»Nikoli se nismo pogovarjale o moških in oblekah. Vedno smo se pogovarjale o Marxu, Leninu in revoluciji.«

Nina Simone

Pred pisanjem si najprej zamišljam splošne reakcije tistih, ki bodo tekst MORDA prebrali. Takoj zatem pa reakcije tistih, ki me poznajo. Oboji si bodo najbrž najprej zamislili, da življenje jemljem preresno, morda celo, da že dolgo časa nisem zadovoljila spolne sle, ali pa jo tlačim v drobovje maternice. Ta vnaprejšnja predvidevanja izhajajo iz komentarjev, ki jih poslušam že leta in leta, ko govorim o ženskih pravicah ali poslušam pogovore o tem. Med njimi so tudi moji znanci. Med njimi so tudi moji sorodniki.

V zgodnjih dvajsetih sem prijateljevala s fitnes soborko. Temelj najinega prijateljstva je od vsega začetka bil: oblikovanje telesa. Pogovori o hrani. Jedilnikih. Dietah. Kardiu. Dvigovanju uteži. Hujšanju. Teži. Telesu. S tem povezane frustracije. Od vsega začetka poznanstva se je najin background precej razlikoval, a je ta tema v najinih življenjih tako močno prevladovala, da sva se v njej očitno lahko tudi močno povezali.

Dobro se spominjam, kako sem ob spremljanju prijateljice vedno bolj začudena opazovala, koliko denarja je treba vlagati v svoj vedno ekskluziven izgled. Umetni nohti. Barvanje narastka in striženje las. Najdražje kreme in ličila za obraz. Solarij. Za vsako priložnost novo oblačilo, pa potem čevlji, pravzaprav za vsako emocijo manjvrednosti ali strahu pred tem, je prijateljica letela v shopping center, za vsak žur iz strahu, da bo na fotografijah v isti opravi, včasih za vsak zmenek, je odfrčala v trgovino, ker se je počutila dovolj ekskluzivno šele, ko je izgledala kot iz škatlice, čeprav se tako seveda ne glede na vse, kar je poizkusila, ni počutila. Ta blaznost je še mene tako izčrpavala, da sem se od občutka, da na trgu mesa pač ne zmorem tekmovati, počasi oddaljila. V tistem trenutku sem se odločila tudi, da se ekskluzivnosti odrekam.

Še bolj se spominjam trenutka, ko sem se odločila, da se od tega odnosa poslovim. Bil je čas prve slovenske vstaje, torej Occupy Wall Street, čas, ko je ljudem počila potrpežljivost glede sodelovanja med političnimi in finančnimi elitami. V tistem času jim je praktično po vsem Zahodu uspelo pobrati kup družbenega denarja, hkrati pa še kup socialnih pravic, (prestavit večino industrije v države “v razvoju”), ki so bile skozi dolgo obdobje vojn, pred tem pa fevdalizma, izjemno težko priborjene. Torej nekaj stoletij muk večine ljudi, da smo to vsaj ponekod po Evropi malo zglihali, se je začelo ravnati v prah in zdelo se je, da ljudje tega ne bodo več dopustili. Ampak naj se vrnem nazaj k prijateljici.

Medtem, ko se je v zraku pisala zgodovina, je prijateljica, sredi zime, objavila objavo o: kopalkah. O kopalkah, ki si jih želi za prihodnje poletje. Najbrž je potrebovala motivacijo za dieto sredi praznikov.

Od kdaj nam ženskam teče nakupovalna mrzlica po žilah?

 

Leta 1929 je ameriška ekonomistka in strokovnjakinja za marketing Christine Frederick izdala knjigo Selling Mrs. Consumer, ki je postalo priljubljeno gradivo med študenti podjetništva in marketinga o umetnosti prodajanja (pitchanja) produktov ameriškim ženskam. Skoraj sto let kasneje je potrošniška kultura del zraka, ki ga dihamo, in vloga žensk kot potrošnic se zdi skoraj naravna. Trošenje je bilo določeno kot žensko opravilo, nakupovanje je takrat veljalo kot nesmiselna in celo potratna oblika prostega časa, ne pa produktivno delo. Hkrati pa je na novo ustvarjena potrošniška identiteta zagotovila tudi prispevke žensk v gospodarsko življenje, je opisala ameriška profesorica Kathy L. Peiss.

Zanimivo, da je med ameriško revolucijo politična vloga žensk vključevala bojkot kupovanja uvoženih čajev in tkanin. A kaj, ko so majstri takrat ugotovili, kako veliko potrošniško moč imajo ženske.

Pomen nakupovanja se je iz funkcionalne dejavnosti žensk spremenilo v obliko prostega časa. Kot obiskovanje matinej ali kosilo v restavraciji – pač greš v lepotilni salon – vse te nove dejavnosti za nakupovanje žensk pa so potekale v javnih, a varnih območjih, kar je pomembno za ženske, ki jih skrbi za spoštovanje. Trgovci so s spodbujanjem užitkov gledanja in dotika zavedli v nakupovanje, včasih tudi neuspešno, saj so sočasno odkrili tudi diagnozo kleptomanije. Tako so se trgovski oddelki na prostem pionirsko začeli zapirati v razstavna okna in omare z ogledali.

Nove množične revije so spodbudile žensko kulturo potrošnje. V letih od 1885 do 1910 je bilo ustanovljenih “velikih šest” ameriških ženskih revij – Ladies’ Home Journal, McCall’s, Delineator, Woman’s Home Companion, Pictorial Review in Good Housekeeping. Prvotno katalogi z oblekami ali dnevniki za vodenje kmetije/gospodinjstva, so postali »poslovno-trgovski papirji za ženske”, z mešanico fikcije, novicami v splošnem interesu in nasveti za pripravo hrane, modo in upravljanje gospodinjstva. Uredniki, kot je bil Edward Bok (Ladies ‘Home Journal), so povezali ženske in njihov status z nastajajočo potrošniško kulturo. Ko se je večina živil, strojne opreme in drugo blago prodajala v neobdelanem ali razsutem stanju, so uvodniki ženske pozivali k nakupu blagovnih znamk in pakiranih izdelkov. Oglasi za koruzne kosmiče ali pecilno sodo so bili strateško postavljeni poleg kuhalnih stolpcev. Celo kratke zgodbe so prikrito vsiljevale potrošništvo, saj so v vrsticah pogosto omenjale imena blagovnih znamk, opisovale oblike oblačil in poudarjale udobje gospodinjstev z nakupom blaga.

Ženske smo več trgov v enem

Skratka, do leta 1910 so oglaševalci in proizvajalci na ženske začeli gledati kot glavne nakupovalne agentke v družini, saj so hrano, oblačila, gospodinjske aparate in drugo blago, kupovale za vse družinske člane. To je postala njihova domena, prva stran od štedilnika, prva takšna malo bolj zares, kjer v rokah držiš celo denar ali moževo kreditno kartico. Danes ženske predstavljamo 70-80 odstotkov globalnega potrošništva. Še vedno s kombinacijo lastne kupne moči in posrednega vpliva na to, kaj se bo kupilo.

»Ženske imajo multiplikacijski učinek. So več trgov v enem. Ker ženske služijo kot primarne negovalke za otroke in starejše v skoraj vsaki družbi na svetu, ker ženske kupujejo v imenu ljudi, ki živijo v gospodinjstvu, pa tudi za razširjeno družino in prijatelje ,« je za Forbes zapisala podjetnica in avtorica Why she buys, Bridget Brennan.

Eden največjih razvijajočih se trgov na svetu je bližje, kot si mislite. Ženske so najmočnejši potrošniki na svetu, njihov vpliv na gospodarstvo pa vsako leto narašča. Svetovni dohodki žensk naj bi do leta 2018 dosegli osupljivih 18 bilijonov dolarjev,  še pove kar takoj v uvodniku.

Posledice globalnega potrošništva

Vsak šesti prebivalec na zemlji dela v globalni modni industriji, več kot 85 odstotkov delavcev v tekstilni industriji je žensk. Z minimalno plačo manj kot tremi dolarji na dan, kar predstavlja eno od najnižjih plač na svetu. A to je šele začetek. Industrija hitre mode velja za drugo največjo onesnaževalko planeta. V kakšnem stanju je danes planet, z vsemi poliestri, nam je danes najbrž jasno brez statistik.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo 95 odstotkov oblačil za ameriški trg proizvedenih v ZDA, danes je 97 odstotkov oblačil za ta trg narejenih v tujini. Ob slovenski osamosvojitvi je bilo v tekstilnih tovarnah v Sloveniji zaposlenih 120 tisoč delavk in delavcev. Danes le še od štiri do šest tisoč.

Podoba ženske kot potrošnice je postala pomembna v obdobju, ko so v ameriški družbi preizpraševali »naravne« in »ustrezne« vloge žensk v družbi. Navsezadnje so ženske postajale vse bolj vidne v visokem šolstvu in drugih poklicih, dobile so pravico voliti, sodelovati pri reformah in se prostovoljno javljale za delo na področju vojne pomoči. Nekateri znanstveniki so se celo spraševali o samem obstoju spolnih razlik. V času, ko je družba začela preizpraševati tradicionalne vloge, obstoječe stoletja, je model množičnega trga ponovno krepil razlike med spoloma. Naraščajoči prikaz ženskih podob v množičnih medijih, ki so mlade, kot iz škatlice in seksualne, predstavljene na način, ki se je pogosto ločil od realnosti ženskih fizičnih teles in družbenih izkušenj, je te tendence še poslabšal, še pravi ameriška profesorica Kathy L. Peiss.

Zveni znano? Ali je naključje, da smo pravico do dela v tovarnah dobile v času kapitalizma? Da pravico do dela v tem času dobivajo tudi ženske v državah, kjer je patriarhat še nedavno to preprečeval. Je naključje, da na trgu dominirata lepota, mladost in seksualnost, glavne valute, pripisovane ženskam? Kakšno kupno moč smo si sploh izborile v več stoletnem boju, da moramo kupovati v korporacijah pri sosedih, ker smo mi premajhen trg za njih, da moramo kupovati plastična oblačila, ki nam jih za drobiž cele dneve šivajo otroci, belim lastnikom v belih ovratnikih pa pri tem omogočamo, da bajno bogatijo in odločajo o svetu?

Ženske predstavljamo 40 odstotkov svetovne delovne sile, vendar v vsaki državi na svetu zaslužimo manj kot naši moški kolegi. Ženske smo nesorazmerno bolj verjetno revne, manj izobražene, zaposlene na delovnih mestih z nizko plačo ali brezplačnim delom in smo lahko odpuščene zaradi poroke ali rojstva otrok. V mnogih panogah delavkam sistematično zavračajo pravico do rednega plačila in rednega dela, enako plačilo za enako delo, pogodbe za nedoločen čas, varno in nenevarno delovno okolje ter svobodo do združevanja, so zamenjale ekološke zlorabe, vključno s spolnim nasiljem in nadlegovanjem, so zapisali na International Labour Rights Forum. Po toliko letih iskanja enakopravnosti, kakšno pozicijo moči smo uspeli doseči za ženske?

Je naše najpomembnejšo opravilo, ki nas bo na naš dan zares pocrkljalo, prav nakupovanje? Ali pa je to dan, ko moramo kričati o naši vedno slabši kupni moči, o izgubljanju boja med pozicijami moči, med izgubljanjem komajda dosegljive vključenosti v družbo?

Ženske leta 2018 delajo bistveno več neplačanega dela

Bistveno več dela, ki ne šteje, poudarja sociologinja in raziskovalka pri Mirovnem inštitutu Majda Hrženjak.

“Zdaj pa reče, boš dobila službo, ti bomo objavili članek, boš lahko režirala itd. Skratka, kdo je tisti, ki daje? Tisti, ki ima. Kdo ima službe? Kdo ima denar? Kdo je v vplivnih odborih? Moški. Gibanje Jaztudi odpira vprašanje, ki se razteza onkraj vprašanja neenakosti ženska/moški. Gre za vprašanje delitve moči na trgu delovne sile,” pove dr. Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo v Ljubljani.

“Najbolj revne v naši družbi so samske upokojenke. Potisnjene smo v totalno prekarizacijo, pri čemer se številne mlade ženske na espejih ne upajo odločiti za otroka, ker ne vedo, ali bodo dobile porodniško. Sam kontekst časa je absolutno nesvoboden in krši vse pravice. Tako da so očitki – medtem ko se odpirajo vprašanja o zelo konkretnih napadih in zlorabah – za moje pojme popolnoma skregani z neko resničnostjo, v kateri smo, in kažejo na zaslepljenost z lastnim položajem, se v taistem pogovoru nadaljuje ne preveč enakopravna realnost.

»Skrbstveno delo smo samo prenesli prek trga na druge ženske, pogosto revne in migrantke, ki to delo opravljajo večinoma v sivi ekonomiji brez zaščite, neformalno in brez socialnih pravic iz dela. Večja enakost med moškimi in (nekaterimi) ženskami je tako dosežena s poglabljanjem razrednih razlik med ženskami, še pove Hrženjak za Delo.

A je to leta 2018 kakšna enakopravnost? A so leta 2018 to sploh kakšne dosežene pravice? Da ima gospa v hladilniku le mačjo hrano, ker je le to dobila zastonj, ostale pa med tem trošimo, da bomo dovolj ekskluzivne, da bo naš družbeni status kričal o naši vrednosti? Število žensk med s.p.-ji raste hitreje kot med moškimi, država pa spodbuja odpiranje s.p.-jev ravno med (izobraženimi) ženskami. Kako enakopravna bo bližnja prihodnost?

Prisluhnite oskarjevki

Sedanja zasedba Upravnega odbora Univerze v Ljubljani.

Frances McDormand, danes vam je najbrž ni treba posebej predstavljati, je ob prejetju letošnjega oskarja za najboljšo igralko v govoru poprosila vse ženske, ki so bile ta večer nominirane, scenaristke, režiserke, producentke in ostale zaposlene v filmski industriji, da vstanejo. In potem pozvala vse, naj o teh imenih po podelitvi na zabavi ne le govorijo, pač pa jih tudi zaposlijo ali podprejo njihovo množico idej projektov, ki tičijo v predalih.

Inkluzija 2018. Dober namig.

Pa veselo praznovanje zgodovinskega dneva, ko smo ženske dobile delovno in volilno pravico. Takrat se je vse spremenilo.

Tjaša Kosar, aktivistka Gibanja za dostojno delo in socialno družbo