Pravna etika zadružnega

Avtor teksta je Tej Gonza z Inštituta za ekonomsko demokracijo.

Delavska zadruga se od klasičnega kapitalističnega podjetja razlikuje v načinu formalne organizacije dela. Kapitalistično podjetje je v lasti ustanovitelja/podjetnika ali skupine ljudi, ki se v produkcijski proces vključijo s kapitalom. Ti lastniki potem najemajo in kupujejo dejavnike proizvodnje, med katerimi so poleg elektrike, strojev in materiala tudi ljudje in njihovo delo. Prav s pogodbenim najemom dejavnikov se v pravnem smislu vzpostavi lastništvo nad ustvarjenim produktom. Zadruga pa kapitalistično hierarhijo obrne na glavo. Delavci v zadrugi so tisti, ki kupujejo in najemajo preostale produkcijske dejavnike in s tem pridobijo pravico do produkta.

Smer najemne pogodbe legalizira prvotno lastništvo v podjetju, odprto vprašanje pa ostaja legitimnost pogodbenih razmerij. Legitimnost logično ne sledi legalnosti, zato je potrebno pri obravnavi najemanja dela stopiti na ozemlje pravne etike. Etičnost zaposlitve je sicer redko komu sporna. Zaposlitveno pogodbo običajno razumemo kot osrednji gradnik liberalne družbe; pogodba namreč tiči pod velikim moralnim okriljem svobodne izbire.

Vendar pa svobodna izbira ni vsemogočna pri legitimiranju odnosov. V kolikor pogodba krši osnovna načela pravne etike, postane neveljavna in jo je potrebno prepovedati. Osnovno načelo pravne etike je kršeno v primeru, ko določena oseba nosi dejansko odgovornost za posledice dejanja X (kar preprosto pomeni, da je oseba zavestno naredila X), pravno pa za X ne odgovarja. Drug primer bi bila obratna situacija, torej oseba, ki dejansko ni odgovorna za X (tega dejanja ni storila), kljub temu pa nosi pravne posledice za X, ki ga je očitno storila neka druga oseba. Osnovno načelo pravne etike zahteva, da de juro (pravno) vedno sledi de facto (dejanskemu). Nične pogodbe so vse, ki predpostavljajo odtujitev de facto odgovornosti z namenom, da prenesejo de juro odgovornost.[1]

Čeprav liberalci poskušajo legitimirati vse obstoječe in hipotetične odnose s pogodbo, obstajajo vsaj tri pogodbene prakse, ki so prepovedane zaradi kršitve zgornjega načela pravne etike. Ena izmed njih je arhaična poročna pogodba, s katero so žene na svoje može pred časom prenesle vse svoje pravne pravice in dolžnosti. Podobno je tudi s pogodbenim suženjstvom, ki je nekoč dovoljevalo samovoljno prodajo v doživljenjsko služnost. Tretji primer prepovedane pogodbe je prostovoljno preoblikovanje demokratične družbe v absolutistično tiranijo.

Poročne pogodbe so ženskam pred časom odvzele vse pravne pravice in dolžnosti. Pogodba je ženo ponesla pod pravno okrilje njenega moža, njena neodvisna pravna oseba pa je bila izbrisana. Podoben prenos pravne odgovornosti zasledimo pri nepolnoletnih otrocih, duševno prizadetih posameznikih in Alzheimerjevih bolnikih, ki dejansko niso zmožni odgovarjati za posledice lastnih odločitev. V primeru poročne pogodbe pa de juro odtujitev ni bila zvesta dejanskemu stanju, saj je žena pogodbi navkljub ostala samostojna oseba, zmožna racionalne misli in dejanja. Ta pogodba ni bila prepovedana zato, ker bi bila neprostovoljna, temveč zaradi deskriptivne neresničnosti, na kateri je bila zgrajena. Moralnost te pogodbe nima nobene povezave z dejanskostjo samega odnosa – mož je v tem odnosu lahko ženo spoštoval, ji dopustil vso svobodo izbire in zagotovil dobro življenje. Problem ni utilitarističen, ne tiči torej v posledicah odnosa, temveč v deontološkem stanju poročne pogodbe, ki je bila v tistem času prevara patriarhalne družbe, zamaskirana v prostovoljnost, s katero so bile žene zreducirane na sredstvo njihovih mož.

Besedna zveza »prostovoljno suženjstvo« se sliši kot neposrečen oksimoron, vendar pa je ta paradoks uvidel luč nedavne zgodovine. Pogodba, ki je dovoljevala prodajo posameznika v doživljenjsko služnost neke druge osebe, je v konservativne liberalce kar dolgo vlivala upanje za ohranitev sužnjelastniške prakse. Podobno kot v zgornjem primeru je pogodbeno suženjstvo institucionalizirana prevara, s katero je de facto odgovorna oseba izgubila lastni de juro status. Funkcionalnost pogodbe je v prenosu pravne pravice do ustvarjenega produkta, torej lastništva tega produkta, od sužnja do sužnjelastnika. Neskladnost de facto in de juro ne bi mogla biti bolj jasno izražena, kot je bila v besedah nekega sodnika z ameriškega juga: »Sužnji so racionalne osebe, zmožne kaznivih dejanj. V odnosu do kaznivih dejanj jih obravnavamo kot samostojne osebe. Ker pa so sužnji, niso zmožni civilnega obnašanja, v odnosu do civilnega jih zato obravnavamo kot stvari, ne osebe.«[2] Seveda je suženj v dejanskosti ostal oseba v primeru civilnega in kazenskega dejanja, pravni sistem pa je v interesu sužnjelastnikov priznal veljavnost pogodbe samo v primeru pozitivnih dejanj. Razlog za neveljavnost sužnjelastniške prakse, pa četudi bi bila popolnoma prostovoljna, ne tiči v slabih razmerah, ne v plačilu za suženjsko delo ali pogojih tega dela. Razlog je v tem, da prenos de juro odgovornosti ni mogoč, ker so sužnji pogodbi navkljub ostali de facto neodvisni posamezniki.

Hobbes je govoril o vojni vseh proti vsem, kot rešitev pa je prepoznal absolutno vlado bolj ali manj razsvetljenega tirana, v katero bi se prostovoljno predali vsi posamezniki določene družbe. Kolektivna pogodba, s katero bi se zavzeli za nedemokratično ureditev, se imenuje pactum subjectionis. Pogodba implicira, da se lahko svobodni ljudje prostovoljno odrečejo lastnemu pravnem statusu avtonomnih državljanov in postanejo subjekti suverenega absolutista. Izkaže se, da je poglavitna razlika med predajo v absolutno oblast in predajo oblasti v demokratični ureditvi razlika med odtujitvijo oblasti in delegacijo oblasti (Ellerman, 2018). S problemom odtujitve oblasti se je ukvarjal Martin Luther v obravnavi katoliške vere, največ strani na to temo pa sta verjetno napisala Spinoza in Hutcheson. Vsi trije avtorji so trdili, da je de facto neodtujljivost vezana na neprenosljivo zmožnost zavestnega razmišljanja in odločanja. Ne gre se torej za vprašanje prostovoljnosti, temveč za globljo problematiko de facto neodtujljivosti, ki se nahaja v sami naravi človeške osebnosti. Ernest Cassier v obravnavi Hobbesove ureditve zapiše: »Obstaja vsaj ena pravica, ki je človek ne more prenesti: pravica do osebnosti. Na osnovi tega načela so številni avtorji zavrnili Hobbesove zaključke. Velikega logika so obtožili kontradikcije. Če bi človek lahko predal svojo osebnost, bi prenehal obstajati kot moralno bitje. Postal bi neživa stvar – kako bi se potem ta stvar odločala, kako bi vstopila v družbeno pogodbo? […] Pactus subjectionis ne obstaja, ne obstaja dejanje podreditve, s katerim bi človek zavrgel svoj status svobodnega posameznika in se zasužnjil drugemu človeku. Tako dejanje predpostavlja, da bi posameznik izgubil element, ki gradi njegovo naravo in esenco: izgubil bi človeškost.«[3] Večina liberalnih avtorjev v tej tradiciji zanika legitimnost pactus subjectionis, s katerim se pravni sistem pretvarja, da je mogoče odtujiti de facto odgovornost ljudi. Trdno sprejeta je danes alternativa, ki zahteva delegacijo oblasti in ureditev, v kateri državljani postavijo in odstavijo lastne predstavnike. Ta alternativa je tako imenovana predstavniška demokracija.

Opisani so bili trije primeri povsem pogodbenih odnosov, ki so se prostovoljnosti navkljub izkazali za institucionalizirane prevare in so bili posledično prepovedani. Očitno je, da pogodba ni zadosten pogoj za legalizacijo vseh odnosov. Ellerman (2018) v svojem članku pokaže, da je mogoče uporabiti prav te razloge, ki tičijo za abolicijo določenih pogodbenih praks, za prepoved zaposlitvene pogodbe.

Osrednji element kapitalistične organizacije gospodarstva je pogodba o zaposlitvi. Standardno ekonomsko razumevanje zaposlitvene pogodbe je, da se z njo delavec – za trajanje delovnega časa in pod v naprej določenimi pogoji – preda v avtoriteto nadrejenega, izgubi pravico do ustvarjenega produkta in v zameno dobi plačilo. Delovno pravo priznava prenos odgovornosti pozitivnih posledic (prenos lastništva produkta) iz delavca na delodajalca, pogodbenim zahtevam pa ni zvesto – prav tako kot pri suženjstvu – v primeru negativnih posledic dela. Lahko se zgodi, da je v okviru delovnega časa, ko pogodba delavcu navidezno odvzame pravne pravice in odgovornosti, delavec primoran narediti kazensko dejanje. V tem primeru pravni sistem ne prepozna odtujitve odgovornosti, delavec ostaja neodvisna oseba in posledično kazensko odgovarja za svoja dejanja. Zaposlitvena pogodba osvetli Janusov obraz etablirane zakonske prakse, v primeru negativnih posledic delavca obravnava kot stvar, v primeru negativnih posledic pa kot osebo. V dejanskosti je seveda delavec v obeh situacijah de facto odgovoren za svoje delo, medtem ko nosi de juro odgovornost samo v primeru ilegalnega dejanja. Kapitalistično podjetje delavcem zagotovi 0 % lastništva storjenih stroškov ter 0 % lastništva ustvarjenih prihodkov. Ellerman (2018) zaključi, da navkljub polni de facto odgovornosti za nastanek produkta, delavci v kapitalističnem odnosu dobijo 0 % lastništva pozitivnega produkta njihovega dela.

Zaposlitvena pogodba seveda ne odtuji de facto odgovornosti za dejanja zaposlenih. Nobena pogodba nima kapacitete odtujitve dejanske odgovornosti za odločitve posameznikov. Kljub temu obstoječi pravni sistem priznava zmožnost, da se zaposleni za čas delovnih ur spremeni v sredstvo lastnika podjetja, s tem pa se nanj prenese pravna pravica do posledic lastnega dela. Zaposlitvena pogodba je v svoji metafizični podstati enako problematična kot arhaična poročna pogodba, pogodbeno suženjstvo in pactus subjectionis. Pravna etika zahteva prepoved te pogodbe. Edini legitimni odnos med delavci in lastniki kapitala je tisti, ki zaposlene obravnava kot de facto odgovorne za nastanek produkta in jim zato pripiše tudi de juro odgovornost, to je lastništvo tega produkta. Pogodba, ki sovpada s temi osnovnimi standardi pravne etike, je organizacijska podstat delavskih zadrug.

____________________________________________________________________

[1] Ellerman, P. David. A Theory of Inalienability: Towards A Theory of Classical Liberal Jurisprudence, brez založbe (2018).

[2] Citirano iz Ellerman (2018), stran 5, avtorjev prevod.

[3] Citirano iz Ellerman (2018), stran 7, avtorjev prevod.

 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.