Položaj prekarnih delavcev v tovarnah med leti 2008 in 2018 ter smernice za izboljšanje njihove socialne varnosti

Miša Gams je magistrica antropologije vsakdanjega življenja, članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter prekarna delavka.

Če pogledamo strukturo prekarnih delavcev v tovarnah v zadnjem desetletju, lahko zaznamo nekatere spremembe – študente so zadnja leta marsikje zamenjali agencijski delavci in delavci-migranti, vendar so delavne razmere vseh še vedno katastrofalne. Med prekarne delavce v tovarnah uvrščam vse začasne, sezonske delavce, med katerimi prevladujejo delavci – migranti, ki večinoma prihajajo iz južnih republik nekdanje države Jugoslavije, študentsko delovno silo, sestavljeno iz redno vpisanih in t. i. fiktivnih študentov, delavce, ki delajo preko podjemnih pogodb, agencijske delavce, samozaposlene ter redno zaposlene delavce za določen čas, ki po visoki sezoni lahko mimogrede ostanejo brez dela. Zavedati se moramo, da je leta 2008 recesija pustila precejšen pečat na slovensko gospodarstvo, ki je v fazi okrevanja šele zadnji dve leti, med leti 2008 in 2015 pa je bilo tako rekoč nemogoče dobiti začasno delo, kaj šele redno službo fizičnega delavca v tovarni. In prav prej omenjena recesija je bila eden od glavnih vzrokov za razmah prekarizacije in fleksibilizacije delovne sile po tovarnah in podjetjih širom Evropske unije, čeprav bi o prekarcih kot o slovenskih mezdnih delavcih ali dninarjih lahko govorili že konec 19.st., ko so bili otroci revnih staršev prisiljeni začasno delati pri bogatih kmetih v zameno za hrano, da so lahko preživeli. Z industrializacijo je prišlo tudi nastanka proletariata – delavci so v tovarnah in rudnikih konec 19. st. garali več kot 12 ur dnevno in umirali pri 50. letih. Piše se leto 2018 in napovedi tehnološkega napredka ter sanje o 3-urnem delavniku ne bi mogle biti dalj od resničnosti. Še vedno namreč delam v tovarnah, kjer je 16-urni delavnik nekaj samoumevnega in kjer tridesetletniki pred mojimi očmi postajajo invalidi zaradi prekomernega dela ter nezmožnosti koriščenja nadur in bolniškega staleža.

 

Če hočeš dobiti delo v času “recesije”, se moraš posluževati lukenj v zakonu

Če živiš v siromašnem proletarskem okolju in ti v domet možnosti za iskanje dela “pade” le kakšnih pet lokalnih tovarn, ki so po letu 2008 še dodatno odpuščale svoje delavce, ti ne preostane kaj dosti drugega kot da iščeš rešilno bilko. In to kakršno koli. Jaz sem jo pred leti našla v fiktivnem vpisu na fakulteto, s katerim sem pri 38. letih pridobila možnost za delo preko študentskih napotnic. Brez tega bi mi bilo delo v tovarni enostavno onemogočeno. Podjetje, ki mi je odprlo vrata poleg fiktivnega študentskega statusa med drugim tudi na podlagi tega, da je v njem že delala moja sorodnica, mi je ponujalo plačilo 3,75 evra na uro za delo za strojem za predelavo plastike. Že prvi dan sem izvedela, da moram pripomočke za rezanje plastike od doma prinesti sama, prav tako pa tudi sama popravljati stroj za mletje plastike, ki se je kvaril na vsake 10 minut, tako da se je norma iz dneva v dan pomikala bolj v neskončnost. Priznam, da sem raje priskočila sodelavcu na pomoč, ko je potreboval zamenjavo za WC ali malico, kot da bi hitela z doseganjem norme, zato je bil rezultat predvidljiv – konec meseca so me odpustili, ker nisem dosegla norme. Odpustili pa so tudi mater dveletne hčerke, ki si je po dolgem času “privoščila” vzeti bolniško za svojega otroka in nekaj drugih delavcev, ki so jih proglasili za “lene”, čeprav so nekateri delali celo na dveh in več strojih hkrati po dve izmeni zaporedoma in pri tem skoraj izpustili dušo. V tej tovarni sem poleg študentov spoznala delavce, ki so bili prisiljeni odpreti s. p. in od minimalne plače za prispevke odmerjali polovico svojega dohodka, kar pomeni, da jim je za “življenje” ostalo borih 250 evrov. Ti delavci so tudi konkreten dokaz tega, da smo Slovenci delaven narod in da kljub temu, da bi na Centru za socialno delo takrat po vsej verjetnosti lahko dobili 200 evrov in več socialne podpore, so vztrajali pri samouničujočem delu v veri, da jim bo to omogočilo vsaj višjo penzijo. Ti “pridni” delavci so potem na skrivaj kradli pripomočke drugim, da jim jih ni bilo treba kupovati iz lastnega žepa ter si odrekali odmor za malico, da so tu in tam uspeli narediti normo, saj za nakup hrane že tako niso imeli denarja. Želim pokazati na to, kako daleč gredo lahko delavci pri odrekanju svojih potreb in pravic. Med leti 2008 in 2015 je bilo to odrekanje res vidno na vsakem koraku, kar so seveda s pridom izkoriščali delodajalci, ki so med drugim pridno novačili svežo delovno silo iz juga.

 

Delež zaposlenih delavcev-migrantov iz Makedonije, Srbije in BIH je bil takrat v razmerju s slovenskimi delavci nekako 50:50, leta 2018 pa je po mojih ugotovitvah 80:20, vsaj kar se kamniške statistike tiče. Kljub temu, da mora delodajalec za takšnega delavca skozi goro birokratskih ovir in finančnih izdatkov, se mu še vedno bolj splača uvoziti “sužnja” iz dežel, kjer je povprečna mesečna plača 300 evrov in ga plačati 3,5 evra ali 4 evre na uro kot pa da bi plačal vse prispevke za delavca, ki bi ga zaposlil za nedoločen čas. Namesto, da bi zaposlil enega delavca in ga pošteno plačal, za isti denar najame dva ali tri sužnje preko agencije ali “na črno”. Na ta način se v Sloveniji ustvarja socialni dumping, saj se vedno najde kak Rom, Bolgar ali Makedonec, ki je pripravljen delati za še nižjo urno postavko in ki je hvaležen, da delo sploh dobi. Večina migrantskih delavcev dela v tovarnah več mesecev brez delovnih dovoljenj in vize v veri, da so njihovi dokumenti in papirji na dobri poti, da postanejo legalni, nekateri med njimi pa preko oderuških posrednikov in fiktivnih agencij pridejo na delo k nam le za nekaj tednov v zavedanju, da so zgolj začasno “izposojeni” in da v času bivanja v Sloveniji nimajo nobenih pravic, na katere bi se lahko sklicevali. Tako sem bila v lokalni livarni priča izpovedi dvajsetletnega dekleta iz Bosne, ki je z ekipo tovarišic najprej nekaj tednov delala v Švici za cca. 5 evrov na uro, nato je prišla za mesec dni na delo v Kamnik za 3,5 evra na uro, po izteku dogovora s tihotapcem ljudi pa naj bi odšla v Bosno, kjer s sotrpinkami verjetno ravnokar obira maline za 1,5 evra na uro. To dekle je živelo v prepričanju, da mora upoštevati vse, kar ji posrednik oz. preprodajalec z belim blagom naloži, ta pa je  že na začetku “prešvercanim” sodelavkam pojasnil, da morajo delati nočno delo ter delo med vikendi in prazniki, da bodo na koncu sploh dobile plačilo. Ko so hotele končati fizično izjemno naporno delo nekaj dni pred dogovorjenim datumom, jim je grozil, da ne bodo od podjetja dobile niti centa, če ne bodo oddelale preostanka. Čeprav sem ji na papir napisala telefonsko številko Svetovalnice za delavce-migrante, zaradi strahu pred izgonom ni nikoli poklicala, ne glede na to, da obstaja velika verjetnost, da za opravljeno delo ni in nikoli ne bo dobila plačila. Spremembe, ki so se zadnjih deset let dogajale na trgu dela, so najbolj povezane prav z razmahom agencijskega dela in novačenja delavcev-migrantov. Zanimivo bi bilo temeljito preveriti vse zaposlitvene agencije, ki so po recesiji vzniknile kot gobe po dežju in analizirati njihovo delovanje, ki se dostikrat odvija onstran zakona. Tu so še številni fizični posredniki – trgovci z belim blagom, ki jih ponavadi najame delodajalec, ki išče luknje v zakonu in želi čim hitreje priti do čim cenejše delovne sile.

 

Nujnost določitve minimalne urne postavke in razmislek o UTD na letni ali mesečni ravni

Tovrstni življenjski primeri so dokaz, da je v našem sistemu zaposlovanja vse narobe. Ta sistem je ustvarjen na plečih izkoriščanega delavca in ga potrebuje, da lahko funkcionira in da si višji sloji na njem ustvarjajo zaslužek. Ni dovolj, da se določene politične stranke skupaj s sindikati borijo za povišanje minimalne plače, saj je to le kaplja v oceanu sprememb, ki lahko celotno valovanje zasukajo v popolnoma zgrešeno smer. Povišanje minimalne plače bi pri delodajalcih pripeljalo do tega, da bi s pomočjo globalizacijskih tokov pripeljali v svoja podjetja še več delavcev-migrantov, ki bi jih izkoriščali  v nedogled za čedalje nižjo urno postavko. Zato je v prvi fazi delavskega boja nujno potrebno določiti minimalno urno postavko, ki mora znašati vsaj 5 evrov na uro, nato pa jo vsako leto postopno povišati za en evro. Na ta način bi imeli vsi delavci znotraj podjetja enaka izhodišča za zaslužek, obenem pa bi naredili korak k razbijanju socialnega “dumpinga”, kateremu smo priča na vsakem koraku. Prav z razvrščanjem prekarcev v različne plačilne skupine se namreč v podjetjih in državah ustvarja sovražno vzdušje, zato bi morali vztrajati pri tem, da se v celotni Evropi za isto delo uvede isto plačilo. To bi obenem zmanjšalo migracijske tokove na minimum. Minimalna urna postavka je nujno potrebna zato, da se delavcem povrne dostojanstvo in osnovna zaščita. Na žalost v teh časih delavci razmišljajo v povsem zgrešeno smer – namesto, da bi se borili za višjo urno postavko, rečejo delodajalcu: “Daj mi več dela!” in tako se čedalje bolj vrtijo v začaranem krogu zgaranosti in adrenalina.

 

Zavedati se moramo tudi, da ne želijo vsi delavci pogodbe za nedoločen čas, saj le kratek čas lahko zdržijo divji tempo, h kateremu so dandanes vse pogosteje prisiljeni. Kaj takšnemu delavcu pomaga, da ima delo za nedoločen čas, če pa naredi v enem tednu tudi sto nadur, ki jih na eni strani ne dobi izplačane, na drugi pa jih v visoki sezoni ne more koristiti. Bo tak delavec prisiljen vsak mesec vzeti nekaj dni bolniške, da si bo vzel čas za regeneracijo in počitek? Kako bo šele trpel zdravstveni sistem čez nekaj let, ko bodo vsi ti ljudje pri 40. letih invalidi? Po drugi strani dela v tovarnah veliko ljudi, ki si namenoma izberejo začasno delo na črno oz. preko podjemne pogodbe ali agencije, saj se zavedajo, da takšnega dela na dolgi rok ne bodo zdržali niti jim to ni v interesu. Med njimi so tako gospodinje kot delavci-migranti. Prve si želijo občasno prispevati k izboljšanju družinskega proračuna in večji del leta preživeti doma z otroci, drugi pa želijo v čim krajšem času zaslužiti dostojno vsoto, s katero bodo lahko preživeli svojo družino, kar je z drugimi besedami eno in isto. Obojim bi določitev minimalne urne postavke bistveno olajšala eksistenco in prispevala k uskladitvi družinskega življenja in dela.

 

Druga stvar, ki bi jo rada izpostavila, je nujnost uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka bodisi na mesečni bodisi na letni ravni. Začasni delavci smo namreč vezani na projektno ali na sezonsko delo, ki je v veliki meri odvisno od naročil in vremena. Čeprav imamo lahko nekaj mesecev v letu dohodek, ki ustreza minimalni plači, smo preostanek leta lahko povsem brez dohodka. Poznam ogromno prekarnih delavcev, ki na letni ravni ne zaslužijo niti 4000 evrov (neto), kar pomeni, da na mesec zaslužijo v povprečju cca. 320 evrov neto, kar je še enkrat manj kot znaša minimalna plača. Država bi morala za takšne primere vgraditi socialno varovalko na podoben način kot jo je vgradila za tiste upokojence, ki prejemajo minimalno penzijo in ki enkrat letno prejmejo nek simboličen dohodek, s katerim si vsaj začasno opomorejo. Če bi država vsem tistim prekarnim delavcem, ki ne dosegajo letnega prihodka 4000 evrov, namenila 500 – 1000 evrov “socialnega dodatka” v obliki letnega zajamčenega dohodka, bi lahko naredila precejšen korak k reševanju revščine začasnih delavcev, ki se morajo zdaj zatekati k delu na črno, da sploh lahko preživijo, saj marsikdo zaradi izjemno strogih kriterijev ni upravičen do socialne podpore. Prav tako bi morala razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka na mesečni ravni, saj bi ta nudil eksistenčno varnost tako gospodinjam, ki opravijo veliko brezplačnega dela, kot tudi samostojnim podjetnikom, ki zaradi upada naročil ali plačilne nediscipline zapadejo v dolgove. Nenazadnje bi univerzalni temeljni dohodek pripomogel k temu, da bi agencijski delavci in delavci-migranti odklonili nadurno delo, ki jih izčrpava in se hitreje odločili za menjavo delovnega mesta.

 

Žal sta v Sloveniji močni dve struji ideoloških prepričanj, ki onemogočata, da bi se ideja o univerzalnem temeljnem dohodku pomaknila bliže k svoji materializaciji. Na eni strani so tisti, ki spadajo k bolj desni politični opciji, in ki zagovarjajo slogan “kdor ne dela, naj ne je”, na drugi strani pa so tisti, ki spadajo k bolj levi politični opciji in ki ne privoščijo premožnejšim, da bi poleg ostalih prihodkov prejemali tudi zajamčen dohodek v obliki UTD-ja. Tako eni kot drugi se ne zavedajo, da drug drugega držijo za vrat  in da dokler se bodo nahajali v primežu ideoloških prepričanj, ne morejo pričakovati korenitih družbenih sprememb, ki jih tako željno pričakujejo. Prav univerzalni temeljni dohodek bi pomenil korenito spremembo družbenega sistema vključno z zmanjšanjem nepotrebne birokracije na minimum kot tudi z vzpodbujanjem skupne blaginje in alternativnih ekonomskih modelov kot so blagovna menjava, časovna banka, darilna ekonomija in uvedba lokalnih valut. Prekarci, ki morajo za svojo eksistenco poseči po vsakem delu, ki jim pride naproti, bi lahko zavrnili delo, za katerega bi presodili, da ni dostojno oz. v skladu z njihovimi vrednotami. Veliko ljudi bi se na ta način lažje odločili za delo prostovoljca, obenem pa bi več svojega časa namenili vzgoji otrok in negi starostnikov. Delavci, ki delajo v tovarnah tudi dve izmeni zaporedoma, da bi lahko odplačali dolgove in družinam omogočili dostojno življenje, bi se nenazadnje hitreje odločili za enoizmensko delo oz. za delo za polovični delovni čas, na ta način pa bi posledično podjetja zaposlila več delavcev, kar bi na dolgi rok prispevalo k zmanjševanju brezposelnosti.