Depresija ni odločitev, pač pa posledica epidemije Monopolija

 

Tjaša Kosar je svobodna novinarka s področja družbene diskriminacije in človekovih pravic, ki se je letos septembra pridružila Gibanju v podporo zagovorništvu in stikov z javnostjo.

»Zdolgočaseni smo. Zdaj smo zdolgočaseni vsi. Pa ti je kdaj prešinilo misel Wally, da je ta proces, ki ustvarja to zdolgočasenost na svetu, nič drugega kot samoohranjajoča podzavestna oblika pranja možganov, ki jo ustvarja svetovna totalitarna vlada, temelječa na denarju?« (izsek iz filma My dinner with Andre iz leta 1981.)[1]

Bilo je nekje konec maja ali v začetku junija, ko so ptički že močno žvrgoleli, popki pa so se vmes na novo rodili v cvetove, že poslavljajoči se, ko se je zgodil teden vseobsežne prebuditve iz zimske izolacije. Na telefonu ali socialnem omrežju so se zgodili kontakti po mesecih, nekateri tudi po enem letu odtegnitve medsebojne komunikacije. Tudi jaz, razen za najožje, nisem velikokrat zbrala energije za družabnost, če sem iskrena. In tako sem po prvem boostu po mesecih, s podaljšanim dnevom in močnejšo toploto sonca, poročala po resnici tudi starim znan_kam_cem, da sem v tem času predvsem potrebovala energijo zase, odganjanje nedružabnosti in preživetje. Presenetljivo mi je vsak vzpostavljen kontakt poročal o podobni izkušnji. In ko sem skupaj zložila vse te dejavuje, ugotovila, da v tednu dni nisem imela pogovora z ljudmi, ki z nedružabnostjo v zadnjih mesecih ne bi bili podobnih si bojev. Praktično cela skupnost, v kateri sem se gibala, se je izolirala.

Kmalu zatem sem zasledila spletni zapis na eni izmed slovenskih spletnih tovarn, pišoč o tem, da se, poimenujmo to nedružabno silo zdaj, epidemija depresije pri nas širi, ker imamo polna usta vsega. Boštjan Videmšek, vojni novinar, je že leta nazaj celo pisal, da je ta uradna duševna bolezen privilegij srednjega razreda. In na nek način ima prav. A depresijo po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije premaguje 300 milijonov ljudi vseh starosti po vsem svetu.[2] Takšno kazanje s prstom zamegljuje resnično ozadje te epidemične razsežnosti.

Da depresija in tesnoba dosegata vse države in družbe na svetu,  je potrdila tudi najobsežnejša raziskava o teh duševnih bolezni, ki so jo izvedli na univerzi  Queensland v Avstraliji.  V zahodnih družbah pogosteje poročajo o anksioznih motnjah kot v družbah v razvoju, vključno z državami, ki se trenutno srečujejo s konflikti. Približno 10 odstotkov ljudi v Severni Ameriki, Zahodni Evropi, Avstraliji in na Novi Zelandiji je imelo klinično anksioznost, v primerjavi s približno 8 odstotki na Bližnjem vzhodu in 6 odstotki v Aziji. Nasprotno velja za depresijo, najmanj verjetno je, da bo doletela tiste, ki živijo v zahodnih državah. Raziskovalci so ugotovili, da je depresija v Severni Ameriki najnižja in najvišja na nekaterih območjih Azije in na Bližnjem vzhodu.[3]

A nekaj drži. Medtem, ko se na zahodnem koncu soočamo s prekomerno težo in bizarnimi odvisnostmi, vsakih 10 sekund na globalnem Jugu umre otrok zaradi izstradanosti ali dehidracije. Česa nam torej v tem presranem svetu tako manjka, da se ljudje epidemično odločajo za bežanje od realnosti, ker je ne zmorejo več prenesti?

 

Epidemija Monopolija

Vem, vsi smo že siti teh abstraktnih poimenovanj, kapitalizem gor, post-industrijski kapitalizem dol, pozni kapitalizem gor, post-moderni kapitalizem dol, neo ta, neo un… Vsa ta poimenovanja si vsi mi lahko zatlačimo, kamor komu paše, treba jih je razumeti v našem življenju. Najbrž podobno kot z depresijo. A gre za zelo star model, ki se je do danes izpilil do genialnosti in tudi mi bi morali biti že najmanj mojstri v protikapitalističnih veščinah. A smo v hudem zaostanku. Ne samo to, za borbo nimamo niti več energije. Znanstveno-fantastično je ureditev, v kakršni živimo do potankosti opisal letos prvič popularni Orwell (najbrž good sign), pa Kosovel, rojena le leto dni narazen. In da današnji čas primerjamo z njunim, 100 let nazaj, pred in med obema svetovnima vojnama, najbrž ni naključje. Nenazadnje se soočamo z največjimi humanitarnimi katastrofami po 2. svetovni vojni na več območjih. Bodisi zaradi vojn, nemogočega življenja, polnega izkoriščanja in kratenja svobode, ali zaradi globalnega segrevanja, ljudje nimajo niti piti vode, niti za jesti.

Vire vode, zemljo in zrak so jim uničile korporacije, ker niso bile zavezane okoljskim omejitvam, pa so pač špricale kemikalije na vse strani, podjetje vendarle potrebuje s čim manj vložka čim­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­ več pridelka, bodo pa mogoče na ta račun še koga zaposlili in si bo lahko privoščil vodo v plastenki. Več kot polovica najkakovostnejših slovenskih izvirov vode je že v lasti tujih korporacij s koncesijami za do 50 let, so povedali podatki, da se tudi tukaj širi neka čudna kuga.[4] Ker bomo vse osnovne vire našega življenja, zemljo in vodo dovolili zastrupiti, bomo čez nekaj desetletij lahko jedli in pili le še denar. Danes plastiko, jutri kriptovalute?

Kapitalisti kraljujejo, kjerkoli se jim zahoče, še prej nam pa vse skupaj zapakirajo v eno najčudovitejšo in najbolj kreativno kampanjo ever. Vse blagovne znamke hrane ima v lasti deset korporacij.[5] Na svetu. Za 71 odstotkov globalnih emisij je odgovornih sto korporacij.[6] Na svetu. Te korporacije večinoma prihajajo in se širijo z Zahoda. Ni ga denarja, da ne bi bilo mogoče vse. Faking kapital je ponovno zmagal. Nikakor ne prvič, vedno znova izmojstri trenutke in nadgrajuje načine, kako prevzeti moč in genialno izkoriščati maso ljudi. A še nikoli ni zlorabljal tako masovno kot danes. Vse kar leze in gre.

Da je trg odprt in prost, je čista nategavščina. Kdor se čudi, da ljudje ne verjamejo zdravnikom, sodnikom, pa znanstvenikom in akademikom, bi moral zamenjati tablete. Vse se lahko kupi. Vse, kar leze in gre, če ne se pa ustvari ali nastavi. Zasebne banke, ki smo jih reševali in še nismo končali, pomagajo denar prelivati v davčne oaze, kamor naj bi po Tax Justice Network raziskavi odteklo toliko, kot je ameriški in japonski GDP skupaj, dva izmed največjih gospodarstev na svetu.[7] Tisti, ki dobivajo dodatke na pripravljenost, si na prostem trgu najverjetneje ne bi zmogli urediti takšnih iz neba padlih prilivov.

Premoženje držav drži malo število posameznikov, medtem ko njihovi pomočniki omogočajo novodobnim CEO-jem in banksterjem, da zadolžujejo narode, ki kmalu ostanejo brez delovnih mest in brez odpravnin. Koliko družbenega denarja nam bodo lahko še pokradli? Ameriški menedžer v primerjavi s povprečno plačo zaposlenih zasluži od 140 ali celo 365-kratnik, odvisno od vira in uporabljene metodologije, v Sloveniji pa je leta 2015 najbolje plačan menedžer prejemal  skoraj 45-krat večje plačilo kot povprečni zaposleni pri nas, je lani poročal Svet kapitala.[8] Nemara se vas je čustveno dotaknil tudi loterijski “mogotec” nedavno nazaj, ki je dobil odpravnino v vrednosti, za katero bi morali tisti s povprečno bruto plačo delati okrog 16 let. Tisti z zneskom socialne podpore (vendarle moramo upoštevati obupno stanje na trgu dela) pa hipotetično več kot 56 let.

 

Epidemija novodobnega suženjstva

Na svetu razsaja še ena epidemija, to je novodobno suženjstvo. Če smo mislili, da smo z zasužnjevanjem ljudi dobili lekcijo zgodovine, se zgroziš šele ob ugotovitvi, da danes živimo v  enako krutem svetu, kot v tistem, o katerem smo brali in se učili, da je obstajal petsto let nazaj, v sodobnejši embalaži. “To bo družba, ki bo svoje državljane poskušala ohranjati v stanju ‘večnega otroštva’; prizadevala si bo za njihovo srečo, a bo sebe razglasila za edinega zastopnika in razsodnika te srečnosti. Razvila se bo nova vrsta sužnosti, ki bo družbo pokrila z mrežo drobnih, zapletenih pravil, ki je ne bodo mogli predreti niti najizvirnejši umi niti najodločnejši značaji… ta mreža državljanov ne bo tiranizirala, ampak jih bo tlačila, izžemala, dušila in omamljala, dokler jih ne bo ponižala v zgolj čredo plašnih in marljivih živali, katerih pastir bo vlada,«je že v 19.stoletju zapisal Alexis de Tocqueville (hvala Jadranka Juras na FB).

Nič manj krutem, kvečjemu bolj lažnivo sofisticiranim, saj smo prva civilizacija v zgodovini, ki ima tako množičen in globalen dostop do informacij, pa smo dovolili in dovolimo, da je izkoriščanje postalo najbolj dobičkonosen trend na planetu.

Pravzaprav se ti vzorci venomer ponavljajo. Zdaj tukaj, zdaj tam, na koncu pa se razpasejo povsod. 21 milijonov zasužnjenih ljudi je danes na svetu, več kot na višku Transatlantskega sporazuma trgovine s sužnji. Po velikosti in dobičku gre za eno izmed največjih trgovin, ki tiči tik za industrijo z orožjem in mamili.[9]

V to skupino spadajo tudi izkoriščani delavci brez pravic in poštene izmenjave med storitvijo dela ter naročnikom dela, ki garajo do fizične in psihične izgorelosti. Podjetja ali korporacije na ta račun v svoj žep pospravijo 150 milijard dolarjev letno. V EU je revščina ali socialna izključenost lani grozila 26,9 odstotkom oziroma 25 milijonom otrok.[10] Kaj se je zgodilo v Sloveniji, v tej ponosni demokratični deželici na jugovzhodu Evrope?

Slovenija je iz evropske perspektive s približno petimi odstotki resno materialno prikrajšanih otrok na devetem mestu med članicami EU in se v zadnjem obdobju podatki izboljšujejo, a se je stopnja tveganja revščine otrok v obdobju od leta 2004 do 2014 v Sloveniji povečala veliko bolj kot v povprečju držav EU. Pravzaprav se je med vsemi evropskimi državami delež revnih v času krize najbolj povečal prav v Sloveniji.[11]

Samo v štirih letih smo, gledano primerjalno z državami EU, nazadovali za sedem mest in se po zadnjih razpoložljivih podatkih kazalnika stopnje tveganja revščine otrok med državami EU uvrščamo na trinajsto mesto. 85 odstotkov družin brezposelnih staršev ali takih z občasnimi zaposlitvami dokazano živi pod pragom revščine in delež revnih je v tej skupini v zadnjem desetletju narastel za skoraj 50 odstotkov. V letu 2015 je bilo revnih že 93 odstotkov otrok, ki živijo v enostarševskih družinah z brezposelnim staršem, nam pove konec maja izdana monografija Položaj otrok v Sloveniji: situacijska analiza.[12]

Anketa ZSSS o delovnem času je aprila pokazala, da se v Sloveniji na veliko kršijo zakonska določila o delovnem času in počitkih. Delovni čas postaja vse daljši in vse bolj fleksibilen, skoraj 70 odstotkov Slovencev dela več kot 40 ur na teden, vsak peti pa opravi za cel mesec nadur, je poročal Dnevnik.[13]

V Sloveniji je že več kot 41 odstotkov delavcev zaposlenih v atipičnih oblikah zaposlitev, prve zaposlitve mladih so atipične v 76,5 odstotkih, kar je največji delež znotraj EU. Pred desetimi leti je pod pragom revščine živelo 13 odstotkov samozaposlenih, danes skoraj tretjina. Stopnja registrirane brezposelnosti je tam nekje kot v post času, ko smo čez noč postali samostojni, sami odgovorni za svojo svobodo in pravice.[14] in 17 Najbrž tudi to ni naključje, da se je to zgodilo ob prvi in drugi privatizaciji.

V zadnjih šestih letih smo od 6,7 milijonov izdanih receptov na prebivalca zaužili 24 odstotkov anksiolitikov (za lajšanje občutka strahu in vznemirjenosti) in 23 odstotkov antidepresivov.[15] Skupaj 47% od izdanih receptov na prebivalca.

Jason Hickel je za Guardian zapisal, da bi morali, če že globaliziramo trg dela, globalizirati tudi delavske pravice. Verjame, da univerzalni temeljni dohodek ni le prihodnost, pač pa tudi rojstna pravica,[16] finski pilotni projekt univerzalnega dohodka pa je znižal stres med nezaposlenimi in pozitivno vplival na duševno stanje, je nedavno pokazal pilot.[17] Sociologinja in zagovornica UTD, doktorica Valerija Korošec meni, da bo Slovenija med prvimi uvedla univerzalni temeljni dohodek, ker ga najbolj potrebuje.[18] Nam pa v akutnem stanju, no, zdaj že kroničnem po toliko letih, vlade nižajo davke bogatim in jemljejo tistim, ki preživijo najtežje v družbi. Pri tem se pofučkajo celo na to, v kakšnem bomo živeli in kakšno bo naše zdravje.

Epidemija revščine

To niso več šolski prepiri med levimi in desnimi, tistimi z lepotno piko ali skodranimi lasmi, mesojedci in predsnojedci, gre za resno invazijo planeta in vsega živega. 8! najbogatejših ljudi na svetu je januarja imelo toliko bogastva, kot 50 odstotkov najrevnejših.[19]

Poglejmo še enkrat v ZDA, meko kapitalizma, kjer si z minimalno plačo ne moreš privoščiti stanovanja z dvema ločenima sobama.[20] Najrevnejših 99 odstotka prebivalstva je plačalo devetkrat več davka na dohodek kot najbogatejši 1 odstotek v času Johna F. Kennedyja v zgodnjih šestdesetih letih. Do leta 2014 so plačali 21-krat več.
Podobno je takrat in v začetku osemdesetih najrevnejših  99,9 odstotkov v ZDA plačevalo 28-krat več davka kot 0,1 odstotek elite, do leta 2014 pa 76-krat več.

Enako je, ko se davek na dohodek deli z deležem premoženja.  99 odstotkov je plačalo 22-kratni davek od dohodka kot najbogatejši  1 odstotek v letu 1980, v letu 2014 pa 47-krat več. 99,9 odstotkov je plačalo 58-kratni davek od dohodka kot najvišji 0,1 odstotek pred začetkom Reaganomije, do leta 2014 so plačevali 175-krat več. Podobna slika se kaže tudi v Veliki Britaniji, drugi meki kapitalizma.[21]

Jason Hickel je poročal tudi o raziskavi, ki je pokazala, da revne države tudi danes omogočajo razvoj bogatim državam, saj na Zahod prinesejo tri trilijone dolarjev več, kot pa obratno, pa toliko inštitucij za človekove pravice, humanitarnih organizacij, in misijonov.[22]

V potrošništvu in tekmovanju v razkazovanju tega, za kaj imamo denar in čas trošiti, je v družbi občutek, kot da bi ta zamrla. Kot da ni pod površja. Brezidentitetno izbiranje med identitetami na policah, copy – paste in komolčkanje v areni, kdo bo prišel do drobtinic, da bo lahko med tistimi, ki so videti uspešni. V navidezni svobodi, osamljeni.

V ta cikel smo seveda ujeti globalno. V trenutku, ko si je nekaj malega planeta le malo oddahnila od vseh krvoločnih zased, jo je kapitalizem preoblekel v nov brand in večina po svetu jo kupuje z navdušenjem. Tudi mi smo leta 2007 dosegli prvo mesto po kvadratnih metrih nakupovalnih površin na tisoč prebivalcev v Evropi. Prvo mesto v navidezni svobodi, izolirani.

Check your privilege

Nekaj časa sem bivala v najbolj onesnaženem mestu na svetu, v New Delhiju, v eni izmed gospodarsko največjih držav tako imenovanega globalnega Juga, med ljudmi, v primerjavi s katerimi sem bogatunka, in moja izkušnja je daleč drugačna od te, da tam, kjer imajo zelo malo, nimajo ničesar.

Ali, da so srečni. Ali, da niso depresivni. Polni jeze in agresije. Alkohola, drog, posilstev ali prostitucije. To se zgodi, ko sistemska neenakost in požrtija prevladata. Revščina bi morala biti sovražnik #1, revščina povzroča sovraštvo in nasilje, revščina povzroča bedo in vojno, revščina povzroča vsaj stoletje posledic, vsakič znova!

A tudi najrevnejše kraje tega planeta je dandanes skozi globalizacijo (ponovno) dosegel kapitalizem. Le da, četudi nikoli niso imeli p od presranega življenja, daleč od tega, da bi bili ti kraji polni sreče in varnosti na ulicah.  To relativno zeleno, čisto in varno okolje, kakršnega imamo v Sloveniji, ni samoumevno. Revščina in družbena neenakost v nekaj letih to radikalno obrne. In revščina ter družbena neenakost se epidemično širita.

Malo je še kotičkov, četudi v šotorih ob cesti, kjer ne bi imeli pametnih telefonov, televizorjev, tudi interneta, najdeš jih le še globoko v naravi (kolikor je je ostalo?) Globalno si delimo te informacijske posrednike, polne bleščečega življenja, ki posnema ali kaže najbolj dišečo pokovko kapitalizma, poln showa, pompa, luči, bleščavosti, malih zgodbic nekoč revnih športnikov, glasbenikov, igralk, manekenk ali računalničarjev (poljubno vstavi spol, v resnici kapitalizmu ni mar, samo, da trošiš in tekmuješ), ki so jih potegnili iz kolib in bum, danes ne vedo, kam z denarjem.

Če nimaš denarja, si kakopak nesrečen, na lastni koži vendar veš, kako stresno je kupčkanje denarja, ki ga ni. Če si nesrečen brez denarja, si potem najbrž srečen z denarjem. In lahko kupuješ in ljudje lahko vidijo, da si najmanj tako uspešen, kot truma blagovnih znamk za blagovno znamko. Vse te oči, živeče (nekoč) v pomanjkanju in izključevanju, nadebudno gledajo vse te ekrane, pitche in jumbote, kamorkoli se vsedejo, filmske zgodbe, videospote, ki jih kličejo, pridi, sanjaj, tudi ti lahko, če boš garal. Pridi, obleci se kot on ali ona ali nihče na odru, pa bodo vsi vedeli, da nekaj veljaš.  Pridi, imej enak telefon kot tvoj lik iz sanj…

In garajo in garajo, nekateri gredo preko trupel, drugi gredo preko sebe, prebolevati vsako bolezen na delovno mesto, tretje do obupa spravi Sizifovo delo, pa sanjajo, pa garajo, pa sanjajo, kako bi imeli, pa nikoli ne dosanjajo, krivijo pa sebe. V tej lastni krivdi crknejo na obroke (če jih prej ne pobere že ciroza jeter ali samomor), ker nimajo denarja za zdravnika, oskrbo ali dostopa do pomoči.

Prepričaj jih v to, da so orangutani, pa bodo živeli za to, da bi bili kot ti

Družba postaja vedno bolj podobno razslojena povsod po svetu, razen še tistih nekaj skupnosti, ki jih kapitalizem še ni dosegel in vzel neokrnjene, rodovitne zemlje, vode, gozdov, zlata, mineralov, ali rude. A globalna družba se bo kmalu združila vsaj v eni lastnosti. Razlikovali se bomo samo še kot bogati in revni. Toliko vojn in nasilja, toliko revolucij, toliko stradanja, toliko fizičnega in psihičnega mučenja, smrti, posilstev, zlorab, toliko solz in bolečine, ki jih je ustvarila zgodovina in so še vedno tukaj, je šlo v kurac zato, da danes peščica ogabno premožih divje praznuje. In nas na vseh kanalih prepričuje, da smo orangutani za v kletke in dresuro, mi pa ihtimo, da bi bili kot oni.

Strašijo, da bo robotizacija prinesla še hujše posledice, a zakaj sploh izumljati robote zdaj, ko nas je večina že na pol zastonj robotov. V navidezni svobodi lastnih odločitev, v resnici pa ujetniki mehanizmov, ki nas ropajo človečnosti in narave, edini, ki ji pripadamo. Ko so tudi Star Wars, the Matrix, Idiocracy &comp., postali nič kaj abstraktno zrcalo družbe, ki je resnično zdrsela v uničujoče mehanizme razčlovečenja, mi pa smo postali tako odvisni od razkazovanja, da se ga oklepamo kot najlepšega darila, ki ti ga lahko da življenje. Z našim zatiskanjem oči pred tem, z našim prestavljanjem soočenja, dajemo zgled ostalim, ki se nam pridružujejo. A tišina povzroči epidemijo. Danes je zato, da lahko vse to kupiš ti, podplačan sosed, jutri boš zato, da bo lahko vse to kupil drugi sosed, podplačan ti. Karma is a bitch. Ali bolje, kapitalizem is a bitch.

Kaj me spravlja v depresijo?

Danes vemo, da depresija ne izbira socialnega statusa, ne izbira denarja, ne izbira kontinentov. Dolgotrajna travma, dolgotrajen pritisk z vseh strani, dolgotrajen stres, dolgotrajna nesigurnost, dolgotrajne skrbi, pa ne več samo zase, za vse družinske člane povzročijo dolgotrajne in nepopravljive posledice. Večni tek na mestu brez perspektive, da se bo kdaj končalo, te pač zjebe, ali če bolj akademsko citiram doktorico Renato Salecl: “Družba poznega kapitalizma nas ne sili zgolj v nenehno konzumacijo, ampak tudi v to, da konzumiramo sami sebe..«[23]

Depresija in tesnoba ti ukradeta spanec, izpijeta energijo, fokus, spomin, željo po dotiku in ljubljenju, oropata te osnovnih zmožnosti doživeti užitke življenja. Uničita lahko potrebo po ljubezni, delu, igri in celo želji po življenju. Če se ju ne zdravi, lahko povzroči dolgotrajne posledice na možganih, pravi avtor knjige Depression Cure, Stephen Ildari.[24] Depresija te lahko ukrade tistega, kar te dela človeka, torej. Morda do konca življenja.

A kam zdaj pospraviti depresijo in tesnobo tega sveta? Oprostite nepravemu trenutku, ta isti hip bi morali stati v krogih in se usklajevati o civilni nepokorščini. To bi bilo izjemno zdravilno. A ker se ta zgodba ne bi prodala ne v Hollywoodu, ne v Bollywoodu, ne v Nollywoodu (pardon, bi se, v roku hitre mode bi v hipu izgubila potencial kot blagovna znamka), o nenadni kolektivni odločitvi za dvig OBEH! sredinskih prstov lahko samo po Lennonovsko fantaziram. Zato sem izbrala drugi dve alternativi, ki bi po moji idealistični veri najverjetneje pripeljali do prvega scenarija.

Beoys, nemški umetnik in pedagog, živeč v 20. stoletju, je v enem izmed intervjujev delil, kako je imel svojo prvo depresijo pri petih letih. Resno eksistencialno krizo, ko se mu je zdelo, da je na tem svetu doživel že dovolj in medtem, ko so drugi igrali po dresuri naprej, je sam verjel, da bi se na tej točki njegovo življenje kot takšno moralo končati. A da to ni bila le tista kritična življenjska blokada, pač pa tudi zavedanje, da se življenje brez transformacije zanj ne more več nadaljevati. Tudi mi imamo priložnost za to zavedanje.[25]

Zimbabwe, država nekoč znana po najboljšem zdravstvu in šolstvu v Afriki, je zaradi ekonomskega in političnega vodenja med letoma 1990 in 2003 občutila naskok revščine iz 25 na 63 odstotkov. Danes med 15 milijoni prebivalcev četrtina med njimi, torej eden od štirih, trpi za depresijo. V celotni državi je ljudem na voljo le 13 psihiatrov in 16 kliničnih psihologov, zato si je dr. Dixon Chibanda zamislil skupnostno shemo.  

V eni izmed skupnosti je vaške »babice« naučil osnov podpore tistim s tesnobo ali depresijo, ki jo tam razumejo kot preveč razmišljati, ki na Klopcah prijateljstva nudijo uteho obupanim. S tem na en mah omilijo tudi epidemijo osamljenosti med ostarelimi, zato se pobuda zdaj širi po celi državi.[26] Lep navdih iz kontinenta, kamor običajno mi »uvažamo navdih«.

Kaj me spravlja v depresijo še bolj kot vse, kar sem navrgla skupaj? Nemi opazovalci, kopajoči se v ignoranci na fotografijah brez fantazije in umetniškega učinka, boječi se za svoje udobje in luksuz. Da se moraš sam boriti proti vsem, je še ena izmed dresurnih kapitalizma in to kot povezujoča se skupnost lahko spremenimo. A bo treba nehati misliti na svoje udobje in individualne sanje ter se predati nazaj kolektivnemu.

Kaj mene še drži pokonci? Tri četrtine sonca in vonj po transformacijii. Pa tebe?[27]

»A veš, Wally, da je to mnogo bolj nevarno, kot se zdi, in to ni le vprašanje individualnega preživetja, nekdo, ki je zdolgočasen, spi in kdor spi, ne bo rekel ne. Vidiš, kar naprej srečujem takšne (speče) ljudi.«[28]

P.s. Upam, da sem mit, koncept, religijo, ideologijo, kar hočete, da smo za svojo srečo, uspeh, finančno stabilnost, revščino ali depresijo odgovorni popolnoma sami, ovrgla do drugega odstavka.

 

*Priporočam:

https://crazywisefilm.com/#trailer

 

[1] Creative Systems. Scene from the 1981 film “My Dinner with Andre”. Dostopno na: https://www.facebook.com/CreativeSystemsThinking/videos/778720602258877/?hc_ref=ARQ2NiMfwv4N39UQ3kYlGdL2QnVC4UUWagZHRFHF_OBGawzIpqOUrmu1jUgX8-h4lx0. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[2] World Helath Organisation. Depression. Dostopno na: http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs369/en/. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[3]  Kesteron, Michael. Anxiety disorders highest in West, depression most common in East. Dostopno na: https://beta.theglobeandmail.com/life/facts-and-arguments/anxiety-disorders-highest-in-west-depression-most-common-in-east/article4445490/?ref=http://www.theglobeandmail.com&. (zadnji dostop 22.9.2017)

Rice-Oxley, Marc. Where in the world are people most depressed?  Dostopno na:  https://www.theguardian.com/global-development-professionals-network/2017/jan/14/aid-in-reverse-how-poor-countries-develop-rich-countries. Dostopo na: https://www.theguardian.com/society/datablog/2013/nov/08/where-world-people-most-depressed. (Zadnji dostop 22.92017)

[4] Kosar, Tjaša. Bo slovenska voda postala tržno blago ali dobrina? Dostopno na: http://www.mladina.si/172973/bo-slovenska-voda-p-ostala-trzno-blago-ali-javna-dobrina/. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[5] Ryan, Kate. This Infographic Shows How Only 10 Companies Own All The World’s Food Brands. Dostopno na: https://money.good.is/articles/food-brands-owners?utm_source=ATTN&utm_medium=FB&utm_campaign=Share. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[6] Riley, Tess. Just 100 companies responsible for 71% of global emissions, study says. Dostopno na: https://www.theguardian.com/sustainable-business/2017/jul/10/100-fossil-fuel-companies-investors-responsible-71-global-emissions-cdp-study-climate-change. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[7] Heather, Steward. £13tn hoard hidden from taxman by global elite . Dostopno na: https://www.theguardian.com/business/2012/jul/21/global-elite-tax-offshore-economy?CMP=share_btn_fb. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[8] Lowenstein, Roger. CEO Pay Is Out of Control. Here’s How to Rein It In. Dostopno na: http://fortune.com/2017/04/19/executive-compensation-ceo-pay/. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

Bratanič, Jan. Menedžerske plače: nekoč in danes. Dostopno na: http://svetkapitala.delo.si/finance/menedzerske-place-nekoc-in-danes-245. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[9] The Guardian. Faces of slavery. Dostopno na: https://www.facebook.com/theguardian/videos/10155750918331323/?hc_ref=ARSkIIRGJVUXCRMFKwmHk2LWMQQ95pMz5ahKXGxqQcL-kiA-yBGg6NrYeAOW75I3AWY. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[10] Primorske novice. V EU revščina grozi skoraj 27 odstotkom otrok, v Sloveniji 16,6 odstotka. Dostopno na: http://www.primorske.si/Novice/Svet/V-EU-revscina-grozi-skoraj-27-odstotkom-otrok-v-Sl. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[11] Dernovšek, Igor. Revščina se povečuje – Slovenija vse bolj le še senca socialne države. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042717932. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[12] Vidic, Jana. Revščina otrok je naraščala hitreje od povprečja EU. Dostopno na: https://val202.rtvslo.si/2017/05/botrstvo-88/. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[13] Dernovšek, Igor. Skoraj 70 odstotkov Slovencev dela več kot 40 ur na teden, vsak peti pa opravi za cel mesec nadur. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042769699. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[14] Zavod RS za zaposlovanje – Letna poročila. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/ (20. 3. 2009)
Jenko, Miha. Brezposelnih skoraj 125 tisoč, monopolisti pritiskajo na inflacijo  Dostopno na: http://www.delo.si/gospodarstvo/posel/brezposelnih-skoraj-125-tisoc-monopolisti-pritiskajo-na-inflacijo.html. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[15] Maselj, Brane. Želja po smrti je v resnici želja po življenju. Dostopno na: www.delo.si/nedelo/zelja-po-smrti-je-v-resnici-zelja-po-zivljenju.html.

[16] Hickel, Jason. How to stop the global inequality machine. Dostopno na: https://www.theguardian.com/global-development-professionals-network/2017/may/18/how-to-stop-the-global-inequality-machine. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[17] The Independent. Finland’s universal basic income trial for unemployed reduces stress levels, says official. Dostopno na: http://www.independent.co.uk/news/world/europe/finland-universal-basic-income-trial-pilot-scheme-unemployed-stress-levels-reduced-a7724081.html. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[18] Utenkar, Gorazd. »Slovenija bo med prvimi uvedla UTD, ker ga najbolj potrebujemo«. Dostopno na: http://www.delo.si/nedelo/slovenija-bo-med-prvimi-uvedla-utd-ker-ga-najbolj-potrebujemo.html. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[19] Elliott, Larry. World’s eight richest people have same wealth as poorest 50%. Dostopno na: https://www.theguardian.com/global-development/2017/jan/16/worlds-eight-richest-people-have-same-wealth-as-poorest-50. (Zadnji dostop: https://www.theguardian.com/global-development/2017/jan/16/worlds-eight-richest-people-have-same-wealth-as-poorest-50. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[20] ATTN. Affordable housing is a national crisis and so are poverty wages. Dostopno na: https://www.facebook.com/attn/videos/1410474915654630/?hc_ref=ARTBLUoWvyH1BKoBk8UbFqSQEdA6iwMKp8DAIpNvi6qW1cjB4iSXCP46ZN9I6s8oeAc. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[21] Hickel, Jason. World’s eight richest people have same wealth as poorest 50%.Dostopno na: https://www.theguardian.com/global-development/2017/jan/16/worlds-eight-richest-people-have-same-wealth-as-poorest-50. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[22] Elliott, Larry. Should the rich be taxed more? A new paper shows unequivocally yes. Dostopno na: https://www.theguardian.com/business/2017/aug/27/should-the-rich-be-taxed-more-a-new-paper-shows-unequivocally-yes?CMP=fb_gu. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[23] Mekina, Borut. Dr. Renata Salecl. Dostopno na: http://www.mladina.si/171485/dr-renata-salecl/. Zadnji dostop: 22.9.2017)

[24] Ilardi, Stephen for TED Talk. The Depression Cure Without Drugs. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=ZNQiFsQwr1k. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[25] Beuys, Joseph. Krise und Selbstheilung. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=N-NqCJbvhX8. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[26] The Guardian. Friendship Bench. Dostopno na; https://www.facebook.com/theguardian/videos/730005800520519/?hc_ref=ARSJwiO_dgbGi573-NnOsgsdG3Qacm6B3Ei317__TMyH2y1-6UWVcklXmlwlI6o7c5A. (Zadnji dostop: 22.9.2017)

[27] Napovednik. Tri četrtine sonca. Dostopno na: https://www.napovednik.com/tv13334849_tri_cetrtine_sonca_slovenski_film. (Zadnji dostop 22.9.2017)

[28] Creative Systems. Scene from the 1981 film “My Dinner with Andre”. Dostopno na: https://www.facebook.com/CreativeSystemsThinking/videos/778720602258877/?hc_ref=ARQ2NiMfwv4N39UQ3kYlGdL2QnVC4UUWagZHRFHF_OBGawzIpqOUrmu1jUgX8-h4lx0. (Zadnji dostop: 22.9.2017)