Praktični napotki prekarcem za opolnomočenje pred izkoriščanjem pri začasnem delu

Nemogoče, nehigienično in morda celo nemoralno je pridigati prekariatu, novemu razpršenemu delavskemu razredu, za katerega družboslovci še iščejo opredelitve in umestitve v družbeni prostor, in mu polagati račune zavoljo neorganiziranosti, fragmentiranosti in večne pripravljenosti biti kadarkoli na razpolago za dela, ki so čedalje bolj podcenjena in neustrezno plačana. Mislim, da bo preteklo še veliko vode (zlasti solz), preden se bodo prekarci, ki jih najdemo v tako različnih poklicih in področjih dela, povezali v tolikšni meri, da se bo vzpostavila kritična masa, ki bo možna zasukati kolesje delavstva v drugo smer. Kajti prekarec, ki dela po podjemni ali avtorski pogodbi, osebnem dopolnilnem delu, s.p.-ju ali študentski napotnici, je v neprimerljivem položaju z redno zaposlenim, ki ima plačano malico, bolniški stalež, potne stroške in dopust, zato mora delati toliko več, da si zagotovi preživetje. V tem času, ko hiti od enega projekta do drugega (na dan lahko dela tudi po dvanajst ur in več, da pridobi dohodek, ki ga redno zaposleni dobi v osmih urah) že zaradi pomanjkanja časa ne more razmišljati o povezovanju med delavci in borbi za izboljšanje svojih pravic, saj se zaveda, da so pravice ničvredne na trgu dela, ki ga diktira kapital, ta nenehno proizvaja nove in še cenejše sužnje. Prav strah pred tem, da ga bodo že naslednji dan zamenjali z drugim, če ne bo dovolj hiter, poceni in prilagodljiv, je njegov največji gospodar, večji in grozovitejši od samega delodajalca, temu vseeno ni v interesu vsak dan menjati delavcev in jih vsakič na novo uvajati.

Prekarce torej v določeni meri ženejo naprej razumsko predelane ugotovitve, ki izvirajo iz konkretnih izkušenj zavrnitve od delodajalca, po drugi strani pa jih preganjajo iracionalni strahovi in goni, ki imajo podlago v primarnem strahu pred zapustitvijo, ki so jo doživljali kot otroci ob tem, ko je mama odšla začasno stran ali ko jih je oče postavil pred ultimat, ko so ušpičili kak prekršek. To je pomembna ugotovitev, ki jo je v svojih delih načel že psihoanalitik Sigmund Freud, ko je zainteresirani javnosti v prejšnjem stoletju predstavil vrsto obrambnih mehanizmov in razvojnih faz, skozi katere gre otrok pri svojem spolnem dozorevanju. Veliko ljudi namreč nikoli ne predela Ojdipovega in kastracijskega kompleksa, kar jih na povsem nezavedni ravni lahko ovira na poti družbene angažiranosti in pri borbi za svoje pravice. Prekarci v delodajalcu ne smejo iskati materinske ali očetovske figure, se mu dobrikati, mu popuščati v zameno za drobne “sladkorčke” ugodnosti in obenem zabadati sodelavcem noža v hrbet s tožarjenjem, da bi na račun drugih prišli do večjega ugleda pri šefu, temveč v njem videti nadrejenega, ki je del delovnega procesa in kateremu je treba nepravilnosti predstaviti objektivno in pragmatično. Dejstvo je, da se delodajalci sami večkrat postavijo na mesto očetovske figure, ker imajo tudi sami nerazrešene travme iz preteklosti ali pa jim ta položaj ustreza, saj lahko tako še bolj manipulirajo s podrejenimi, a pomembno je, da prekarec to pravočasno prepozna in odstopi od zamišljene projekcije in patološkega odnosa, ki lahko pelje v resne nevrotične in celo psihotične motnje. Tudi sama sem že vse življenje prekarka, in vedno me je najbolj bolelo, ko sem videla s kolikšnimi nepredelanimi strahovi in travmami prihajajo prekarci na delo, kako malo cenijo sebe in svoje sodelavce in kako zelo malo je treba, da poteptajo še zadnje dostojanstvo, da bi se le za trenutek lahko povzpeli v očeh svojega nadrejenega. Delodajalci po drugi strani z veseljem izkoriščajo njihove otroške strahove in nerazčiščene travme ter jih obračajo sebi v prid, jim grozijo s klasičnimi frazami “če ne boš ti, bo pa kdo drug, saj jih že tisoče čaka na tvoje delovno mesto” ter jih ščuvajo druge proti drugim – redno zaposlene proti prekarcem, agencijske delavce in s.p.-jevce proti študentom, starejše proti mlajšim, saj se zavedajo, da jih vojaška strategija “razdvajaj in vladaj” ohranja na vrhu piramide moči in oblasti.

Kako torej opolnomočiti prekarce v tej smeri, da bi prepoznali patologijo, ki se slej ko prej odvije v skorajda vsakem delovnem procesu, in katere del se kaže med drugim tudi v raznih nevzdržnih psihičnih pritiskih in mobingu? Moj nasvet je, da se tako do nadrejenih kot sodelavcev obnašate uradno in zadržano – na delovnem mestu niste zato, da bi javno razčiščevali s svojim nerešenimi travmami in prizadetimi čustvi, niti zato, da bi na vaših plečih reševali svojo patologijo vaši sodelavci in nadrejeni. Če nehote pristanete na križišču njihovih patoloških trenj, naredite vse za to, da se prizemljite (ena od tehnik za doseganje prizemljitve je, da vizualizirate samega sebe kot drevo s koreninami, ki segajo globoko v zemljo) in da najdete stabilnost v svojem centru (ena od možnosti za centriranje samega sebe je vizualizacija toplote v vašem trebuhu in srcu, ki se širi navzven v vse dele vašega telesa). Družite se s sodelavci, v katerih prepoznate somišljenike, a si vselej prizadevajte ohraniti zdravo distanco, saj kot prekarec v podjetju nikoli ne boste enakovreden “družinski” član, kot so to redno zaposleni, ki so tam že desetletja (in zato tudi bolj poznajo ranljive točke drug pri drugem in mehanizme, s katerimi ohranjajo patološko ozračje, ki jim na neki nezavedni ravni očitno odgovarja).

Druga stvar, ki se je morate naučiti je, da rečete besedico NE in jo izrečete hitro, suvereno in brez kančka dvoma – izreči jo morate tako, da vanjo v resnici tudi verjamete.  Pa poglejmo konkreten primer: Nadrejeni želi, da delate ta dan dve uri več kot ponavadi (za isto plačilo) in vas gleda milo kot junak iz risanke, vi pa se zavedate, da če boste hitro prikimali, bo on to začel vsak dan blagodejno izkoriščati, saj mu “dol visi” za vaše kronične bolečine v hrbtu, ki vas bodo pripeljale do neplačane bolniške ali celo nezmožnosti opravljanja dela, da o osamljenih otrocih, ki vas čakajo po cele dneve v vrtcu ne izgubljamo besed: “Urška, a bi lahko podaljšala danes za dve urci, naročniki nas zelo priganjajo…?” Nepravilni Urškin odgovor : “Ok, naj bo, a samo danes…V vrtcu me čakajo otroci že več kot devet ur, mi bodo še socialno poslali na dom.” Ne pojasnjujte delodajalcu razloge za prihodnjo zavrnitev dela, saj imate pravico delati največ 8 ur na dan in brez slabe vesti zavrniti nadurno delo že danes – nenazadnje imate dolžnosti tudi do svojih otrok in svojega telesa (katerega biološke potrebe in zdravje enostavno morajo biti na prvem mestu). Delodajalec bo na podlagi vaše izjave opazil, da vam lahko hitro vzbudi slabo vest, kar bo sčasoma začel izkoriščati. Lahko se zgodi, da vas bo kdaj prej poslal domov, a bo potem pričakoval veliko večjo protiuslugo v smislu nadurnega dela, krajšanja časa za malico itd., in v ostale pravice, ki vam pripadajo že po zakonski poti. Mimogrede se boste znašli v primežu psihološke manipulacije in nedovoljenega izkoriščanja, kajti v večini primerov bodo vašo dobro voljo večkrat izkoristili, kot da bi vi od nje imeli kak dobiček.

Zdaj boste rekli, sploh če ste samski in nimate družine ter drugih obveznosti: “Pa saj mi si želimo delati nadure, da bomo tako več zaslužili in nam ne bo treba iskati več začasnih del na različnih koncih … Poleg tega nas bo šef odslovil še isti trenutek, ko bomo zavrnili njegovo prošnjo po nadurnem delu …” Nihče vas ne bi smel odpustiti zaradi tega, ker ste zavrnili nadurno delo ali delo, za katerega niste ustrezno opremljeni ali poučeni, v veliki meri gre zgolj za vaše neutemeljene strahove, ki izvirajo iz otroškega strahu pred kaznovanjem in iz nepoznavanja zakonodaje. In vprašajte se, ali si v resnici želite delati več kot osem ur na dan? Res želite postati pri štiridesetih invalidi, nezmožni za delo in obenem brez možnosti, da bi se predčasno invalidsko upokojili? Pri dosedanjem dvajsetletnem prekarnem delu v najrazličnejših tovarnah, podjetjih, javnih zavodih in drugih instituacijah, sem ugotovila, da delavci pomislijo na svoje zdravje šele takrat, ko je že prepozno, namesto da bi preventivno delali v smeri njegovega ohranjanja. Še več – velikokrat se mi je pripetilo, da sem šla v delovnem času sama na malico, ker so bili študentje, ki so delali z mano, preveč prestrašeni, da bi se mi pridružili. Verjeli so, da bodo naslednjič za isti projekt delodajalci raje poklicali njih in ne mene, saj naj bi se oni “žrtvovali” v času malice, medtem ko sem jaz ležerno prežvekovala svoj sendvič in si zanj celo vzela pol ure časa. To se je zgodilo spomladi leta 2011 – res velik napredek v razvoju delavskih pravic, kajne? Dejansko so študentje verjeli, da so z odrekanjem osnovne človekove in delavske pravice po malici naredili korak naprej v svojem razvoju in da bodo na račun tega nekoč v prihodnosti prejeli nek bonus. Upam, da so jih izkušnje prepričale v nasprotno, saj se je že kmalu izkazalo, da tista malica ni odigrala prav nobene vloge pri zaposlovanju.

Ko sem leto kasneje hotela o tem podučiti delavce neke tovarne, ki so si kar sami ukinili odmor za malico, saj naj jim drugače ne bi uspelo narediti dnevne norme, so mi nazaj zabrusili, da odmor za malico v teoriji obstaja, vendar se jim v praksi nikoli ne “izide”, saj stroji ne smejo nikoli obstati, sami pa le s težavo najdejo zamenjavo. Bali so se, da bi v času, ko gredo na malico, izgubili na konkurenčnosti, saj bi imeli tisti sodelavci, ki so se ji odrekli, veliko večje možnosti za to, da naredijo normo (ki je bila, mimogrede, iz tedna v teden višja, ker so med sabo kar tekmovali kdo se bo bolje odrezal). Zadeva je šla tako daleč, da so nekateri med njimi delali kar dve izmeni, ne da bi vmes šli na malico ali stranišče. Ne bi me čudilo, če bi izvedela, da so imeli oblečene plenice, saj so že prehranjevalne navade zreducirali na minimum – med vstavljanjem vijakov v stroj so tu in tam kvečjemu grizljali slane ali sladke prigrizke, ki so jih naročniki potem našli v škatli s končnimi izdelki in nam jih pošiljali nazaj. Vendar tudi to ni prepričalo delodajalca, da bi razmišljal o uvedbi časa za malico – še naprej je dopuščal, da se delavci glede tega znajdejo kot vejo in znajo, saj so ga zanimali le končni rezultati in dobiček.

Verjamem, da delavci, ki delajo tako intenzivno in živijo dobesedno na račun drobtinic, ne bodo dočakali starosti. Poleg tega, da delajo v hrupnem in škodljivem okolju in se odrekajo vsem biološkim potrebam, nimajo prav nobenega spoštovanja do sebe. V bližnji prihodnosti bodo doživeli vsesplošni kolaps, srčni infarkt, kap ali razvili kronično bolezen. In vse to zaradi tega, da bo podjetje ostalo konkurenčno in bo delodajalec imel dobiček, saj sami nimajo od tega nič (razen minimalne plače). Če bi že v začetku delovali kot prijatelji in zaupniki, ne pa kot tekmeci, do takšnih ekstremov ne bi prišlo. A tovrstna podjetja, ki jih v Sloveniji ni malo, veliko investirajo v zaposlitev t. i. nadzornikov, ki hodijo od delavca do delavca, da bi preučili njihove šibke točke. In ko jih najdejo, jim začnejo vzbujati slabo vest in jih priganjati ter ščuvati delavce enega proti drugemu. Kjerkoli sem delala, so nadzorniki in ostali nadrejeni naredili vse za to, da so razbili pozitivno vzdušje v kolektivu in skregali delavce med sabo, saj so vedeli, da s takšnimi delavci lahko veliko bolje manipulirajo. Zato, dragi prekarci, delajte na tem, da se povezujete in da prepoznate psihološke strategije svojih nadrejenih. Če boste med seboj ustvarili trdno zaupanje, se boste v skupini lažje borili za svoje pravice, kot pa če boste delovali kot tekmeci in izolirani posamezniki, ki se vsak na svojem bregu borijo za osnovno preživetje.

Ni skrivnost, da je Slovenija med državami z najvišjim deležem začasnih delovnih pogodb, ki so jih deležni zlasti mlajši prekarni delavci, število nestanovitnih oblik dela pa se iz leta v leto le še povečuje. Medtem ko so nekateri mnenja, da bo trend prekarizacije in fleksibilizacije rasel v nedogled, sem sama drugačnega mnenja. Menim, da elite že dalj časa delajo na vzpostavitvi kastnega sistema po azijskem vzoru – in če pogledamo tudi sami, razločno vidimo obrise piramide, na vrhu katere je elita z gospodarstveniki in politiki na čelu, za njimi kasta javnih uslužbencev z rednimi zaposlitvami za nedoločen čas, na dnu pa smo brezposelni in prekarci, ki – realno gledano – nikoli v življenju (ne glede na izobrazbo in izkušnje) ne bomo mogli preiti v višjo kasto. Elite s pomočjo najrazličnejših mehanizmov regulirajo neprepustnost kast in načrtno vzdržujejo število zaposlenih za nedoločen čas, saj se zavedajo, da bi povečanje števila prekarcev nad določeno mejo pripeljalo do kolapsa hierarhičnega sistema piramidalno zasnovanih kast, kar bi po dominu efektu lahko vplivalo tudi na sam vrh piramide. Tudi “socialni” sistem kot ga pozna naša država, ki tako z varčevalnimi ukrepi kot z najrazličnejšimi strategijami, ki jih preizkuša preko zavodov za zaposlovanje, ohranja kaste “nevidnih” v začaranem krogu brezposelnosti, je zasnovan tako, da se proti vrhu prebijejo le tisti, ki sklenejo največ vezi (prijateljskih, poslovnih, sorodstvenih itd.) s predstavniki elite. Piramide ne moremo čez noč obrniti na glavo niti pričakovati, da bi se s tem hierarhija kast izničila. Rešitev bi morali videti v popolnem predrugačenju sistema kot ga imamo danes in pri tem uporabiti družbene eksperimente kot je npr. univerzalni temeljni dohodek, ki bi šele v praksi pokazal, ali je enakost oz. enakopravnost med družbenimi razredi sploh možna.

Tudi sindikati bi morali ponovno ovrednotiti svoje delo, saj delavci, ki jih zastopajo, niso več to, kar so bili. Večina zasluži zgolj minimalno plačo, s katero si težko privoščijo plačevanje računov, kaj šele, da bi plačevali sindikalno članarino. Razmisliti bi morali o tem, kaj delavec v teh časih najbolj potrebuje – poleg finančne varnosti tudi nekoga, ki bi mu bil na voljo na samem “konfliktnem” terenu, kjer se počuti golega in bosega pred vedno bolj zahtevnim delodajalcem.

Prekarni delavci bi se morali na eni strani povezati v Sindikat prekarcev, na drugi pa se združevati (glede na svoj posel) v cehovska združenja, znotraj katerih bi vplačevali nek simboličen mesečni znesek kot zavarovanje za primer dolgotrajne bolezni ali brezposelnosti. Kajti, ni ranljivejšega bitja od prekarca, ki zboli za kronično boleznijo in nima denarja niti za osnovno preživetje, kaj šele za zdravljenje. Začasni delavci bi se morali boriti tudi za uvedbo minimalne urne postavke, ki bi znašala vsaj 7-8 evrov (da bi na ta način lahko pokrivali manko neplačanih potnih stroškov, malice in zavarovanja za primer bolezni) in zajamčenega mesečnega oz. letnega dohodka za sezonske prekarne delavce, katerih posel je tako ali drugače povezan bodisi z vremenom bodisi z enkratnimi projekti (npr. kulturniki, prevajalci itd.). V tem, da samostojni podjetniki vsak mesec plačujejo visoke prispevke državi, ne glede na dejanski prihodek, ki je lahko v eni polovici leta zanemarljiv, v drugi polovici leta pa npr. povprečen, je nekaj skrajno nepoštenega – v tem bi morali videti umiranje podjetnikov na obroke. Če bi državi v resnici bilo do spodbujanja podjetništva, bi omogočili mladim podjetnikom, da se najprej postavijo na noge in da plačujejo le določene odstotke od svojega zaslužka. A zdi se, da je državi v interesu, da se podjetniki zadolžujejo in pogodbeni delavci ne morejo nikoli dovolj privarčevati, da bi si status samostojnega podjetnika sploh lahko finančno privoščili. Vsi prekarci (in kot vidimo, se tudi znotraj prekarcev počasi vzpostavljajo neke vrste piramide, na vrhu katere so zaposleni za določen čas in s.p.-ji, na dnu pa sezonski delavci, delavci na črno in razne “gospodinje” z osebnim dopolnilnim delom), se torej vrtimo v začaranem krogu revščine, ki ga načrtno vzdržuje elita, ki nam preko različnih institucij pere možgane, da smo si za nastalo situacijo krivi sami, ker smo premalo podjetni in ambiciozni. A resnica je veliko hujša – resnica je, da se nahajamo v ekonomski vojni, v kateri plenilci odhajajo z lahkim plenom, ki so si ga priborili na naših plečih, mi pa jim s svojim podplačanim in pogosto brezplačnim delom omogočamo, da iz te razredne bitke že od vsega začetka odhajajo kot zmagovalci. Na račun zatiranja in izkoriščanja prekarcev, so si številni v zadnjih letih podeseterili prihodke, zato jih nič ne bo odvrnilo od tega, da izpopolnijo začrtano smer do najbolj perverznih podrobnosti. A, dragi prekarci, časa in energije za obupavanje nimamo na zalogi – poglejmo si raje vrabce in golobe, kako se borijo za ostanke kruha. Medtem ko so golobi večji in kot mestne živali bolj sposobni za preživetje v urbanem okolju, kot so to vrabci, ti zaradi dobro izdelane socialne mreže, hitrosti in zverzirane koordinacije, vedno dobijo več hrane kot golobi. Morda smo res majhni, a nas je veliko in delamo veliko hitreje kot kaste nad nami. Če bi bili usklajeni, solidarni in če bi se borili za to, da tudi tisti najbolj prikrajšani med nami dobijo svoj delež, namesto da se na njihovih plečih vedno bolj znižuje cena in vrednost dela, bi golobom zadali smrtni udarec. Rešitve so preproste, a jih zaradi kroničnega pomanjkanja časa in upadanja zagona, prekarci precej hitro spregledamo. A zdaj dejansko stojimo na križišču: ali bomo padli v jamo, ki smo jo v strahu pred izgubo še tistega začasnega dela, ki ga imamo, izkopali, ali pa bomo vanjo brez usmiljenja vrgli golobe in jim kot zadnjo možnost dali v roke lopato, da piramido preoblikujejo v rodovitno ravnico, prepojeno s humusom naših solz in njihovih iztrebkov. Ne sliši se ravno romantično niti konstruktivno, a začeti je potrebno na dnu in vztrajati na enakopravni in pravični porazdelitvi sadov skupnega dela.

Miša Gams,

mag. antropologije vsakdanjega življenja, članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter prekarna delavka