Ekonomija delitve

Ali smo samo v Sloveniji površni pri uporabi različnih izrazov, ki z različnimi termini zajemajo zelo širok pomenski spekter? Od izkoriščanja novih tehnologij za bogatenje peščice do poslovnih modelov, ki si resnično zaslužijo našo pozornost. V praksi uporabljamo izraze delitvena ekonomija, sodelovalna ekonomija in sodelovalno gospodarstvo. Bolj kot izrazna neusklajenost je nevarna raznolikost predstav, kaj naj bi ekonomija delitve sploh bila. Od tega, da v javnem diskurzu vse te izraze povezujemo s tehnološkim razvojem in digitalizacijo, je napačna razlaga, da je vse, kar je s tem povezano, a priori ekonomija delitve (v tem prispevku bomo odslej za vse prej navedene izraze uporabljali izraz ekonomija delitve). O ekonomiji delitve je že leta 2003 pisal slovenski ekonomist Rok Kralj, ki zapiše: »Ekonomija je najprej družbena veda in izhaja iz filozofije ter je šele nazadnje naravoslovna – ekonometrična znanost. Ekonomisti, z redkimi izjemami, danes ne vedo, da je njihova prva in osnovna naloga najti načine, kako preskrbeti ali vsem ljudem omogočiti preživetje, ne pa opravičevati bogatenje posameznikov. Predvsem pa današnji ekonomisti ne vedo, ali nočejo vedeti, kaj se dogaja v svetu.«[1]

Vzemimo pod drobnogled Uber. V osnovi gre za taksi službo, ne za storitev informacijske družbe, kot trdijo sami. Takšna je bila ugotovitev sodišča EU.[2] Povrh vsega je Uber v številnih mestih in državah po svetu prepovedan. Denimo v Barceloni, kjer morajo taksiji imeti licence, tarife so regulirane, avtomobili morajo biti enake barve, obenem pa so se vozniki zmožni v nekaj urah povezati v stavko. In ravno temu se Uber upira. Z ogromno količino denarja, ki ga podjetje porabi za številne lobiste (tudi v Sloveniji ni nič drugače), želijo vplivati na spremembe zakonodaje v posameznih državah. V Sloveniji so na primer najprej navdušili ministra za javno upravo, Koprivnikarja, ki je podjetje v ZDA celo obiskal in jim obljubil prilagoditev zakonodaje. Do prvih negativnih odzivov v Sloveniji, kjer so vpeljevanju tega izkoriščevalskega poslovnega modela nasprotovali tako na Obrtni zbornici Slovenije kot tudi v sindikatih. Veliko nasprotovanje je tudi pri taksistih samih, ker bi s tem že tako slabo urejeno področje spremenili v povsem nenadzorovan trg taksističnih storitev. Ob tem se zagovorniki spreminjanja zakonodaje (mimogrede, spremembo te še vedno načrtuje Ministrstvo za infrastrukturo pod vodstvom Gašperšiča) izogibajo odgovorom na vprašanja, kje tovrstna podjetja plačujejo davke, kako so v teh primerih urejena zavarovanja, kdo bo zagotavljal denar za pokojnine, kako se obračunavajo nadure in kdo bo odgovarjal v primeru nesreč. Uber je primer mednarodne korporacije, ki se izogiba zakonodaji in temelji na poslovnem modelu izkoriščanja fleksibilnih delavcev, ki imajo v lasti svoj avtomobil. Izogiba se plačilu davkov in zaposlovanju delavcev, s tem pa je zelo jasno, da samo podjetje z delitvijo česar koli nima prav veliko skupnega. Če želimo graditi na modelu ekonomije delitve, potem je vsekakor treba graditi na primerih, ki v prvo vrsto postavljajo organizacijo družbe in digitalizacijo izkoristijo za družbeno blaginjo, in ne za podjetja, ki jih v resnici zanima le dobiček.

Ekonomija delitve ni in ne sme postati le sinonim za digitalno platformo, ki sicer pod pretvezo delitve včasih vključuje ocenjevanje s strani uporabnikov ter različne oblike nadzora plačilnega prometa v povezavi s plačevanjem davkov. A vendar, vzemimo še drug primer. Airbnb je primer spletne platforme, kjer so ponudniki registrirani, stranke jih lahko ocenjujejo, plačila so evidentirana, a vendar v Sloveniji po večini niso obdavčena. Vrstijo se primeri, da lastniki več nepremičnin povsem neobdavčeno oddajajo svoje nepremičnine na trgu. Tu se odpre kup vprašanj, od posledičnega zviševanja cen najemov stanovanj za delavce, do ustvarjanja nelojalne konkurence hotelom in drugim ponudnikom namestitvenih kapacitet, ki pošteno plačujejo davke in svoje osebje. In kar je ključno – skupaj s fleksibilizacijo dela si bogati lastniki večjih nepremičnin svoje premoženje neobdavčeno kopičijo (in kupujejo še več nepremičnin), prekarni delavci pa zaradi narave svojega dela nimajo nikakršnih možnosti za nakup svoje osnovne nepremičnine in so zaradi pojava platform, kakršna je Airbnb, prisiljeni plačevati vse višje najemnine na trgu. Zopet se pojavi vprašanje, kje gre tu za delitev. Ali pa gre pri tem za ekonomijo delitve poceni delovne sile, ki ustreza bogatim, revne pa iz načrtovanja prihodnosti izključi in jih potiska v položaj, ko bodo le še bolj revni. Če platforme primerjamo s tržnico, je jasno, da mora biti delovanje tržnice v skladu z obstoječo zakonodajo, ne sme ogrožati zdravja in ob trgovanju morajo imeti korist vsi vpleteni. Kupec, ki bo kupil zdravo solato, prodajalec, ki bo prodal svoj pridelek, in upravljalec tržnice, ki bo to sodelovanje omogočil. Napačno je, da je v tem odnosu upravljalec tržnice tisti, ki skuša delovati izven zakonodaje in znižuje kvaliteto življenja družbe kot celote, povrh vsega pa še izkorišča prodajalca na tržnici, ki je v svoje izdelke vložil ogromne količine svojega dela.

V državah, ki k temu vprašanju pristopajo celovito in ne pozabljajo, da mora biti za potrebe gospodarstva, ki želi imeti izobražene in zdrave delavce, vzpostavljen solidarnostni sitem, ki mora temeljiti na vplačevanju prispevkov in davkov. Zato bi ob resnem vpeljevanju digitalizacije predvidevali, da ima država jasno razdelano strategijo pobiranja davkov in regulacije različnih platform. S to težavo so se spopadli v Estoniji[3], kjer so zaznali izziv zaračunavanja davka ljudem različnih narodnosti, ki delujejo izven ozemlja svoje matične države. »Irec je najel Ukrajince in Indijce, da so naredili programsko opremo, ki jo je prodajal Finski in Švedski. Vrednost se je ustvarjala povsod. Vendar veljavnih pravil ne moremo prenesti v to novo okolje. Oddaljiti se bomo morali od konceptov, ki zahtevajo fizično navzočnost, in ponovno opredeliti nekatere temelje. Mogoče je rešitev v tem, da bomo dognali formulo, s katero bomo opredelili dobičke cele družbe in to, kako jih povezati z vsemi državami, v katerih so dejavnosti potekale.« Šele ko bomo imeli odgovore na tovrstne zagate na ravni EU, bo mogoča kakovostna debata o temi, kot je digitalizacija in prihodnost dela. Če po eni strani s spremembami zakonodaje država pri taksističnih prevozih želi krojenje pravil prenesti na 212 občin, je po drugi strani zavezana nekaterim evropskim direktivam in je to dereguliranje prej ovira kot pot k enotnemu evropskemu konceptu, ta pa bi bil po svoje spet bližji kapitalistom, ki v mestih odločanja, kakršno je na primer Bruselj, vzdržujejo številne lobistične pisarne in imajo pogostejši stik z odločevalci kot taksisti.

Pri platformah, kot sta Airbnb in Uber, je pomembno dodati tudi to, da če bi šlo za ekonomijo delitve, bi morala biti v prvi vrsti vzpostavljena delitev pravic in odgovornosti, v drugi vrsti pa tudi načela trajnostnosti poslovanja in ohranjanje demokracije. Tudi pri odločanju. Seveda ta vrsta poslovnega modela ni narejena za demokratični model državnih zakonodaj, temveč zgolj za korporativnega, kjer o vsem odloča zgolj lastnik platforme.  Sodelovanja pri upravljanju podjetja in s tem blagodejnih učinkov na okolje, državo in vse vključene, ne predvideva, edino merilo je dobiček in uničevanje konkurence. In na tej poti k profitu si lahko tako velike korporacije privoščijo tudi večletne minuse, ker s tem uničujejo konkurenco ter vzpostavljajo monopol in socialni dumping.[4] Ob tem naj tokrat zgolj  omenimo, da obstaja na področju prevozov v Sloveniji odličen in tehnološko napreden primer ekonomije delitve, to je spletna stran prevozi.org.[5] Prav tako je dobra praksa ekonomije delitve tudi nekdaj bolj razširjen avtoštop.

V diskurzu ekonomije delitve je zelo spregledana, a povezana tematika zadružništvo. Maribor je v letu 2018 evropska prestolnica socialne ekonomije.[6] Če se vrnemo na začetek in našo dilemo glede uporabe terminologije. Ena od možnosti je sodelovalna ekonomija. In kje se sodelovanje bolje odraža kot pri zadrugah ali podjetjih v delavski lasti? Tovrstno sodelovanje je lahko odličen odgovor tudi na fleksibilizacijo in težnjo po prevladi korporacij. Zadruge imajo med načeli delovanja demokratičnost in tudi skrb za lokalno okolje. Zakaj ne bi ob ekonomiji delitve razmišljali o zadrugah, namesto o korporacijah? Nekatere značilnosti ekonomije delitve, kot so skupna uporaba, skupna nabava, delitev istih vrednot se povsem ujemajo z načeli zadružnega delovanja (sedem mednarodnih zadružnih načel je prostovoljno in odprto članstvo, demokratično upravljanje, ekonomska udeležba članov, samostojnost in neodvisnost, izobraževanje in informiranje, sodelovanje med zadrugami in skrb za lokalno okolje).

Za konec se vprašajmo, kje se v osnovi kujejo izrazi in »napoveduje prihodnost«. V osnovi na gospodarskem srečanju v Davosu in v Sloveniji na Strateškem forumu na Bledu, kjer je eden od panelov v letu 2017 nosil naslov »Sodelovalno gospodarstvo: delitev, sodelovanje ali preprosto posel?«[7] In ve se, kdo so običajno govorci na tovrstnih dogodkih. Vsekakor ne borci za delavske pravice ali ljudje, ki zagovarjajo demokratična načela v gospodarstvu, temveč »vizionarji«, pri teh pa  šele čas pokaže pravo sliko njihovega vizionarstva.

Ekonomija delitve izhaja od ljudi, ne od korporacij. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo prihodnost. In novi gospodarski modeli morajo temeljiti na trajnostnem razvoju, pravičnosti in solidarnostnem sistemu, da bomo živeli v razviti, civilizirani in človeka dostojni družbi!

 

Marko Funkl je profesor filozofije in ruščine in aktivist Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

Opombe:

[1] Kralj, Rok. K ekonomiji delitve. Ljubljana: samozaložba (2003), str. 91

[2] MMC Rtv Slo. Sodišče EU: »Uber je uradno taksistična služba«. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/sodisce-eu-uber-je-uradno-taksisticna-sluzba/440987. (Zadnji dostop: 11. 2. 2018)

[3] Hočevar Barbara. V iskanju načina za obdavčitev digitalne ekonomije. Delo, Ljubljana, 19. 8. 2017.

[4] Košir Klemen. Se bo Uber sesedel sam vase? Dostopno na: https://svetkapitala.delo.si/ikonomija/se-bo-uber-sesedel-sam-vase-4810?meta_refresh=true. (Zadnji dostop 11. 2. 2018)

[5] Prevozi.org. Dostopno na: https://prevoz.org/ (Zadnji dostop 7. 3. 2018)

[6] Združenje Socialna ekonomija Slovenije. Dostopno na: http://socialnaekonomija.si/9-1-2018-maribor-evropska-prestolnica-socialne-ekonomije/. (Zadnji dostop 11. 2. 2018)

[7] Slovenia info. Sodelovalno gospodarstvo: delitev, sodelovanje ali preprosto posel? Dostopno na: https://www.slovenia.info/sl/novinarsko-sredisce/novice/7655-sodelovalno-gospodarstvo-delitev-sodelovanje-ali-preprosto-posel. (Zadnji dostop 11. 2. 2018)