do tri evre na uro, je hvaležna za vsako uro dodeljenega dela, saj lahko dela tudi od doma preko svojega računalnika. Prodajalka oblačil, ki se približuje 40. letu in je redno zaposlena v najmanjši trgovini ob tromeji med Hrvaško, Srbijo in Bosno (prostor ne obsega več kot 2×2 metra), pravi, da na mesec dobi le 300 bosanskih mark oz. 150 evrov plače in da ji starši z denarjem od oddajanja dveh stanovanj omogočijo, da lahko preživi iz meseca v mesec. Nad stanjem v mestu je precej razočarana in zdi se ji ponižujoče, da je generacija 40-letnikov v pretežni meri odvisna od iznajdljivosti svojih staršev. Vsi ostali, ki nimajo nepremičnin za oddajanje, so v iskanju službe že zdavnaj pobegnili na zahod. En dan pred najinim pogovorom so ji izpred trgovine ukradli drago jakno, vredno 50 evrov, ki bi jo načeloma morala poravnati iz svojega žepa, vendar pa je policija pravočasno našla kradljivca in ji vrnila ukradeno robo. Še vedno vidno pretresena se je spraševala ali se ji sploh splača obdržati službo, če ima z njo samo stres in nepredvidljive stroške.

40-letna prodajalka v Beli Palanki, mestecu med Pirotom in Nišem, ki se nahaja 50 km od bolgarske meje, pa mi je zaupala, da so njene edine stranke delavci, ki gradijo odsek avtoceste v bližini mesta – ti kupujejo v trgovini zaščitne jopiče in poceni zimske čevlje iz Turčije. Zaveda se, da bo morala po opravljenih delih na avtocesti zapreti trgovino in se začeti ukvarjati s čim drugim. Pekarn in stojnic z robo iz črnega trga je v mestu že zdaj preveč, tako da bo morala temeljito premisliti, v katero smer peljati svoj posel, ki ji za zdaj prinaša 200 evrov na mesec. Pravoslavno usmerjena prijateljica, ki v Beogradu na srednji šoli poučuje psihologijo za 300 evrov na mesec, pa pravi, da se vsak dan sooča z mobingom in psihičnimi pritiski. Kot samohranilka z dvema otrokoma in majhnim stanovanjem v centru mesta le s težavo preživi mesec, zato je odvisna od občasnih del in penzije svojih staršev. V pogovoru sva ugotovili, da se je nekje vmes z emancipacijo žensk močno zalomilo, saj delamo veliko več kot smo včasih, poleg gospodinjskih opravil in vzgoje otrok opravljamo vsaj eno službo, obenem pa prevzemamo milijon dodatnih začasnih del, ki niso ustrezno plačana ali pa na njihovo izplačilo čakamo več mesecev zapored. Kdor vidi v tem družbeni napredek in emancipacijo “zatiranega” spola mora biti nor ali z ideološko opranimi možgani, saj je nama kmalu postalo jasno, da tako rekoč na sredini svoje življenjske poti opravljava neplačana ali izredno slabo plačana dela, pri čemer na najinih plečih kujejo svoj dobiček drugi, obenem pa izgubljava dragoceni čas, ki bi ga lahko preživeli s prijatelji in družino. Prav z zavistjo sva pogledovali proti muslimanskim ženskam, ki so brez službe brezskrbno pohajale naokoli in se sproščeno ukvarjale le s svojimi otroci in s sabo.

Naj na koncu strnem svoje ugotovitve: Čeprav se ljudje v Bosni in Srbiji le v manjši meri zavedajo kompleksne problematike prekarnega dela in posledic, ki jih ta prinaša v vsakdanje življenje, verjamejo, da imamo v Sloveniji glede tega “vse pod kontrolo”, saj so prepričani, da naša odlična zakonodaja pomete tako s korupcijo kot z neplačanimi prekarnimi deli. Ko izvejo, da sem kot 43-letna magistra znanosti hvaležna, če lahko v Sloveniji kje na črno čistim prostore ali delam za tekočim trakom v kakšni tovarni, so povsem osupli, da imajo v marsikaterih pogledih bolj dostojno življenje kot ga imam jaz v “obljubljeni” deželi, kjer mi poleg vsega naštetega grozi še dumping s strani “južnih bratov”, ki nemalokrat opravljajo težka fizična dela za 3 ali 4 evre na uro. Strinjali smo se, da bi morali na širšem balkanskem področju uvesti minimalno urno postavko za vsak poklic posebej – s tem bi vsaj za silo zajezili tako dumping kot migracije in omogočili ljudem precej boljše izhodiščne pogoje za opravljanje dela.

V Sloveniji pa bi za začetek morali dopustiti ljudem, da na ulicah svojih mest brez zaračunavanja stojnic, vrednotnic in ostale birokracije menjajo in prodajajo svoje obrtniške izdelke, pridelke in ostale stvari, ter si vsaj na tak način omogočijo preživetje. Prekarizacija, ki vključuje delo na črno, je na Balkanu velik problem, še večji problem pa je, da se delavci ne zavedajo, kako to vpliva na vsa področja njihovega življenja in kako se stres in travme prenašajo iz roda v rod prav zaradi tega, ker neoliberalna elita dela v smeri razdruževanja in zasužnjevanja ljudi, ki so se nenehnega strahu, frustracij, telesnih krčev in kroničnih obolenj že tako navadili, da ne znajo več živeti drugače. Potrebno jim je pokazati, da njihove iluzije o boljšem življenju niso uresničljive, če ne bodo v prvi vrsti delali na sebi ter složno zavračali neplačana in podplačana dela ter tako bili med seboj tovariši, zavezniki, sodelavci in ne ambiciozni tekmeci, ki morajo druge potiskati v greznico, da sami obdržijo čisto glavo.

Fotografije iz arhiva Miše Gams:

Beograd.

Kraljevo.

Pirot.

Jagodina.

Brčko.

Miša Gams se je po končanem študiju sociologije in filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisala na študij Antropologije vsakdanjega življenja na Inštitutu za humanistične vede v Ljubljani, ki ga je zaključila z magistrsko nalogo Telo med ekstazo in prisilo ponavljanja. Njena osnovna teza je bila, da je telo, ki je travmatizirano in se nahaja pod prisilo ponavljanja, obenem že na poti samoozdravitve, saj se s pomočjo svojevrstnih ritualov že samo po sebi zdravi. Po študiju v Sloveniji je vpisala študij telesne psihoterapije v Beogradu, ki ga je obiskovala v okviru izobraževalne organizacije Tepsyntesis, ki spada pod okrilje Radix inštituta, ki ga je v sedemdesetih letih v ZDA zasnoval priznani terapevt Charles Kelley, še pred njim pa sta njegove temelje zasejala Alexander Lowen in Wilhelm Reich. V svojem dvoletnem študiju, ki je potekal pri prof. dr. Ljiljani Klisič, je dobila uvid v svoje obrambne mehanizme in emocionalne blokade ter se spoznala s tehnikami centriranja in prizemljitve, ki ji pomagajo pri njenem družbenem delovanju. Leta 2017 je vodila psihološko posvetovalnico v okviru Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Miša Gams se sicer udejstvuje tudi na področju performansov (čiščenje čevljev, katarzični pogled prekarke) in piše recenzije ter članke na temo prekarnih delavcev.