Brezposelnost v Prekmurju

Med sprehodi po prekmurski ravnici se mi v misli večkrat prikrade znana melodija in mi na usta nariše otožen nasmešek. Prekmurje, moje Prekmurje. Ponosni ljudje, vajeni trdega dela, pogosto zaničevani, teptani, izkoriščani. Prekmurje, kjer čas teče po svoje. Kjer še zmeraj pozdravljamo, če se srečamo na ulici. Kjer velikodušno sprejmemo tujca v svoj dom. Prekmurje, žitnica Slovenije. S tolikšnim potencialom, ki pa ga kar ne znamo izkoristiti.

Podatki Pomurske gospodarske zbornice kažejo precej optimistično sliko pomurskega gospodarstva. Po tem, ko je bilo v letih 2009 in 2013 doseženo dno, so lani pomurske gospodarske družbe ustvarile za 8 odstotkov višji obseg skupnih prihodkov. Pozitivno so poslovali tudi samostojni podjetniki, ki jih je bilo v Pomurju v obravnavanem obdobju 2761, skupno pa so ustvarili dohodek v višini 16,4 milijona evrov.[2]

Medtem ko številke govorijo zgodbo o gospodarski rasti Pomurja, sta za mnoge Prekmurce del vsakdanjika revščina in brezposelnost. Kar logično vodi k manjši založenosti z iphoni, imaci, dizajnerskimi oblačili, hitrimi avti in kar je še tega. Verjetno je tudi to en izmed razlogov, da velik del prebivalstva zahodno od Maribora meni, da smo skrajno nerazviti in nazadnjaški. Lahko si predstavljate osuplost Novogoričanke, ki je pred nekaj leti pri »rosnih« 30-ih prvič obiskala deželo na drugi strani Mure in se iskreno začudila naši razvitosti. Kako to, da poznamo fasade, da naše hiše niso le naključno nametane opeke? Pa celo parke imamo urejene, in, ne boste verjeli, večino naših cest prekriva asfalt. Čudenju kar ni bilo konca. Ko sem jo vprašala, od kje ji ta popolnoma zgrešena, že kar komična predstava o Prekmurju, je bil odgovor kratek– mediji. Ob poljih pšenice in koruze, ki se raztezajo nekam proti obzorju, ti običajno pokažejo tudi neko za silo zbito kolibo, kup smrkavih otrok in zanemarjeno okolico – Prekmurje, kot ga pozna večina tistih, ki tega konca Slovenije niso nikoli obiskali. Tistim pa, ki so bili deležni naše gostoljubnosti, so se čudili hitremu in večini nerazumljivemu narečju, občudovali valovanje žitnih polj… No, tistim se Prekmurje za vedno zasidra v srce.

Zdi se mi, da bi lepoto Prekmurja in prednosti življenja v tem pozabljenem kotičku Slovenije lahko slikala v nedogled. Vendar je danes pred mano druga naloga. Manj prijetna. Tista, ki se skriva za veselimi obrazi in optimističnimi nasmehi. Brezposelnost. Zlovešča beseda, ki s sabo prinaša otopele poglede, sklonjene glave in sramoto. Predvsem slednje. V tej »sramoti« po podatkih Zavoda za zaposlovanje živi 16,3 odstotka Pomurcev.[3] Tolikšno je vsaj število registriranih brezposelnih na območni službi Murska Sobota, dejanska številka je še nekoliko višja. Najslabše je na območju Lendave (20,3%), najboljše pa na področju Ljutomera (12,7%).[1]

Slovensko povprečje je sicer 10,2%[2], kar pomeni, da se še naš paradni konj, Ljutomer, v primerjavi s to oceno odreže kaj klavrno. Pomurje je vedno bilo tisto, ki je imelo najvišjo stopnjo registrirane brezposelnosti. V času po osamosvojitvi Slovenije in razpadu jugoslovanskih trgov leta 1998 je stopnja registrirane brezposelnosti pri nas znašala alarmantnih 19,6 odstotka[3]. Čeprav se je stanje potem nekoliko popravilo, sta v letu 2009 prišla še stečaja Mure (2635 novih brezposelnih) in Pomurke (okrog 230 novih brezposelnih)[4], ki sta stopnjo registrirane brezposelnosti v letu 2009 ponovno dvignila na skoraj 20%. Takrat smo v pomurski regiji beležili 11094 brezposelnih[5]. Optimizem in kar nekakšen lokalpatriotizem vzbuja dejstvo, da se je po zadnjih podatkih ZRSZ stopnja brezposelnosti v primerjavi z letom 2008 (6598 brezposelnih) do danes povečala samo za 10% (7271), boljše se je odrezal le Ptuj.[6]

Med brezposelnimi je 37% takih z dokončano ali nedokončano osnovnošolsko izobrazbo, nekoliko več je žensk (54%), mladih do 29 let je 20,4%, starejših od 50 pa 42,2%. S 27% je precej visoka tudi stopnja brezposelnih invalidov, če upoštevamo slovensko povprečje, ki je 17%.[7] Visok delež starejših prijavljenih v evidenco iskalcev zaposlitve je po besedah gospe Stanke Perčič z Zavoda za zaposlovanje, OS Murska Sobota, pripisati tudi dejstvu, da  delodajalci osebe, ki so bile pred upokojitvijo oz. sta jim do upokojitve manjkali dve leti, dali na t.i. čakanje na zavodu. Zaposlitve starejših sicer lahko skoraj konkurirajo zaposlitvam mladih, k čemur pripomorejo tudi subvencije.

Ne pozabimo, da se za vsemi temi številkami skrivajo ljudje, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim bojem, zato si oglejmo zgodbe treh iskalcev zaposlitve, Mateja, Janeza in Zdenke.

_____________________________________________________________________

MATEJ (34 let, magister družboslovnih ved)

Zaposlitev iščem že od zaključka šolanja z magisterijem, že četrto leto. Po prijavi na zavodu sem se vključil v aktivno politiko zaposlovanja, usposabljanje na delovnem mestu, in ker sem se na delovnem mestu izkazal, se je usposabljanje podaljšalo v javna dela. Ta so trajala eno leto, nato spet na zavod. Ko sem videl, da službe kljub aktivnemu iskanju ne morem dobiti, sem začel razmišljati v smeri socialne ekonomije, socialnega podjetništva. Tako že od leta 2014 skupaj s somišljeniki postavljam temelje socialnega podjetja.

Po treh letih se končno tudi meni obeta zaposlitev v podjetju, ki sem ga pomagal ustanoviti, njegovo ime sem pomagal zgraditi s prostovoljnim delom. Ves čas sem se prijavljal na raznovrstna delovna mesta, tako za svojo stopnjo izobrazbe kot tudi za nižjo stopnjo, na redkih razgovorih, do katerih sem prišel, pa so me delodajalci gledali z začudenjem, češ, kaj tam delam, zakaj se s svojo stopnjo izobrazbe prijavljam na tovrstna delovna mesta.

Sicer v domačem kraju vztrajam zaradi aktivnega udejstvovanja v različnih društvih in nevladnih organizacijah. Če bi vsi šli v tujino, bi prej ali slej tako pokojninski kot tudi zdravstveni sistem kolabirala. Kako bodo ljudje preživeli, če cela generacija mladih izobražencev odide v tujino? Nekaj nas vendarle mora ostati, da pomagamo pri normalizaciji stanja in s tem pomagamo tudi tistim, ki so že odšli, da se vrnejo.

Kar se tiče izkušenj z Zavodom za zaposlovanje, slabih izkušenj nimam. Če le izraziš nek interes, ti poskušajo pomagati, kolikor se da. Meni osebno sicer vključitev v delavnice ni pomagala kaj dosti, saj sem vse to že vedel. So mi pa letos po treh letih prošenj končno odobrili opravljanje ZUP-a, ki se v Pomurju nekaj časa niti ni izvajal. Ob velikem navalu in malo razpisanih mestih sem res vesel, da se lahko vključim. Ne krivim zaposlenih na zavodu, saj sami nimajo skorajda nobenega vpliva na celotno zadevo, težava je sistemska in v pristojnosti ministrstva in vlade, da pripravi boljše in koristnejše programe. Predvsem bi se bilo treba osredotočiti na tiste mlade, ki so že dalj časa na zavodu, na tiste, ki se vključujejo v kratkotrajne poklice in se zato vedno znova vračajo na zavod.

Če si ne bi sam priskrbel službe, se mi zdi, da bi jo težko dobil. Za s.p. se nisem odločil, ker sem zmeraj zasledoval neke širše družbene cilje, zato tudi socialna ekonomija, s.p. se mi zdi precej tvegana oblika. Je pa dejstvo, da bi brez staršev zelo težko vozil skozi življenje. Da se seveda živeti, vendar to ni to, vsak bi si rad ustvaril nekaj svojega, vendar brez zaposlitve pač ne gre.

______________________________

 

JANEZ (50 let, trenutno prek Soče vključen v delovno usposabljanje)

Brezposeln sem že skoraj 6 let, imam 17 let delovne dobe. Firma je šla v stečaj in čeprav sem si takrat predstavljal, da bom službo našel hitro, ni bilo tako. Prijavljen sem bil na zavodu, trenutno pa sem zaradi zdravstvenih težav (slabo srce, težave z vidom in s hrbtenico) na Soči, vključen v delovno usposabljanje.

Na črno nikoli nisem delal, vedel sem, da rabim delovno dobo, delno pa tudi zaradi strahu. V mladosti sem delal tudi v tujini, v Nemčiji. Zdi se mi, da je tam še zmeraj največ možnosti, čeprav se več ne cedita med in mleko. Vendar me danes tam več nobeden ne bi zaposlil. V gradbeništvu jemljejo mlade, močne fante, tem pa sam ne morem konkurirati.

 

______________________________

 

ZDENKA  (56 let, nekdanja delavka Mure)

Brezposelna sem skorajda neprekinjeno že od stečaja Mure (od 2009). Po prijavi na zavodu sem se vključila v izobraževanje, zaradi zmanjšanja sredstev za izvajanje programov pa se poklicnega izobraževanja nisem udeležila, kljub temu, da sem pogodbo že imela podpisano. Opravila sem tečaj nemščine, skratka bila sem aktivna. Zaradi slabih odnosov s takratno svetovalko, ki me ni obvestila o mojih pravicah (da lahko v primeru fizioterapije dobim na zavodu bolniško, za kar nisem zaprosila, se pa zaradi fizioterapije nisem udeležila enega razgovora) so me izbrisali iz evidenc. Ker nisem prejemnica socialne denarne pomoči, mi vpis na zavodu niti ni bil bistven. Doma imamo tudi manjšo ekološko kmetijo, zato sem mislila, da lahko tako kaj zaslužim. Vendar se je kriza poznala tudi tu in naenkrat nismo imeli več toliko obiskovalcev. S. p.-ja nisem odprla, saj se mi finančno ne izide. Na črno nisem delala, sem pa razmišljala v tej smeri. Očitno ni bila takšna nuja. V letu 2014 sem se ponovno vpisala na zavod in se leta 2016 vključila v program javnih del. Takrat sem dobila tudi novo svetovalko, zaradi katere sem dobila občutek, da sem prišla v novo ustanovo.

Zdaj sem ponovno na zavodu. Napisala sem nešteto prošenj, dobila le en odgovor, pa še ta negativen. Letos sem končno dobila možnost za delo, in sicer po podjemni pogodbi. Delali smo več, kot bi morali, za plačilo 2,5 evra na uro, brez potnih stroškov in malice. Delodajalec nam je sicer rekel, da je to v sklopu zavoda, zato sem se nekako sprijaznila z nizko urno postavko, domnevala sem namreč, da gre za ukrep v smislu usposabljanja na delovnem mestu, kjer je urna postavka ravno tam nekje. Delodajalec je bil vse čas precej nesramen do nas in nam očital, koliko je prikrajšan zaradi nas. Danes več nisem tam, saj brez plačila in dokumentov ne moreš delati. Če pomislim na čas, ko je šla Mura v stečaj in sem ostala brez službe… Težko je. Nekaj smo sicer dobili iz jamstvenega sklada, vendar smo ostali brez plač, odpravnine, regresa. Hvaležni smo bili vsaj za tisto, kar smo dobivali eno leto. Žalostno je, da sta bila kljub moji brezposelnosti v tistem času, ko bi to najbolj potrebovala, tudi moja otroka prikrajšana za štipendije, saj so se upoštevali podatki iz časa, ko sva še oba z možem imela službe.

Novo službo sem iskala povsod, poskušala sem od vrtnarjenjado čiščenja, različna delovna mesta. Je pa zagotovopri nas težje z zaposlitvijo starejših. Vem, da je obstajala tudi možnost dela v Avstriji, vendar zaradi družine o odhodu v tujino nisem razmišljala, moram skrbeti za ostarelo mater, dolgotrajna odsotnost zato ne pride v poštev. Pomagalo je privarčevano, vendar je tudi ta denar skopnel. Najbolj me rešuje kmetija, brez tega ne bi šlo. Večino si pridelamo doma, včasih višek tudi prodamo. Težko je biti celo življenje neodvisen, zdajpa … To me muči. Zdaj sem zdaj še kolikor toliko pri močeh, čez nekaj let več ne bom. Če pride bognedaj še kakšna bolezen, ostanem brez vsega. Zaradi tega še nisem obupala,še iščem službo. Hočem biti koristna, dokler sem še lahko.

_____________________________________________________________________

Tako Matej kot Zdenka sta bila vključena v ukrep javnih del. Ta je sicer v Pomurju zelo močen in se izvaja v lokalnem okolju, ob izkušnjah in znanjih, ki jih pridobijo, pa se vključene osebe spoznajo tudi z delodajalci. Trenutno pa je zelo aktualen še ukrep povračila prispevkov na podlagi zakona o Pomurju. Zavod za zaposlovanje ob naštetih izvaja še druge ukrepe aktivne politike zaposlovanja. —Nekateri so namenjeni izključno brezposelnim osebam, da si z njimi pridobijo določena znanja, kvalifikacije, so s temi pridobljenimi znanji tudi bolj konkurenčni na trgu dela. Izvajajo se programi neformalnega izobraževanja in usposabljanja, NPK-ji ter različne delavnice. Prav teso po mnenju več oseb, s katerimi sem se pogovarjala v okviru raziskovanja brezposelnosti v Prekmurju, nepotrebne in same sebi namen. O smiselnosti vključevanja višje izobraženih oseb v tovrstne delavnice sem povprašala tudi gospo Perčič: »Vključitev v delavnice se izvede na osnovi pogovora med svetovalcem in brezposelno osebo. Če tukaj ni nekega odkritega dialoga, lahko pride do tega, da osebo vključimo v delavnico, kjer si ne bo pridobila nobenih dodatnih znanj. S tem namenom se napiše zaposlitveni načrt, v katerem se z osebo dogovorimo, kje je tisti manko, zakaj oseba ne dobi zaposlitve,  katera znanja bi rabila itd. In če npr. oseba s svetovalcem ugotovi, da zelo dobro napiše CV, je nima smisla vključiti v delavnico za pisanje CV-ja in podobno. Bistven je pogovor med svetovalcem in brezposelno osebo.«

Brezposelne osebe so navadno soočene z velikim pomanjkanjem služb v svoji okolici, denarna socialna pomoč oz. nadomestila za brezposelnost pa navadno ne zagotavljajo dostojnega preživetja. Če ima oseba košček zemlje, ki ji vsaj do neke mere omogoča samooskrbno, je seveda malo lažje, vsaj glede  izdatkov za prehrano. Še zmeraj pa so tu položnice za elektriko, ogrevanje, zavarovanje, šolanje otrok itd. Kje napraskati denar za ta »luksuz«?

Dejstvo je, da brezposelnost v Sloveniji v zadnjih letih upada tudi ali pa predvsem na račun prekarnih oblik zaposlitev (s. p.-ji, agencijsko delo, zaposlitev za določen čas, ki se neprestano podaljšuje). Kako tudi ne bi, če pa brezposelni druge izbire, kot vključiti se v prekarno obliko zaposlitve, niti nimajo? In tako se začne začaran krog negotovega življenja, vedno v strahu, ali te bodo jutri še potrebovali, kaj bo, če zboliš itd. Kako si ustvariti boljšo prihodnost, ko pa ne veš, kaj prinaša jutrišnji dan? Vendar pa trend prekarnih zaposlitev po besedah gospe Perčič za Pomurje ni značilen. Število brezposelnih naj bi se tako zmanjševalo predvsem na račun velikega števila razpisanih prostih delovnih mest. Če je bila pred leti prava epidemija odpiranja s.p.-jev, za kar so v veliki meri zaslužne subvencije ZRSZ, pa zavod trenutno izvaja subvencije za samozaposlitve samo za terciarno izobražene ženske.

Nekaj je agencijskih zaposlitev, določena podjetja namreč pred redno zaposlitvijo v podjetju delavce želijo preizkusiti in spoznati, rešitev se kaže v obliki agencijske zaposlitve. V Pomurju pa je tudi zelo veliko sezonskega dela, predvsem v gradbeništvu in kmetijstvu. Sezonski delavci v zimskih mesecih prihajajo na zavod, zato tudi tak porast brezposelnih oseb v januarju in februarju. S spomladanskimi meseci se to število počasi zmanjšuje. K nihanjem števila prijavljenih na zavodu pa seveda pripomorejo tudi javna dela, ki se, razen izjem, zaključijo s koncem leta in se nato tisti, vključeni v program javnih del, prijavijo na zavodu.

Vzrok za tolikšno število brezposelnih gospa Perčič vidi tudi v tem, da prihaja danes do precejšnjega neskladja med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela. Osebe v evidenci brezposelnih nimajo znanj, kvalifikacij, izkušenj za poklice, ki jih delodajalci iščejo – varilce, voznike, ključavničarje, električarje. Te skušajo na zavodu zagotoviti z že omenjenimi tečaji, usposabljanji, NPK-ji.Vseeno pa ne moremo mimo številk.

Dne 7. 6. je bilo v evidenco brezposelnih oseb prijavljenih 87655[1] ljudi, od tega v OS Murska Sobota 7038[2]. Hkrati je bilo na spletni strani Zavoda za zaposlovanje število objavljenih prostih delovnih mest na ta dan 2897, od tega v območni službi Murska Sobota117.[3]Vsak osnovnošolec bi znal izračunati, da število prijavljenih na Zavodu za dobrih tridesetkrat presega število objavljenih prostih delovnih mest, če gledamo na državni ravni. Razmerje med številom objavljenih delovnih mest in iskalci zaposlitve v OS Murska Sobota je še enkrat višje, kar ni zgolj zaskrbljujoče, temveč je naravnost alarmantno.

Anja Horvat, univerzitetna diplomirana varstvoslovka, koordinatorka Gibanja za dostojno delo in socialno družbo za Prekmurje.

_____________________________________________________________________

[1] ZRSZ. Gibanje registrirane brezposelnosti po mesecih, 2010-2017. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah (Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[2] ZRSZ. Registrirana brezposelnost po območnih službah Zavoda in uradih za delo. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/registrirana_brezposelnost (Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[3] ZRSZ. Iskanje dela. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/iskalci_zaposlitve/prosta_delovna_mesta(Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[4] ZRSZ. Stopnje registrirane brezposelnosti po občinah, 2017. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/stopnja_registrirane_brezposelnosti(Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[5] Prav tam.

[6]Dora, Milena. Ko je brez službe vsak peti, težko gospodarijo tudi v občini. Dostopno na: https://dnevnik.si/1042315621/lokalno/1042315621(Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[7] ZRSZ. Stopnje registrirane brezposelnosti po občinah, 2017. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/stopnja_registrirane_brezposelnosti(Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[8] Prav tam.

[6] Dora, Milena. Ko je brez službe vsak peti, težko gospodarijo tudi v občini. Dostopno na: https://dnevnik.si/1042315621/lokalno/1042315621(Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[7]Pojbič, Jože. V Pomurju namanj brezposelnih v zadnjih osmih letih. Dostopno na: http://www.delo.si/novice/slovenija/v-pomurju-namanj-brezposelnih-v-zadnjih-osmih-letih.html (Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[8]Prav tam.

[9] Podatki so pridobljeni med intervjujem z gospo Stanko Perčič, Zavod za zaposlovanje RS, Območna služba Murska Sobota.

[10] Prav tam.

[11] ZRSZ. Gibanje registrirane brezposelnosti po mesecih, 2010-2017. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah (Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[12] ZRSZ. Registrirana brezposelnost po območnih službah Zavoda in uradih za delo. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/registrirana_brezposelnost (Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[13] ZRSZ. Iskanje dela. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/iskalci_zaposlitve/prosta_delovna_mesta(Zadnji dostop 7. 6. 2017).

[14] ZRSZ. Stopnje registrirane brezposelnosti po območnih službah. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/stopnja_registrirane_brezposelnosti (Zadnji dostop 7. 6. 2017).