PREKARCI V ZAČARANEM KROGU EVFORIJE IN DEPRESIJE

Ni več skrivnost, da je vsak tretji Slovenec na negotovem trgu dela prisiljen iskati delo kot začasni, pogodbeni ali sezonski delavec oz. prekarec. Davek, ki ga pri tem plača, je seveda visok: poleg tega, da je obdavčen enako kot redno zaposleni državljani, se mora nenehno spopadati z iskanjem priložnostnega dela, izpolnjevanjem neživljenjskih obrazcev na najrazličnejših uradih, preračunavanjem strategij preživetja, zategovanjem pasu in varčevanjem za primer bolniške itd. Ne glede na to ali dela preko osebnega dopolnilnega dela, podjemne ali avtorske pogodbe, študentske napotnice ali pa če ima status samostojnega podjetnika, je njegovo leto razdeljeno med obdobja, ko intenzivno dela in obdobje, ko je v iskanju dela. Izjema so le tisti prekarci, ki delajo 8 ur na dan pri istem delodajalcu vse dni v letu in ki bi po vseh kriterijih morali biti redno zaposleni, vendar so za delodajalca veliko cenejši, če si sami plačujejo prispevke. Če torej zanemarimo te zadnje prekarce, ki imajo kljub prekarnemu razmerju nek reden vir prihodkov in razvito delovno rutino, je večina “sezonskih” oz “projektnih” prekarnih delavcev razpeta med obdobja s povečanim obsegom dela in obodobja, ko trpijo pomanjkanje dela. Najsi gre pri tem za vrtnarja, ki je odvisen od vremena in je pozimi prisiljen skupaj z naravo počivati ali za prevajalca, ki čaka na izid knjige več mesecev, nakar mora v roku nekaj mesecev zaključiti projekt, v obeh primerih sta prekarca razpeta med obdobja intenzivnega dela, ko morata biti v maksimalni fizični in psihični kondiciji, da izpeljeta projekt, in obdobja, ko si polneta rezervoar energije, da preživita naslednji naval dela.

In kako to vpliva na telo in možgane? Lahko si predstavljamo, da ne preveč dobro: v obdobju intenzivnega dela možgani prevevajo telo z navali adrenalina in serotonina, saj mora biti organizem v nenehni pripravljenosti, da iztisne iz sebe svoj maksimum, medtem ko pride v času “abstinence” do primankljaja adrenalina in serotonina, s katerima organizem ne more več vzdrževati svojega hormonskega in psihičnega ravnovesja. Posledica tega je, da prekarec nenehno išče poti do vzpostavitve ravnovesja s pomočjo umetnih substanc, poživil in pomirjeval, ter na dolgi rok razvija najrazličnejše psihološke motnje, ki niso nič drugega kot obrambni mehanizmi za preživetje. Mnogi prekarci poročajo o velikih nihanjih počutja, ki so značilni za bipolarno motnjo ali manično-depresivno motnjo. V času povečanega obsega dela se organizem obnaša kot da je napaden od zunaj, vse fiziološke funkcije in kemične reakcije se prilagodijo temu “napadu” – ko ta napad v nekem trenutku usahne, organizem zapade v depresijo, saj napad od zunaj nadomesti napad od znotraj, ki ublaži prehod iz enega ekstrema k drugemu. Prekarec se tako lahko čez noč prelevi iz bojevnika v žrtev. V obdobju pomanjkanja dela se namreč prekarec spopada z nizko samozavestjo in s samodestruktivnimi mislimi in če mu v obdobju povečanega obsega dela ni uspelo privarčevati dovolj denarja, se spopada še s finančnimi problemi, ki  dodatno obremenijo že tako načeto zdravje. Tako smo v Sloveniji zadnja leta priča ogromnemu številu samostojnih podjetnikov, ki se nenehno nahajajo na robu preživetja, saj ne morejo pravočasno poravnati računov in zapadejo v dolgove, iz katerih ne vidijo rešitve. Veliko prekarcev lahko čaka mesece in mesece na izplačilo, vmes pa jih obiščejo rubežniki in izterjevalci, ki jim odnesejo še edino imetje. Banka jim zaradi neporavnanih dolgov ne dovoli zapreti računa in kar naenkrat se znajdejo v položaju, v katerem se znajde podgana, ko ugotovi, da so vsi izhodi zgolj navidezni in da prave rešitve ni nikjer na vidiku. Ugotovijo, da zaradi načetih živcev in kroničnih bolezni, ki so odraz njihovega nihajočega razpoloženja, niso več konkurenčni, poleg tega nimajo denarja, da bi si lahko na daljši rok plačevali bolniško. Ker ne vidijo izhoda iz začaranega kroga, si marsikdo izmed njih vzame življenje ali pa pristane na psihiatričnem oddelku, kjer ga psihiatri napolnijo z zdravili, ki jih pahnejo v brezčutnost in apatijo. Organizem je tako za nekaj časa pomirjen, obenem pa mu je grobo odvzet stik z lastnimi primarnimi čustvi in obrambnimi mehanizmi za boj z zunanjimi in notranjimi “sovražniki”, zato upravičeno rečemo, da tak osebek lahko leta in leta “vegetira” brez kakršnega koli pristnega kontakta s samim sabo in svojimi najbližjimi.

Pa si poglejmo izpovedi nekaterih prekarcev, ki opisujejo psihološka stanja, v katerih se znajdejo zaradi začasne oz. neredne narave svojega dela:

Barbara, 39 let, prevajalka: Založbe, za katere prevajam, neredno plačujejo – tako se lahko zgodi, da pol leta prevajam knjigo po 12 ur na dan, nato pa čakam več kot leto dni na izplačilo. Nikogar ne zanima, da moram vsak mesec plačevati račune za stanovanje in hrano in da živim v nenehnem strahu pred rubežniki. Zavedam se, da na stotine prevajalcev čaka tam zunaj na svojo priložnost – nekateri so pripravljeni nekaj časa delati brezplačno ali pa postavijo smešno nizke postavke, da so le dovolj konkurenčni in se založbe raje odločajo zanje. Če hočeš preživeti v tem krvavem boju, moraš tudi sam nenehno nižati ceno, skupaj z njo pa tudi samozavest in samopodobo. Navadila sem se, da v obdobjih, ko ni dela, sploh ne jem ali pa jem le toliko, da se ohranjam pri življenju, medtem ko v času povečanega obsega dela, jem le toliko, da lahko zdržim v vzravnanem položaju za računalnikom. Na to, da bi imela družino, niti ne pomislim več, medtem ko se mi samomorilne misli čedalje bolj vrivajo v že tako monoton in morbiden vsakdanjik.

Miha, 35 let, prevoznik, inštruktor, animator: Ukvarjam se z občasnimi inštrukcijami in animacijami za otroke po Sloveniji. Ker so urne postavke nizke, saj tudi na tem področju vlada velika konkurenca, redkokdaj pa imam za več kot dve uri skupaj dela, dostikrat ne zaslužim niti za potne stroške. Da preživim in ohranim svoje “redne” stranke, ki se nahajajo na različnih koncih države, moram obenem delati kot šofer, ki ima svojo tarifo na Prevozi.org. Prevoz do stranke se mi splača edino v primeru, da imam ves avto napolnjen s potniki, drugače sem že v minusu. Živim v nenehnem strahu, da bo katera od strank odpovedala dogovorjeno inštrukcijo, da bo kak otrok zbolel ali da bo odpovedana rojstnodnevna zabava, saj me vsaka manjša sprememba v planu lahko pokoplje v smislu, da si ne bom mogel plačati najemnine in pokriti stroškov. Na to, da tudi sam lahko zbolim, si ne upam niti pomisliti, saj nimam privarčevanega denarja, da bi bil lahko več kot dva dni na bolniški. To življenje v večnem strahu in negotovosti me spravlja ob pamet, saj imam občutek, da se vrtim v začaranem krogu, iz katerega lahko vsak hip izpadem kot poraženec, ki si bo moral iskati zavetje pri starših in izposojati denar od prijateljev.

Mateja, 55 let, občasna čistilka in vrtnarka: Delam vrtnarska sezonska dela preko podjemne pogodbe, ki jo sklenemo za dva do tri mesece, kolikor časa pač traja povečan obseg dela. Tako mi ne pripadajo ugodnosti, ki jih imajo tisti, ki so zaposleni za pol leta ali leto – o regresu, božičnici, plačanem dopustu in bolniški lahko le sanjam. Da preživim, delam občasno na črno kot čistilka. Saj te država na nek način v to prisili, kako boš drugače nahranil svojega otroka? Ker si ne morem privoščiti avta, še kolesa ne, hodim do “službe” peš in upam, da ne zbolim. Eno leto sem imela hude probleme z živci in s psihičnim počutjem, bala sem se že, da bom pristala na psihiatriji in da mi bo otroka vzela socialna služba … Tudi s kroničnimi bolečinami v hrbtu je vsako leto huje, saj leta naredijo svoje. Ne predstavljam si, da bom še dvajset let prisiljena v tak način dela. Priznam, da si zdravstvene probleme lajšam z alkoholom, saj drugače ne bi zdržala težkega dela na prostem in večnega strahu pred izgubo še tistega, kar imam …

Če bi zaslišali še ostale prekarne delavce, bi bile izpovedi na moč podobne – v ospredju se nahaja strah pred izgubo dela, prihodkov, strah pred izgubo doma in imetja ter strah pred izgubo socialne mreže prijateljev, ki dajejo prekarcem še tisto malo psihične stabilnosti v življenju. Vsak izmed sogovornikov se namreč zaveda, da je meja med normalnim in patološkim, razumnim in nerazumnim, zdravim in bolezenskim zelo tanka in da se že naslednji dan lahko znajde v črni luknji brezupa, iz katere ni več enostavne rešitve. Če je strah pri prekarcih še dokaj ozaveščeno čustvo, pa to ne moremo trditi za žalost in jezo, ki sta ponavadi postavljeni v drugi plan oz. potlačeni v nezavedno, kjer nič manj intenzivno kot strah razjedata svojo žrtev od znotraj. Čedalje več prekarcev opozarja na probleme s srcem in dihali, kjer se globoka in dolgotrajna žalost najhitreje zasidra in le postopne, a intenzivne tehnike telesne psihoterapije, ki gradijo svoje delo na ozaveščanju primarnih čustev in obrambnih mehanizmov, lahko pripomorejo k lajšanju zdravstvenih težav na tem področju. Prav tako se stres in potlačena jeza kopičita na hrbtenici in drugih notranjih organih, ki se nahajajo v konstantnem krču, namesto da bi pulsirali v sproščenem in naravnem ritmu. Posledica tega je razvoj raznih kroničnih bolezni, zakrčenost organizma in njegova postopna hendikepiranost, ki ovira prekarca pri iskanju in opravljanju dela ter vzpostavljanju zdravih medčloveških odnosov. Dejstvo je, da se premalo zavedamo posledic, ki jih na dolgi rok s seboj prinašajo “sodobne” bolezni in bistveno slabša kvaliteta življenja prekarcev kot je bila v času, ko se je sklepalo zaposlitve za nedoločen čas. Prestrašeni, zakrčeni in nezadovoljni posamezniki, ki jih povrhu vsega pestijo najrazličnejše zdravstvene tegobe, prenašajo svoje travme in frustracije na naslednje generacije ter tako vplivajo na duševno zdravje celotne družbe, ki je trdna le toliko kot je trden njen najšibkejši člen.

Poslanstvo sindikata prekarcev vidim tako v finančnem kot tudi psihološkem opolnomočenju prekarcev.

Za opolnomočenje prekarcev v finančnem smislu vidim kar nekaj rešitev:

  1. pritisk na delodajalce in vlado, da sprejme ukrepe, s katerimi prisili delodajalce k zaposlovanju za nedoločen čas
  2. pritisk na vlado, da za vse tiste prekarce, katerih mesečni prihodki ne dosegajo minimalne plače, uvede neko obliko zajamčenega dohodka, ki se izplačuje na mesečni ali letni ravni (nedopustno je, da vsak drugi prekarec od svojih delodajalcev s težavo izterja le 3000 – 4000 evrov prihodkov na letni ravni ter tako izpade iz sistema socialne pomoči, obenem pa ta znesek še zdaleč ne zadostuje za plačilo prispevkov in stroškov za osnovno preživetje)
  3. ustanovitev posebnih skladov na ravni posameznih prekarskih “cehov” in zadrug – ti skladi, v katere bi tekom leta prekarci vlagali simbolične zneske za primer dolgotrajne brezposelnosti, nezmožnosti opravljanja dela za daljši čas, bolniške odsotnosti ali zgolj stavke, s katero bi lahko terjali boljše pogoje za delo pri delodajalcu, lahko služijo kot neodvisen poligon za finančno, politično in psihološko opolnomočenje prekarcev, ki bi se na ta način znebili strahu pred izgubo dela in socialne varnosti

Prvi korak k psihološkem opolnomočenju prihaja že ta mesec, ko se bomo prekarci najprej srečali na delavnici psihološkega opolnomočenja v četrtek, 12. januarja ob 19h na Dalmatinovi 4. Nato pa se lahko oglasite na individualnih svetovanjih ob ponedeljkih 16.1., 23.1. in 30.1. od 19h do 21h v prostorih Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Nudeno bo psihološko svetovanje s poudarkom na prepoznavanju delovanja obrambnih mehanizmov, mehanizmov zatiranja in ozaveščanja potlačenih čustev. Prekarci se bodo tako naučili tehnik prizemljitve, centriranja, vizualizacije in samopomoči v najrazličnejših težavnih situacijah.

Miša Gams

 

Miša Gams že več let dela kot prekarna delavka, po izobrazbi pa je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki je na Inštitutu za humanistični študij v Ljubljani zagovarjala magisterij z naslovom Telo med ekstazo in prisilo ponavljanja. V letih 2006 – 2008 je obiskovala dvoletni študij telesne psihoterapije v Beogradu, kjer se je seznanila z najrazličnejšimi psihoterapevtskimi tehnikami, ki temeljijo na prepričanju, da sta telo in um eno.  Miša je tudi članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Zgornji zapis izraža mnenje avtorice.