Pozdravljeni! Jaz sem Marko in sem prekarc, profesor ruščine in filozofije ter samostojni podjetnik. Poučujem ruski jezik in skupaj z ekipo organiziramo prekarke in prekarce v Sindikatu prekarcev. Pri 33 letih imam tri leta delovne dobe, zaključeno sedmo stopnjo izobrazbe, ogromno izkušenj ter referenc in za svojo starost zavidljivo socialno mrežo. Nimam družine, nimam svojega stanovanja niti svojega avtomobila, nimam kreditov niti dolgov in nimam stalne službe. Zaenkrat imam zdravje, imam čudovite ljudi okrog sebe in veliko načrtov za prihodnost.
Kot vsak samostojni podjetnik ali podjetnica mesec pričnem s 348 evri minusa. Toliko namreč znašajo prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Prag revščine v Sloveniji znaša 617 evrov. Da mi torej ostane teh 617 evrov mesečno, če k temu prištejem še strošek malice in strošek poti na delo, moram zaslužiti najmanj 1117 evrov mesečno. Če temu prištejem še dejstvo, da je narava mojega dela sezonska in imam poleti izjemno malo dela, moram v preostalih mesecih dodatno zaslužiti še za tri mesece. Kljub temu, da vsak mesec plačujem osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje, me že misel na morebitno bolezen precej prestraši. Država mi namreč zagotovi bolniško nadomestilo šele po skoraj mescu in pol bolezni. To obenem pomeni, da moram svojo morebitno bolezen vnaprej predvideti in dodatno zaslužiti, kajti tudi v primeru bolezni, moram državi plačati celotne prispevke, ne glede na to, da tisti mesec nisem nič zaslužil.
Narediti takšen izračun, je veliko lažje kot vsak mesec pridelati 1117 evrov zaslužka. Na samostojne podjetnike poleg bolezni in pomanjkanja projektov ali dela preži še ena trajna nevarnost – degradacija njihovega poklica in nerealne urne postavke. Vzemimo na primer prevajalce. Na trgu se pojavlja en kup ljudi, ki prevajajo za hobi, za referenco ali za poletno potovanje in ker zaradi tega niso odvisni od tega zaslužka, velikokrat sprejmejo slabo plačano delo. Namesto recimo poštenih 14 evrov na avtorsko stran, delajo za 7 evrov. Ker veliko naročnikov išče najcenejšo možnost, se tako vsem prevajalcem zaradi konkurence znižuje urna postavka. Če torej želi 35 letna samohranilka z nižjo urno postavko zaslužiti kot prej, ko je za svoje delo prejela 14 evrov, mora delati dvakrat več. In ker mora konec meseca plačati račune, na žalost takšna naročila tudi sprejme. Temu lahko rečemo dirka proti dnu, degradacija poklica ali novodobno suženjstvo. Obenem pa, bodimo pošteni, se sami cenimo premalo. Ko pristojno ministrstvo pripravi nek pomemben zakon, najame najboljše pravnike, da podajo svoje mnenje. Za svoje delo so ti pravniki pošteno plačani. Ko je potrebno ravno ta zakon lektorirati pa praviloma najemajo najcenejše lektorje. Zakaj v tem primeru poklic pravnika, cenimo, poklica lektorja pa ne? Zakaj je pogost pojav, da ob morebitni bolezni nekako plačamo dodatne zdravniške preglede po ceniku, ko pa moramo prevesti odstavek naše diplome, pa prosimo prijatelja prevajalca za uslugo? In zakaj za storitev brez težav plačamo frizerju, kolegu, ki se ukvarja s fotografijo pa rečemo, da bo malce pofotkal, ker to tako ali rad počne?
Morda je pri 23 letih lažje biti fleksibilen, kot pri 33-ih. Živiš v študentski sobi, imaš študentske bone, študentsko vozovnico, zdravstveno zavarovanje, morebiti celo štipendijo. Z dodatnim delom si lahko privoščiš potovanje. Pri 33-ih pa študentska soba postane pretesna, bonov ni, plačuješ polno ceno za nakup mesečne vozovnice in kljub temu, da si vse naredil prav in vsak mesec delaš in plačuješ prispevke, je velika verjetnost, da ne boš zaslužil dovolj za dostojno življenje in da ne boš ugodil pričakovanjem, ki danes od mladega delavca zahtevajo ambicioznost, iznajdljivost, prijaznost, fleksibilnost in še marsikaj. To pomeni, da se pričakuje, da boste na telefonu ali “mejlu” dosegljivi v večernih urah, med vikendi, prazniki, v času bolniške, na dopustu in še kje. Ob tem se pogosto govori o start-up podjetjih, kampanjah množičnega financiranja, ustvarjanju blagovnih znamkah in podobno. Zamolči pa se, da večini ljudem na samostojni podjetniški poti ne uspe. Zamolči se, da kar ena tretjina samostojnih podjetnikov v Sloveniji živi pod pragom revščine. Zamolči se, da vse več mladih ljudi poišče pomoč terapevta, psihologa ali psihiatra ter da se ljudje pri 30h namesto za družino, odločajo za življenje v večsobnih stanovanjih s kolegi prekarci. Okolje nas spodbuja k nenehni pozitivnosti in uspešnosti. Odgovornost za neuspeh pa prepušča posamezniku. Tako so stiske in antidepresivi nekaj o čemer raje molčimo.
Nekdo, ki je reven v mladosti, bo po vsej verjetnosti reven tudi v starosti. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo pomena davkov, prispevkov in države. Ne le mi, delavci, tega se morajo zavedati tudi vodilni gospodarstveniki in politiki. Predvsem slednjim je na žalost bolj kot za našo prihodnost, pomembno ali bodo v naslednjem mandatu še vedno zasedali dobro plačano funkcijo. In ravno zato ne reagirajo, ko mlade vede ali nevede silijo v prekarno, to je začasno, negotovo in slabo plačano delo, preko katerega se v sistem pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja vplačuje vse manj prispevkov in se s tem postopoma zmanjšuje moč socialne države, s pomočjo katere imamo danes kvalitetno javno zdravstvo in delujoč sistem pokojnin. Kot rečeno – mladi, ki plačujemo nizke prispevke ali pa številni, ki prejemajo denar na roko, smo obsojeni na revščino v starosti. Z našim tempom nabiranja let pokojninske dobe je nerealno, da bomo dosegli polno pokojninsko dobo ob starostni upokojitvi.
Prekarizacija dela nima vpliva samo na naše delo, prinaša tudi prekarizacijo mišljenja in prekarizacijo odnosov. Ker nas tovrstna praksa prekarnega dela prisili, da pogosto menjamo delodajalce, vse pogosteje menjamo tudi kraj dela ali celo državo. In posledica tega je vse večja nestalnost naših odnosov. Vse težje se odločamo za otroke in še to običajno takrat, ko ima vsaj en partner redno službo. Skratka, zaenkrat iz oblike dela ki jo opravljamo, izhajajo tudi vse pravice. Brez plačanih stroškov prevoza, brez malice, brez plačanega dopusta, brez varnosti v primeru bolezni, je jasno, da pada kvaliteta našega življenja v celoti. Ali nam niso naši starši ter dedki in babice govorili, da naj se učimo, da ne bomo celo življenje garali za tekočim trakom? Ali ni logično, da z razvojem tehnologije, ko stroji in roboti namesto nas pridelajo več, začnemo živeti bolj kvalitetno? Če so si naši predniki izborili 8 urni delovnik, ali ne bi morali civilizacijsko napredovati in delati recimo le 6 ur dnevno namesto da vse več mladih ljudi dela po 10 ali več ur dnevno? Ali ni zanimivo, da so revni ljudje sorazmerno z njihovim prihodkom veliko bolj obdavčeni od bogatih? In ali je prav, da imajo bogati v lasti več stanovanj v Ljubljani, ki jih nato za oderuško ceno oddajajo študentom in mladim družinam, ki zaradi narave svojega dela, ne uspejo pridobiti kredita za nakup stanovanja? Vse to kaže, da gredo stvari v napačno smer. In tako bo ostalo dokler se ne bomo uprli tovrstnemu izkoriščanju.
Kako pa se lahko temu upremo? Za začetek se moramo ceniti. Vsak od nas lahko postavi pravično ceno za naše delo in zavrne delo zgolj zaradi referenc. Zavedajmo se, da kot samostojni podjetniki ne tekmujemo drug proti drugemu. Rajši tekmujmo skupaj. Za več pravic in dostojno prihodnost. Javno se uprimo podjetjem in blagovnim znamkam, ki izkoriščajo delavce. Poiščimo pomoč sindikatov ali pravnikov, ko od nas za 8 urni delovnik zahtevajo študentsko napotnico ali odprtje s.p.-ja. Dobro premislimo ali bomo naslednjič vzeli denar brez računa, na roko. Namesto, da tekmujemo z ostalimi samostojnimi podjetniki, organizirajmo skupna podjetja, zadruge in sami ustvarjajmo pogoje za dostojno delo. Naši predniki so si pred približno sto leti izborili pravico do 8 urnega delovnika, pravico do javnega zdravstva, javnega šolstva, pravico do pokojnine in pravico do združevanja v sindikate. Čas je, da enake zahteve oblikujemo tudi sami. Naj se naša realnost ne odraža samo na številu všečkov na družbenih omrežjih, temveč tudi v naših medsebojnih odnosih, solidarnosti in širokem nasmehu tudi v trenutkih, ko ne delamo selfijev! Prihodnost je svetla, če jaz zamenjamo z MI!
Marko Funkl (nagovor za prireditev TEDxUniversityofLjubljana, 30. maj 2017)
