Dolgo časa sem bila tiho. Nisem si upala povedati naglas, saj me je ze samo misel na mojo izkušnjo spravila v jok. Vedno sem verjela v to, da si kolikor daš. Da tisti, ki delajo, nimajo kaj izgubiti. Da so tisti, ki so pridni, tudi nagrajeni. In da dobijo dostojno plačo.
Začelo se je nekega jutra. Za šolsko leto sem morala opraviti obvezno prakso, ki pa naj bi bila plačana. Odločila sem se, da bom nujnih 400 ur opravila kar med šolskim letom-poletje je pri meni namenjeno počitku in delu na vrtu.
Pa se je začelo. Poklicala sem na ugledno ustanovo, kjer so me sprejeli kljub temu da pred visoko šolo nisem študirala “prave” smeri. V vmesnem času sem dokončala še drugo šolanje, kar mislim da je vseeno neke vrste podtrdilo da nisem ravno “zabita”. Z veseljem sem začela s prakso. Dogovorila sem se, da sem na praksi par dni po šest ur, ostalo pa sem na obveznih predavanjih.
Nekaj časa je šlo, potem pa je prišel do mene šef. Ta je prhnil vame: Ti, pepelka! Kaj se zmišljuješ, ti boš kar stalno tukaj. Danes…10 ur, jutri 12ur, potem pa boš lepo še dodatno delala čez vikend. Zaradi mene se izpiši iz šole, mene to NE ZANIMA.Ti moraš biti tu, to je vse kar mene zanima. Kakšno učenje jezikov, kakšno dodatno delo,to je samo potrata časa!” (hvalabogu ga nisem poslušala,zdaj sem ena redkih ki tekoče govori portugalski jezik-potrata časa? Niti slučajno).
Šla sem v šolo in se dogovorila za pomoč pri izpitih. Odločila sem se, da bom malce potrpela in se sama naučila snov. Navsezadnje…brez prakse ne morem v višji letnik.
Nekega dne telo ni moglo več zdržati pritiska. Bilo je preveč. Na obisk je prišel gospod ŽIVČNI ZLOM. Ko sem med tretjim zmenkom zaspala (!), me je fant peljal v bolnico. Govorila sem nerazumljive stavke in vse kar so razumeli je bilo…MORAM NA ŠIIIIIIHT aaauaaaaa….
Javila sem, da sem zbolela. In pristala v bolnici. Mesec dni sem okrevala, med tem pa je telefon zvonil v prazno….zdravniki so v kartoteke pisali neke čudne šifre, meni pa razlagali o izgorelosti in o odzivu telesa na stres…
Ko sem končno prisla k sebi, sem se napotila nazaj na prakso. Svoje delo sem opravljala tiho in mirno, kljub temu da sem komaj stala na nogah…v glavi mi je brnelo….”še malo pa bo tvoj rojstni dan,zdrži še malo! Še malo”…odštevala sem do konca prakse in sanjala o tistem “drobižu”, ki bo po končani praksi prišel prav za potovanje…o nagradi za uspešno delo…o poletnih počitnicah…
Za rojstni dan mi ni nihče niti čestital. Nihče ni niti mignil s prstom. Sem pričakovala preveč?
Po ogromno dela in truda je prišel čas odhoda. Prosila sem za podpis in oceno. Šef se je namrdnil in mi napisal oceno 6 z opombo: glede na to da je brez predhodnih izkušenj, je delo bilo sprejemljivo opravljeno.
S tako oceno sem se lahko samo obrisala pod nosom za štipendijo. Glede na to da sem zaradi prakse zamudila polovico predavanj, tudi ocene drugje niso bile odlične. In moje telo? Psihično in fizično na koncu.
Poletnih počitnic nisem videla niti od blizu. Tudi obljubljenega denarja ne. Zaradi napake računovodstva so mi trgali denar in zaradi 100 eur,ki so mi jih dali “za bencin”, in plačala še kazen. Ker sem bila napisana kot “redno zaposlena”, kljub temu da sem delala zastonj. V bistvu…niti ne zastonj. Plačala sem za vse napake, ki so jih storili oni. In kaj lahko naredim? Nič. Lahko samo dam v medije in upam, da se nikomur več ne bo zgodilo isto.
Po končani praksi sem izgubila duševni mir, vero v ljudi in fanta. Ta navsezadnje ni izdržal pritiska in si našel bolj normalno in “leno” dekle.
Sama po parih letih okrevanja počasi dokončujem šolanje. Morda bom nekoč zbrala pogum in v zgodbo napisala tudi osebne podatke…
