Sabina Carli
V poplavi škodljivih ukrepov v šolstvu, pri čemer ciljam na denimo nedavno nenadno podražitev subvencioniranih mesečnih vozovnic, neupravičene odvzeme dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča za Zoisove štipendiste, krčenje proračunskih postavk namenjenih visokošolskim zavodom in hkratnim financiranjem zasebnih univerz, ki so očitno v interesu nekaterim na vodilnih položajih, se človek vpraša, kaj nam preostane.
Aktiven boj za pravice mladih, ki se šolamo in vstopamo na trg dela. Boj, kar je najbolj ironično, PROTI državi, ne pa skupaj Z državo, kakor bi človek pričakoval v (vsesplošno zlorabljenem časovnem prilastku) času krize. V zadnjem času smo v veliko večji meri kot poprej priča počasnemu, krmežljavemu, a vztrajnemu prebujanju civilne družbe, ki so jo dvolični (“New-age zero sum game: Vzemimo iz proračuna 40 milijonov in jih vrnimo 16.”), nelegitimni (“Vrzimo absolvente iz študentskih domov, da bomo potem lahko ogrevali in vzdrževali prazne postelje.”) in celo nelegalni (“Brez pravne podlage jim vzemimo dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča.”) ukrepi izvabili iz varnega zavetja domov in jih pozicionirali na ulice. Tja, kjer bo vsem na spregled postavljena njihova jeza, strah, beda, ponos in volja. Volja za spremembe, ki pa ne bodo prišle same od sebe. Zanje, vsaj po mojem mnenju, ni potreben ultimativen preobrat, totalna revolucija, destrukcija kapitalističnega sistema in vse ostale visokoleteče krilatice, potrebna pa je sprememba miselnosti, predvsem vladajočih.
Poleg aktivnega boja “proti” pa seveda potrebujemo konstruktivne predloge. 41-odstotna udeležba na zadnjih volitvah, volitvah za predsednika države, je pokazala, da so ljudje naveličani istih obrazov in enakih politik, zapakiranih v drugačne obleke (moja velika želja je, da bi na tem mestu lahko uporabila tudi kostime, a pri 3 državnih svetnicah in 7 županjah, bo verjetno preteklo še nekaj vode, preden bom lahko trdila tako). Kljub besedam našega predsednika vlade na pretekli proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti: “Vsakdo, vsak slovenski državljan in državljanka, ki si obleče trenirko in gre na volitve, izrazi večje spoštovanje do Slovenije, kakor tisti, ki si obleče kravato in obleko in ostane doma”, se situacija ne bo spremenila, dokler ne bo svoje pasivne volilne pravice izkoristil človek, ki bo pripravljen voditi in delati za oboje.
In tak, ki bo pripravljen prisluhniti željam in predlogom ljudstva – bodisi iz trenirke izpred domačega računalniškega zaslona, bodisi okravatanega na drugi strani pogajalske mize. Pa čeprav morda (še) niso vsi osamosvajali Slovenije in je prepeljali skozi tranzicijo.
