Komentar dokumenta “Za dostojno delo” (Ministrstvo za delo)

Dokument Za dostojno delo, ki ga je marca 2016 objavilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM), je slaba podlaga za uresničevanje koncepta dostojnega dela. Glavna omejitev dokumenta, ki jo bomo izpostavili v komentarju, je prepričanje, da mednarodni trgi od Slovenije zahtevajo večjo fleksibilizacijo trga delovne sile, saj naj bi ta prinesla večjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, privabila tuje vlagatelje in s tem boljšo bodočnost državljanov in državljank. V imenu konkurenčnosti je država socialno varnost zaposlitev postavila na stranski tir in se odločila, da bo še povečala fleksibilizacijo.

Mnenja stroke MDDSZEM v dokument vključuje selektivno oz. je naklonjeno le tistim usmeritvam, ki podpirajo njihova stališča. Za kar najbolj objektiven prerez stanja na trgu dela v luči iskanja najustreznejših rešitev je po našem mnenju potrebna bolj poglobljena analiza in sodelovanje več relevantnih strokovnjakov iz delovno-pravnega področja.

”V  bodoče predvsem ne smemo slepo slediti zgolj mitu raznih indeksov (npr. OECD indeks varovanja zaposlitve), saj izhajajo iz spornega stališča, da naj bi s t.i. prožnejšo delovno zakonodajo povečali konkurenčnost, zanimanje (tujih) vlagateljev, spodbudili zaposlovanje in zmanjšali brezposelnost. To se ne zgodi, kljub zniževanju indeksa. Revni postajajo še revnejši, srednji sloj izginja in drsi v vse slabše delovne in življenjske razmere, brezposelnost se ne znižuje, novih delovnih mest ni dovolj, zaposlitve se slabšajo, plače znižujejo ali ne izplačujejo, vse več ljudi dela izven formalno priznanega in pravno urejenega delovnega razmerja, vse več je tudi revščine zaposlenih. Hkrati pa podatki kažejo, da se razmerij med deležem dohodkov kapitala in tistim,​ ki gre za plačilo delavcem, v zadnjem času opazno spreminja v korist kapitala in najbogatejšega sloja prebivalstva. Večja fleksibilnost ne zmanjšuje brezposelnosti in segmentacije, povečuje pa neenakosti in številne ljudi prikrajša za dostojne pogoje dela in življenja. Razvita delovna zakonodaja, ki se dejansko spoštuje v praksi in zagotavlja ustrezno visoko raven delavskih pravic vsem, ki takšno varstvo potrebujejo, ima številne pozitivne socialne in ekonomske učinke. Tudi v zadnji krizi se je izkazalo, da so se bolje odrezale države z razvitejšo delovno zakonodajo in ne tiste, ki bi bile bolj fleksibilne.”[1]

Če bi Ministrstvo resnično želelo uveljaviti dostojno delo v praksi, se ne bi smelo slepo prepustiti mitom prostega trga, temveč bi moralo vztrajati na stališču, da delavec in delavka nista strošek, na katerem se lahko varčuje.

V uvodu dokumenta lahko beremo: »Menimo, da se pri ukrepih na trgu dela nikakor ne smemo omejiti zgolj na čim večjo stopnjo delovne aktivnosti prebivalstva – vsaj tako pomembno je tudi, da zagotovimo dostojno delo – to pa je delo, ki posamezniku omogoča ekonomsko, socialno in pravno varnost.«[2] Popolnoma absurdno je, da se Ministrstvo že na naslednji strani odreče uvodnim floskulam, ko nam v poglavju z naslovom »Stanje na trgu dela« pokaže graf stopnje delovne aktivnosti prebivalstva v Sloveniji in pri tem ugotavlja, »da ima Slovenija eno najnižjih stopenj delovne aktivnosti starejših (55-64 let) v EU«.[3] Jezik »aktivacije« prebivalstva je del logike, ki ruši koncept dostojnega dela. Delavske in socialne pravice prebivalstvu v aktivacijski socialni politiki namreč ne pripadajo zaradi tega, ker so ljudje ali državljani, temveč se jim priznavajo le kot odskočna deska na trg. Socialna pomoč ni namenjena preživetju, ampak nadzoru nad prebivalstvom, ki se mora čim prej »aktivirati« in si poiskati službo. Stalno se predpostavlja, da so ljudje lenuhi in goljufi, ki želijo živeti na državne stroške, zato naj bi po tej logiki revni del prebivalstva, ki mu ni za zaupati, neprestano dokazoval, da je »resnično« reven in da se trudi, da bi svoje finančno stanje izboljšal. Žalostno pri vsem tem je, da vzdrževanje birokratskega in vohunskega aparata stane državo toliko, da bi lahko ljudem znatno zvišala denarno socialno pomoč. Še bolj žalostno pa je, da je ta pogled popolnoma slep za strukturne razloge za revščino. Če pogledamo samo uradno registrirano brezposelnost, lahko hitro ugotovimo, da je služb preprosto premalo: v septembru 2018 je bilo v Sloveniji le 3.317 prostih delovnih mest in kar 75.920 registriranih brezposelnih oseb.[4] Ne glede na to, kako aktivno in pridno se brezposelni izobražujejo na dodatnih tečajih, pišejo prošnje za delo, so pozitivno naravnani in motivirani, še vedno bo v tej situaciji kar 72.603 oseb ostalo brez zaposlitve. Obstaja tudi mit o samozaposlovanju, saj se veliko brezposelnih odloči, da bodo odprli svoj s.p. in se preživljali sami. Država take prakse spodbuja, saj se tako manjša seznam brezposelnih. Tako se število samostojnih podjetnikov in podjetnic v Sloveniji stalno povečuje, kar ena tretjina med njimi pa živi pod pragom revščine. Problem brezposelnih in prekarnih delavcev nasploh ni v njihovi aktivaciji, temveč v gospodarstvu, ki ni sposobno ustvariti dovolj kvalitetnih delovnih mest. Država s svojo aktivacijsko politiko to dejstvo ignorira, saj je lažje zvaliti krivdo na motivacijo brezposelnih ali na njihovo smer izobrazbe kot pa priznati, da je gospodarstvo neučinkovito v proizvajanju kvalitetnih delovnih mestih.

Ministrstvu torej pri stanju na trgu ne izpostavi najprej števila brezposlenih ali števila ugotovljenih kršitev Inšpektorata Republike Slovenije za delo, temveč raje ugotavlja, da so starejši v Sloveniji podpovprečno aktivni. Podobno logiko opazimo pri poglavju »Varno in zdravo delovno okolje«, ko omenja strategijo EU, ki želi delovno aktivnost prebivalstva med 20. in 64. letom povečati na 75 %.[5] Aktivacija se omenja na prvem mestu v poglavju, v katerem bi si večina prestavljala (ali vsaj morala predstavljati) na primer podatke o številu delovnih nesreč ali o številu kršitev. Uporaba jezika aktivacije in čudne prioritete Ministrstva pa postanejo bolj jasne, ko ugotovimo, da naše predstave o dostojnem delu izhajajo z različnih predpostavk in stališč. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zagovarja enaka stališča kot kapital: »Trg dela v Sloveniji trenutno zaznamujejo bolj ali manj upravičene ocene o nefleksibilnosti oz. nezmožnosti prilagajanja razmer na trgu dela makroekonomskemu položaju in posledično slabši konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.«[6] [poudarili avtorji komentarja] Ali kasneje: »Ob sprejetju reforme so ključne izzive Slovenije na trgu dela predstavljali premajhna prožnost, močna segmentacija, zmanjševanje delovne aktivnosti in naraščanje brezposelnost, visoka brezposelnost mladih in nizka stopnja delovne aktivnosti starejših. /…/ Slovenija pa se je slabo uvrščala tudi na lestvicah mednarodne konkurenčnosti.«[7] Dokument Za dostojno delo je tako ujet v temeljno protislovje: če želi država znotraj logike, ki jo uporablja v dokumentu, povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva, mora fleksibilizirati svoj trg delovne sile, kar navadno pomeni nižati »stroške dela« (torej obdavčitev, iz katerih izhajajo socialne pravice in denar za socialno državo) in omogočiti lažje odpuščanje. Če država to naredi, poveča trpljenje in negotovost delavcev oz. delavk in ima probleme z denarjem za zdravstvo, pokojnine in socialno državo nasploh, to pa seveda ima vpliv tudi na njene državljane. Kako naj država v tej logiki zagotovi dostojno delo? Ne more ga. Vsekakor pa tako zagotovi lažjo akumulacijo kapitala za priviligiran del prebivalstva.

Reforma delovne zakonodaje leta 2013 je v imenu zgoraj opisane logike znižala stopnjo varnosti pogodbe za nedoločen čas, v želji, da bi se delodajalci pri zaposlovanju večkrat odločali za  pogodbo za nedoločen čas. V dokumentu Za dostojno delo MDDSZEM ponosno ugotavlja, da se je več delodajalcev odločilo za to pogodbo kot v obdobju pred letom 2013. Po pojasnjevanju MDDSZEM se bo varnost zaposlitev nasploh povečala, če se zmanjša varnost pogodbe za nedoločen čas. V imenu tega ukrepa je Ministrstvo pripravilo predlog spremembe zakonodaje, v katerem so želeli uvesti nov razlog za odpuščanje in sicer razlog »porušenega zaupanja«. Delodajalcem bi s tem omogočili še lažje odpuščanje. Proti prekarnosti se Ministrstvo bori z dodatno prekarizacijo.[8] Prav tako se zdi, da so nekatera neoliberalna načela te vlade pomembnejša od uveljavljanja koncepta dostojnega dela. Ministrstvo namreč ugotavlja, da je Inšpektorat Republike Slovenije za delo kadrovsko podhranjen, a hkrati ne vidi rešitve v zaposlitvi dodatnih inšpektorjev za delo: »S precejšnjo gotovostjo je mogoče trditi, da bi izdatnejši kadrovski in materialni viri najbolj neposredno vplivali na večjo učinkovitost nadzora na terenu. Vendar je treba uresničevanje navedenega ukrepa upoštevati tudi v luči zmanjševanja javnih izdatkov in izredno restriktivne kadrovske politike v javnem sektorju ter poudariti, da se je nadzor na izpostavljenem področju delno že okrepil s prenosom določenih pristojnosti z IRSD na FURS.«[9] Varčevanje v javnem sektorju je popularno vsaj od leta 2012, ko so bili uvedeni prvi paketi t. i. varčevalnih ukrepov, ki so zmanjšali »preveč razbohoten javni sektor«, ki naj bi dušil slovensko gospodarstvo in bil finančno preveč potraten. Konkurenčnost slovenskega gospodarstva je bila takrat spet mantra, s katero so nam vsilili varčevanje. Pripravljenost Ministrstva pri uveljavljanju koncepta dostojnega dela se torej v praksi konča pri neoliberalnih načelih varčevanja in konkurenčnosti. Ministrstvo se namreč obnaša, kot da restrikcij, ki so jih vpeljali v času gospodarske krize, ne morejo odpraviti sedanjem času, ko se vsaj glede na slovenski BDP zdi, da si je gospodarstvo opomoglo. Raje ohranjajo načeli zmanjševanja javnih izdatkov in restriktivne kadrovske politike, kot da bi uveljavljali koncept dostojnega dela v praksi.

 

Del naslovnice dokumenta “Za dostojno delo”.

Eden od ukrepov, ki jih predlaga Ministrstvo v dokumentu, je tudi denarna kazen za prekarne delavce v prikritih delovnih razmerjih. Ministrstvo namreč hoče prisiliti prekarne delavce v prikritih delovnih razmerjih, da bodo sami prijavili svoje delodajalce in se tako izognili denarni kazni (ta bi bila namenjena le tistim, ki ne bi prijavili svojih delodajalcev).[10] Tak ukrep je nesmiseln, saj kaznuje podrejeni člen v odnosu delavec : delodajalec. Slednji namreč svojim delavcem velikokrat dajo na izbiro: lahko odprejo s.p. (ali delajo preko drugih pogodb civilnega prava), lahko pa jih odpustijo in bodo poiskali nekoga drugega. Za delavce, ki se preživljajo le s plačanim delom (torej nimajo rent ali kaj podobnega), to pravzaprav ne predstavlja realne izbire, zato je tudi kaznovanje nepravično. Če bi delavci v prikritih delovnih razmerjih prijavili svoje delodajalce, bi s tem ogrozili svojo službo, saj bi delodajalec lahko posumil, da ga je prijavil delavec. Ministrstvo torej na pleča delavcev prelaga odgovornost, za katero bi morala prek inšpektorjev za delo skrbeti država. Delavce se s takimi ukrepi spreminja v neplačane mini inšpektorje, čeprav velikokrat ne poznajo zakonodaje in niso seznanjeni s konceptom prikritega delovnega razmerja in elementov delovnega razmerja. Kot odgovor na zgornjo dilemo si je Ministrstvo omislilo Javni razpis za sofinanciranje projektov podpore deležnikom na trgu dela,[11] ki naj bi o prikritih delovnih razmerjih izobraževal vse ključne deležnike: delodajalce, sindikate in strokovnjake, predvsem pa nudil strokovno pomoč prekarcem. Absurdno pri tem razpisu ni le to, da so se lahko nanj prijavili delodajalci in naj bi po tej logiki izobraževali sindikaliste o dostojnem delu. Še bolj absurdno je, da se je država odločila, da bo za omejevanje nezakonitih prikritih delovnih razmerij plačala delodajalcem en milijon evrov izobraževanj o prikritih delovnih razmerjih, ki jih bodo lahko ti uporabili za lažje izogibanje nezakonitemu stanju. Država je torej pripravljena delodajalcem plačati, da se bodo izobrazili, kako se  izogniti elementom delovnega razmerja, čeprav z delavci ne bodo podpisali pogodbe za (ne)določen čas. Nezakonito stanje bo formalno odpravljeno, problem prekarnosti pa bo ostal. Delodajalci in država pa si bodo lahko čez nekaj let čestitali, češ, da se je število nezakonitih prikritih delovnih razmerij zmanjšalo. Na razpisu so bili na koncu izbrani izbrani delodajalci, celjska gospodarska zbornica in njihovi vazali.[12]

 

Sklep

Uveljavljanje koncepta dostojnega dela, kakor ga vidi dokument Za dostojno delo, ima vsaj tri med seboj povezane omejitve:

  • Konkurenčnost slovenskega gospodarstva je za Ministrstvo bolj pomembna od dostojnega dela. Dokument uporablja jezik aktivacije prebivalstva, ki služi »aktiviranju neaktivnih«. Ministrstvo je tudi prepričano, da je trg delovne sile v Sloveniji premalo prožen. To pomeni, da Ministrstvo zagovarja dodatno fleksibilizacijo, ki se v praksi vidi predvsem z manjšanjem varnosti pogodbe za nedoločen čas.
  • Ministrstvo zagovarja načeli zmanjševanja javnih izdatkov in restriktivne kadrovske politike, zato noče zaposliti dodatnih inšpektorjev in inšpektoric za delo. Ker je inšpektorjev in inšpektoric premalo, želi spremeniti delavke in delavce v mini inšpektorje, ki bi prijavljali svoje delodajalce.
  • Ministrstvo ugotavlja, da deležniki na trgu dela ne poznajo koncepta prikritih delovnih razmerij. Delodajalce želi izobraziti, da bodo ta koncept bolje spoznali. Ne vidi pa, da bo ozaveščanje delodajalcev brez poostrenega nadzora inšpektorata za delo lahko privedlo le do tega, da se bodo delodajalci naučili izogibati nelegalnemu stanju, prekarnost pa bi ohranili.

 

Na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo ocenjujemo, da je dokument Za dostojno delo slaba podlaga za uresničevanje koncepta dostojnega dela. Ujet je v temeljno protislovje: »Glede na to, da je slovenska družbena in gospodarska realnost neogibno povezana s temeljnimi globalnimi trendi na tem področju tako ni mogoče načrtovati ukrepov, ki ne bi upoštevali potreb slovenskega gospodarstva po konkurenčnosti in mednarodni primerljivosti ureditve, po drugi strani pa je treba zagotoviti spoštovanje minimalnih pravnih, ekonomskih in socialnih standardov na področju dela in ohranitev oz. krepitev sistemov socialne države.«[13] Iz tega protislovja izhajajo tudi vse druge omejitve dokumenta.

 

Celovit koncept boja proti prekarizaciji si razlagamo kot uporabo vseh možnih mehanizmov pravne in socialne države in predvsem kontinuirano prizadevanje za dosledno upoštevanje zakonodaje, ki ne sme le črka na papirju, pri čemer kot najnujnejši ukrep izpostavljamo kadrovsko okrepitev IDRS, v tej luči je potrebno povečati pristojnosti delovnih inšpektorjev in jih tudi ustrezno izobraziti.

Dokler se bo Ministrstvo opiralo na izhodišča tega dokumenta, do uveljavitve koncepta dostojnega dela ne more priti. Gre za enega od ključnih dokumentov Ministrstva za delo, ko gre za ukvarjanje s prekarnim delom. Dokument smo brali tudi skozi stališča teoretskih tekstov, ki smo jih prebrali doslej. Ugotovili smo, da je dokument slaba podlaga za uresničevanje koncepta dostojnega dela, saj je notranje protisloven in je ujet v jezik aktivacije in konkurenčnosti, ki je eden od glavnih načinov, kako se prekarnost sploh ustvarja. Ministrstvo se z dokumentom jasno postavlja na pozicijo zagovornika mednarodne konkurenčnosti, ki od Slovenije zahteva, da fleksibilizira svoje trge in ruši sisteme socialne države. Primera konkretnih ukrepov, ki jih je pripravilo Ministrstvo, na podlagi tega dokumenta sta vpeljava denarne kazni za prekarne delavce v prikritih delovnih razmerjih (čeprav so v to nelegalno stanje velikokrat prisiljeni s strani delodajalcev) in mogoče še bolj absurdni ukrep, po katerem bi delodajalec lahko delavca odpustil v primeru “porušenega zaupanja” tudi v primeru pogodbe za (ne)določen čas. Kakšno je torej dostojno delo v očeh Ministrstva? To je delo, ki je na prvem mestu namenjeno mednarodni konkurenčnosti, na drugem mestu mora to delo biti legalno (prekarno delo lahko obstaja, če le ne gre za prikrita delovna razmerja), šele na tretjem mestu pa se dokument sprašuje, kako izboljšati položaj prekarnih delavcev. Za članice in člane Gibanja za dostojno delo in socialno družbo je tak dokument nesprejemljiv in ga ocenjujemo kot žaljivega do vseh tistih prekarnih delavcev in delavk, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Dokument ne kaže le na nerazumevanje situacije, temveč se tudi jasno opredeljuje proti prekarnim delavcem, ko sprejema jezik aktivacije in konkurenčnosti, ki jo vsakodnevno prodajajo prekarcem: “Če bomo aktivni in konkurenčni, bo vsem bolje!”.

[1] Kresal, Barbara. Prikrita delovna razmerja – nevarno izigravanje zakonodaje. V: Pravna praksa. Ljubljana, št. 2-3 (2014), str. 179-180.

 

[2] MDDSZ. Za dostojno delo. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (2016), 3.

[3] Prav tam, 4. Dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/dpd/21_03_2016_Dostojno_delo_final.pdf (Zadnji dostop 26. 9. 2018).

[4] ZRSZ. Naslovna stran. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/ (Zadnji dostop 26. 9. 2018).

[5] Prav tam, 9.

[6] Prav tam, 16.

[7] Prav tam, 17.

[8] Prav tam.

[9] Prav tam, 13.

[10] Prav tam, 14.

[11] Prav tam, 15. Glej razpisno dokumentacijo: MDDSZ. Javni razpis za sofinanciranje projektov podpore deležnikom na trgu dela. Dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/si/o_ministrstvu/javne_objave/javni_razpisi_in_javna_narocila/?tx_t3javnirazpis_pi1%5Bshow_single%5D=1046 (Zadnji dostop 26. 9. 2018).

[12] MDDSZEM. Seznam upravičencev. Dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/javni_razpisi/JR_2017/JR_podpora_deleznikom_na_trgu_dela/JR_delezniki_SEZNAM_UPRAVICENCEV.pdf (Zadnji dostop 26. 9. 2018).

[13] MDDSZ (2016), 34.

 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.