Spoštovani,
resen pravni problem, ki smo ga prepoznali v Društvu gibanja za dostojno delo in socialno družbo v šolskem letu 2012/2013, je pridobitev pravice do dodatka za izobraževanje v kraju izven stalnega prebivališča.
Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije je pri obravnavi vlog za dodelitev Zoisove štipendije napačno uporabil 30. člen Zakona o štipendiranju saj študentom z vlogo o dodelitvi Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 ni dodelil dodatka za izobraževanje v kraju zunaj stalnega prebivališča iz razloga prepozne prijave začasnega prebivališča, katerega rok za uveljavitev ni bil postavljen v skladu s pravnimi pravili.
Zakon o štipendiranju v 30. členu, kot pogoj za dodelitev dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča za bivanje določa le, da se štipendist izobražuje izven stalnega prebivališča. Dodelitve dodatka ne pogojuje z rokom prijave začasnega prebivališča.
Vloge za dodelitev Zoisove štipendije so študentje vložili na enak način, kot v preteklih letih. Na strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, natančno v sporočilu za javnost glede uveljavljanja državne ali Zoisove štipendije za leto 2012/2013, roka v katerem mora biti urejeno začasno prebivališče za pridobitev dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča, ni bilo določenega in ga posledično tudi ni bilo mogoče razumeti kot sam pogoj za upravičenost do tega dodatka. Posledica tega je bila, da so bili študentje v času vložitve vloge za dodelitev Zoisove štipendije v pravni zmoti.
Zakon o Štipendiranju v drugem odstavku 30. člena daje ministrstvu pristojnost, da s podzakonskim aktom podrobneje predpiše kriterije za določitev dodatka. To pomeni, da lahko ministrstvo določi osnovo za upravičenost do tega dodatka. V tem primeru bi določitev kriterija pomenila, da mora imeti posameznik prijavljeno začasno prebivališče, da je lahko upravičen do dodatka. Določanje končnega roka, do kdaj mora to prijavo urediti, pa pomeni določanje pogoja za upravičenost do tega dodatka. V tej točki zakon in podzakonski akt nista usklajena. Po načelu hierarhije pravnih aktov v slovenskem pravu pa velja, da mora biti podzakonski akt v skladu z zakonskim aktom.
Temelj pravnih pravil je predvidevanje in tako zagotovljena pravna varnost posameznika pri pridobivanju in uveljavljanju svojih pravic. Kakršnakoli poseganja oz spremembe v pravnih pravilih, s katerimi se posega v pravice posameznika, morajo biti ustrezno in predvsem pravočasno objavljena. Kot že zgoraj omenjeno, v primeru pridobitev dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča, temu ni bilo tako. Ta argument potrjuje dejstvo, da velika večina študentov, ki so upravičeni do Zoisove štipendije in so vlagali vloge po postopku poznanem iz preteklih let, niso vedeli da je bil s 1.10.2012 postavljen rok za prijavo začasnega prebivališča, kot pogoj za pridobitev pravice do dodatka. Z neustrezno in nejasno objavo, jim ni bila zagotovljena pravna varnost.
Zakon o štipendiranju v 3. odstavku 47. člena določa, da je štipendist, ki prejema Zoisovo štipendijo, v času prejemanja štipendije dolžan štipenditorju v roku 8 dni od nastanka spremembe, ki bi lahko vplivala na štipendijsko razmerje, oziroma od takrat, ko je zanjo izvedel, sporočiti vsako tako spremembo. Nadalje pa zakon v 4. odstavku istega člena določa, da štipenditor v primeru sprememb, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, po uradni dolžnosti razveljavi odločbo, s katero je bilo odločeno o štipendiji, ter ponovno odloči o štipendiji na podlagi spremenjenih okoliščin od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Zakon se tukaj obrača na vsako spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje. Sprememba kraja prebivališča pomeni tako spremembo.
Ministrstvo za delo, socialo in družino rok urejenosti začasnega prebivališča za pridobitev dodatka za bivanja izenačuje z rokom vzpostavitve štipendijskega razmerja, kar pomeni, da je del štipendijskega razmerja in da ima pomembno vlogo pri določanju same višine štipendije. Če temu ni tako in je zgolj dodatek, ki ne vpliva na štipendijsko razmerje, bi to pomenilo, da si lahko študent kadarkoli skozi leto, ko po Zakonu o prijavi prebivališča, v treh dneh po nastanitvi, prijavi začasno prebivališče, uredi in pridobi pravico do dodatka za bivanje v kraju izven stalnega prebivališča. Lahko bi se ga uveljavilo naknadno. V tem delu se Ministrstvo za delo, socialo in družino ni dovolj jasno opredelilo ali je del štipendijskega razmerja ali ne. Če je, potem bi pomenila sprememba prebivališča spremembo po 47. členu Zakona o štipendiranju in bi moral biti dodatek za bivanje v kraju izven stalnega prebivališča dodeljen z novo odločbo, če pa temu ni tako, pa bi pomenilo, da je dodatek, ki se ga lahko naknadno uveljavi.
Poudarjamo, da gre v tem primeru vsekakor za spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje. Namreč upravičenost do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča za bivanje zelo očitno vpliva na višino mesečne štipendije, s tem pa je štipendijsko razmerje precej drugačno kot bi sicer bilo in posledično je zato to sprememba, ki več kot gotovo vpliva na štipendijsko razmerje.
Sodeč po zgoraj opisanih argumentih je povsem razumljivo, da postavitev končnega roka za pridobitev pravice do dodatka za izobraževanje v kraju izven stalnega prebivališča ni primerna, saj nima ustrezne pravne podlage in posega v pravno varnost študentov in ne nazadnje tudi v samo pravno državo. V Gibanju za dostojno delo in socialno družbo smo seznanjeni z dejstvom, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti še vedno ni razrešilo večjega števila pritožb v zvezi z dodatkom za izobraževanje izven kraja stalnega prebivališča, pa čeprav je 2 mesečni rok za odgovor že zdavnaj potekel. Zato pozivamo ministrstvo, da na podlagi zgornjih argumentov vse pritožbe v svoji obravnavi ugodno reši v čim krajšem času.
Društvo gibanje za dostojno delo in socialno družbo
