Miša Gams je magistra antropologije vsakdanjega življenja, članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter prekarna delavka.

Prekariat in salariat sta del istega problema

 Beseda prekaren izvira iz angleške besede precarious, ki pomeni »začasen«,  »nezanesljiv«, »nestabilen«, »riskanten«, »grajen na pesku«, »nihajoč nad breznom«, »nahajajoč na tankem ledu«, »v stanju nevarnosti«, »občutljiv«, »problematičen«, »odvisen od sreče«, »z veliko verjetnostjo da pade ali kolapsira« in še bi lahko naštevali. Nič kaj zavidanja vredni pridevniki in opisi pričajo o tem, da je od slike svobodnjaka, ki osvobojen vseh spon ustvarja na svojem domu ob vodi in težko prežvečljivih ostankih kruha, ostalo bore malo romantike. Prekarni delavec namreč pogosto živi zelo nezanesljivo življenje, saj ne ve, kdaj – če sploh – bo plačilo dobil. Živi v večnem strahu in tesnobi, da ne bo uspel pridobiti dovolj strank ali projektov, da bi lahko poplačal stanovanjske stroške in si kupil hrano. Ne more razmišljati o osnovanju družine, počitnicah, bolniški ali dopustu, saj so to termini, ki so v svetu negotovih poslov postali znanstvena fantastika. Njegovi načrti dostikrat sežejo le do jutrišnjega dne pa še tekom dneva lahko nekajkrat spremeni zastavljeni plan za delo. Po drugi strani pa je »salariat« kot je dober poznavalec prekariata, Guy Standing, poimenoval razred delavcev, ki za svoje delo prejemajo redno plačo bodisi po pogodbi za določen bodisi za nedoločen čas, postal ogrožena vrsta in je na tem, da zelo hitro izumre oz. se postopoma »zlije« z razredom prekarnih delavcev.[1] Pa poglejmo kaj nam o življenju prekarcev povedo izkušnje mladih, ki so mi jih zaupali iz prve roke …

Nehvaležno delo preko pogodb

Ana je 35-letna komunikologinja in mati samohranilka, ki je prisiljena delati občasna dela po avtorski pogodbi – pri 500 evri bruto honorarja prejme na račun znesek 224 evrov, kar ne zadošča niti za plačilo najemnine kaj šele da bi lahko dostojno preživljala sebe in svoje otroke. Čeprav se država trudi, da bi čim bolj izenačila vse oblike dela in s sloganom »vsako delo šteje« obljublja, da se bo tudi delo po avtorski in podjemni pogodbi štelo pri obračunu pokojninske dobe, Ani na ZPIZ-u nihče ni znal povedati kako bodo njene avtorske pogodbe »preračunali« v delovno dobo in na kakšen način bodo vplivale na obračun pokojninske dobe. Ana tako ostaja razpeta med priložnostna dela, ta dobi vedno redkeje, in prosjačenje za različne oblike socialnih transferjev. »Ne morem planirati življenja niti za en mesec vnaprej kaj šele, da bi delala načrte za prihodnost svojih otrok«, vsa razočarana dahne in pripomni, »delavci bi morali imeti možnost, da se sami odločijo ali bodo odvajali sproti prispevke za pokojninsko dobo ali bodo ta denar koristili že danes, ko ga najbolj potrebujejo …« Čeprav se zaveda, da se na tak način pokojninski sistem, ki temelji na zaupanju in neke vrste medgeneracijski solidarnosti, sesuva kot hišica iz kart, ne vidi druge možnosti kot da se zastavi na drugačen način. »Samo tisti, ki imajo redne in stabilne službe lahko vplačujejo vsak mesec v pokojninski sklad, medtem ko jaz niti ne vem kdaj bom sploh dobila plačilo – ko ga končno dobim, mi država za avtorsko delo pod pretvezo varčevanja za varno starost vzame več kot polovico težko prigaranega zaslužka. Če bi dobila tistih 500 evrov honorarja na roko, bi še nekako šlo, tako pa z dvesto evri nikakor ne morem preživeti… Ni čudno, da toliko ljudi dela na črno, saj jim kaj drugega niti ne preostane …«

Samostojni podjetniki nad prepadom bankrota, stečaja in kroničnih bolezni

 Tina je 37-letna delavka v kulturi, ki je pred tremi leti odprla s. p. v veri, da bo zmogla plačevati mesečne prispevke, računovodstvo in ostale stroške poslovanja. Čeprav je na začetku zaradi prihrankov to lahko storila, se je obseg projektov z meseci zmanjševal, zato je po letu dni zapadla v dolgove: »Narava mojega dela je takšna, da sem povsem odvisna od začasnih projektov, enega ali dveh na leto. Tako sem lahko pol leta brez vseh prihodkov, drugo polovico pa odplačujem v glavnem dolgove za nazaj. Problem je seveda v tem, da morajo biti stroški za stanovanje plačani vsak mesec in ne morejo počakati. Tako se mi je prejšnje leto zgodilo, da so mi odklopili elektriko, rubežniki pa odnesli večino stvari iz stanovanja, ker nisem zmogla pravočasno plačati računov. V teh časih tudi težko prideš do kredita ali posojila, saj ne moreš predložiti nobene garancije niti ne moreš sam garantirati, da boš imel reden vir dohodkov. Delodajalci se lahko iz danes na jutri premislijo, ukinijo projekt ali zanj enostavno zmanjka sredstev. Življenje v nenehni negotovosti in strahu je zelo stresno in resno razmišljam, da bi s. p. zaprla dokler ne zapadem v še večje dolgove.« Da je življenje prekarnega delavca  izredno težko in da lahko nenehni stres povzroči kronično bolezen, se je prepričal tudi 40-letni prevajalec Damijan, ki zaradi prevelikih dolgov s.p.-ja ne more niti zapreti: »Zadnjih pet let je bilo katastrofalnih – večkrat nisem prejel izplačila za svoje delo in veliko živcev sem porabil za prosjačenje in izterjavo svojega zaslužka. Sredi nenehnega zadolževanja sem izvedel še, da imam raka na želodcu. Ne samo, da lahko kot prekarec le sanjam o plačanem dopustu, tudi bolniške si ne morem privoščiti. Edino, kar mi ostane je, da razglasim stečaj in upam, da vmes ne razpade še zdravstveni sistem. Trenutno si ne morem privoščiti niti plačevanja dodatnega zavarovanja, saj je strošek 400 evrov letno prehud zalogaj zame.«

 

Volonterska pripravništva in izkoriščanja študentske prakse

Veliko študentov ne ve, da tudi sami spadajo v razred prekarnih delavcev, katerih položaj se iz leta v leto poslabšuje, zato med njimi do zdaj ni bilo zaslediti kakšne večje povezanosti in borbe za delavske pravice. Čeprav je študentsko delo že nekaj let  bistveno bolj obdavčeno, študentje še vedno veljajo za najcenejšo delovno silo. Tudi zato, ker so zavoljo pridobivanja referenc pripravljeni delati nekaj časa brezplačno, kar delodajalci s pridom izkoriščajo. Karmen je 32-letna študentka, ki je na eni od višjih šol oddelala več sto ur obvezne delovne prakse, za katero ni dobila niti centa: »Večkrat smo s sošolci morali učitelje opozoriti, da bi nam lahko za delo pripadala vsaj malica. Dostikrat smo delali deset ur zapored lačni in izmučeni samo zato, da bi čim prej oddelali obvezne vaje, ki se nam potem niso upoštevale kot delovna praksa. Še več – izdelke, ki so nastali pod pretvezo “obveznih vaj« in “delovne prakse” so učitelji prodali naprej in zaslužek obdržali v okviru šolskega fonda, nam pa solili pamet kako bomo lahko po študiju z odprtjem s. p.-ja kovali dobičke …« Pri tem pa vidno razočarana dodaja: »Lahko je redno zaposlenim učiteljem pridigati o prednostih s.p.-ja in humanitarni vrednosti brezplačnega dela, saj sami nikoli niso bili v enakem položaju kot mi – nikoli niso izkusili, kako je, če ne prejemaš rednih dohodkov in se v nedogled sklanjaš v veri, da bo nekoč bolje …«

 

Osebno dopolnilno delo kot vstopnica v še večjo revščino?

 Po 31. 12. 2014 se je država v okviru svoje kampanje »vsako delo šteje« odločila, da bo povečala seznam rubrik za osebno dopolnilno delo[2] in uvedla vrednotnice, s katerimi si bo delavec za vsak izdan račun 9 evrov lahko plačal en dan delovne dobe. Veliko delavcev se je tako znašlo v precepu – bodo za vsak izdan račun plačali 9 evrov ali se jim bolj splača odpreti s. p., ki nima nikakršnih omejitev glede letnega zaslužka in jim prinaša 365 dni delovne dobe v letu? Mnogi med njimi si postavljajo bolj pragmatična in kratkoročna vprašanja, ki so povezana z vsakdanjim računanjem in mejijo na stanje absurda: Če prodam za 8 evrov češenj, kako naj si privoščim plačilo vrednotnice, ne da bi zašel v minus in se obenem izognil delu na črno? Socialna oskrbovalka, varuška in čistilka Katja (29 let) se je za osebno dopolnilno delo odločila prav zato, da bi imela mir pred inšpektorji za delo, zdaj pa ugotavlja kako postaja zakon o osebnem dopolnilnem delu čedalje bolj neživljenjski: »Od čistilk se npr. zahteva, da lahko izstavijo račun le za čiščenje dvoetažnih površin, kar pomeni, da jih stanovalci blokov praktično ne morejo oz. ne smejo najeti preko osebnega dopolnilnega dela. Težko je v tej državi delati pošteno, če te na vsakem koraku ovirajo neživljenjski zakoni. In povejte mi kako naj jaz upokojencu s težkimi zdravstvenimi težavami ali mamici samohranilki zaračunam za varstvo otroka 6 ali 7 evrov na uro, da mi bo po plačilu vrednotnice in davkov ostalo vsaj 200 evrov na računu? Kakorkoli obračam, se zadeva ne izide. In prav zato se bodo ljudje še v večji meri odločali za delo na črno, saj so se vse novosti na področju delavske zakonodaje izkazale za potegavščino, od katere na račun davkov služi le država.«

 

Ko Center za socialno delo »kaznuje« pošteno opravljeno delo …

 Velike muke pa po drugi strani preživljajo tudi tisti prekarni delavci, ki so prijavljeni na Zavod za zaposlovanje in za svojo brezposelnost prejemajo skromno socialno pomoč, s katero ne morejo preživeti meseca. Ti ljudje živijo v nenehnem strahu, da bodo zaradi občasnih prihodkov izgubili še edini redni vir dohodkov, ki ga imajo. Brezposelna socialna delavka Katjuša, ki je tudi sama prejemnica socialne pomoči, mi je zaupala, da je pred nekaj meseci sklenila pogodbo za dvomesečno delo v dijaškem domu, nakar so ji na Centru za socialno delo izdali novo odločbo, s katero ji za pol leta znižujejo pomoč na 50 evrov mesečno. Kljub temu, da je kmalu zatem ostala brez dela, jo je center obsodil na večmesečno revščino in s tem ljudem jasno pokazal, da se poštenost in resnicoljubnost kaznujeta ter da se v neoliberalnem kapitalizmu preživi le s prirejanjem podatkov in delom na črno.  Tudi 38-letna grafična oblikovalka Mija, ki je obenem mati treh otrok, ima podobne izkušnje: »Velikokrat se mi je že zgodilo, da sem zaradi kakšne neumnosti izgubila pravico do socialne pomoči. Zdaj se imam npr. možnost preko Zavoda za zaposlovanje udeležiti programa usposabljanja na delovnem mestu. Našla sem celo delodajalca, ki bi me takoj potreboval in preko tega razpisa tudi zaposlil, vendar si ne upam odločiti za ta korak. Res je, da bi dva meseca prejemala plačo okrog 400 evrov mesečno in si tako izboljšala finančni položaj, a se bojim, da mi bodo potem na centru za socialno delo ukinili socialno pomoč za pol leta, kar pomeni da bi izgubila še enkrat več denarja. Država nam s takšnimi ukrepi daje vedeti, da je bolje ostati pasiven, odvisen in čim manj delaven kot pa se pošteno angažirati v nekem podjetju. Tisti, ki prejemajo povprečno slovensko plačo in imajo predšolske otroke, pa po drugi strani plačujejo tako visoke cene za bivanje v vrtcu, da so na koncu še v slabšem položaju kot socialno ogroženi. Sporočilo države je pri tem jasno: delo je luksuzna dobrina, ki si je enostavno ne moreš privoščiti …«

 

 

Viri in literatura:

Standing, Guy: The Precariat: The New Dangerous Class. Bloomsbury, 2016

http://www.delo.si/ozadja/guy-standing-prekariat-razumem-kot-zelo-radikalen-razred.html

https://workingclassstudies.wordpress.com/2014/10/27/the-precariat-the-new-dangerous-class/

https://www.guystanding.com/files/documents/forum_poverta_napoli_-_guy_standing.pdf

[1]     Standing, Guy: The Precariat: The New Dangerous Class, Bloomsbury, 2016 , na temo zaposlitvene piramide in ekonomske moči glej tudi: https://workingclassstudies.wordpress.com/2014/10/27/the-precariat-the-new-dangerous-class/:At the top is a tiny plutocracy, many with criminal backgrounds. Their economic and political power is awesome; they have no responsibility to any nation state. Below them is an elite who also gain from capital, some from what Thomas Piketty calls patrimonial capitalism. Below them is a salariat, with employment security, pensions, paid holidays, and other non-wage perks. They are what American scholars in the 1960s and 1970s expected to become the norm. But although a salariat will persist, it is shrinking.”

[2]     Več o tem: https://www.informiran.si/portal.aspx?content=dopolnilno-delo&showMenu=1&showRightFrame=1