LJUBLJANA, 12.3.2012
Žan Menart
Nekako vsako leto nanese, da se k pisanju kolumne spravim zgolj v predvolilnem oziroma predreferendumskem času. Čez nekaj več kot en teden se bomo državljani in državljanke odločali o uveljavitvi Družinskega zakonika. Zakonika, ki je sprožil številne polemike in prebudil prikrito nestrpnost, ki je razraščena globoko v naši »tako-zelo-tolerantni« družbi. Pa vendar se bomo z našim glasovanjem odločali tudi o nečem veliko bolj pomembnem. Odločali se bomo, v kakšni državi želimo živeti.
Morda boste nekateri zgornjo trditev razumeli kot senzacionalistično in preveč radikalno. A kaj, ko sem v zadnjem času ob spremljanju novic in razprav vedno bolj čutil, da ne vidim svoje prihodnosti v družbi, ki bi sledila argumentom nasprotnikov zakonika. Si želim živeti v družbi, v kateri večina odloča o pravicah manjšine? Zagotovo ne. V posameznih družbenih skupinah ni prav ničesar, kar bi le-to delalo superiorno in boljšo v primerjavi z drugimi. A nasprotniki zakonika se ne ozirajo na to. Oni so pripadniki edine prave vrednostne skupine. Pri prepričevanju proti Družinskemu zakoniku, ki je utemeljeno na nestrpnosti, ni noben argument slab. Še pomnite laži o tem, kako bodo po novem zakoniku bratje in sestre lahko imeli otroke drug z drugim? Jasno je, da ciljajo predvsem na določene skupine ljudi, ki nimajo časa, da se poglobijo v bistvo zakonika, ki ne spremljajo vsakodnevnih razprav na to tematiko. Pa vendar, kot mlademu pripadniku družbe se mi zdi nedopustno to nazadnjaško razmišljanje, ki sledi glavnemu motu predindustrijskih družb: »Vse za vero, dom, cesarja?«
Govori se, da otrokom ta zakonik ne prinaša nič dobrega. Sam vidim prednost v tem, da ureja status otrok, ki zaradi te ali druge okoliščine živijo v istospolni skupnosti. Zmotno je prepričanje, da bodo sedaj lahko istospolni ‘uvažali’ otroke iz tujine ter jih množično posvajali. Zakonik dopušča zgolj to, da lahko partner posvoji biološkega otroka svojega partnerja, ki ga ima iz prejšnje zveze. Kaj se je dogajalo doslej? V kolikor je otrok živel v istospolni skupnosti in se je njegovemu biološkemu staršu primerila kakšna nesreča, partner ni mogel prevzeti skrbništva nad otrokom. Kljub temu, da je otrok z njim živel dolga leta in ga je smatral kot svojega starša. Namesto tega so ga iztrgali iz ljubečega okolja ter ga oddali v posvojitev oziroma rejniško družino. Se samo meni zdi, da bi bilo to področje potrebno urediti? Mnenja sem, da Družinski zakonik ustrezno naslavlja ta problem. Otroki v istospolnih družinah že obstajajo. Niso to neka nova človeška podvrsta, ki bi jo zakonik vzpostavljal. Gre za problem, ki ga nekateri ne želijo reševati. Vse zgolj zato… Ne. Ne morem si predstavljati, da vem, zakaj so proti.
Je pa s tem zakonikom povezano še eno veliko zmotno prepričanje, ki ga kot mantro poslušamo s strani nasprotnikov zakonika: »Otrok za normalen razvoj potrebuje očeta in mater.« Zanimiva trditev, ki spada v čas pred več kot 30 leti, ko so se po svetu odvijale raziskave, kako vplivajo te figure na normalen razvoj otroka. Zanimivo je, da so ugotovili, da se otroci povsem normalno razvijajo tako v ‘normalnih’ družinah, kot tudi v enostarševskih ter istospolnih. Zakaj? Ugotovili so, da je poglavitni element, ki mora biti zagotovljen za normalen razvoj otrok, varnost. Zagotoviti moramo okolje, v katerem se bo počutil ljubljeno in varno. To je vse. Zagotovo poznate nekoga, ki ni odraščal v družini z obema staršema. Je družbeno neprilagojen? Umsko zaostal? Moten? Odgovor je ne.
Da pa se pred koncem vrnem še na začetek kolumne in trditev, da se bomo s tem glasovanje odločali o vrsti družbe, v kateri bomo živeli. Z glasom za se bomo izrekli za strpnost in toleranco v družbi. Za liberalne nazore, kjer je svoboda posameznikov pred kolektivno voljo, kjer se o osebnih stvareh lahko odloča vsak sam brez strahu zaničevanja s strani družbe. Da bomo živeli v družbi, ki bo dopuščala svobodo mišljenja in ne brezglavo sledenje ideologiji, ki podpira nasprotnike. Zakaj bi se postavili na stran tistih, ki odrekajo pravice drugim, čeprav te nanje ne bodo imele nobenega vpliva? Z njimi ne izgubijo nič, ohranijo lahko svoj način življenja. Vse, kar storijo, je odrekanje pravic drugim. Najbolj žalostno pri tem pa je to… Da se resnično sploh ne odločajo sami.
Družinski zakonik sestavlja 309 členov. Velika večina prinaša velik napredek, ki ga podpirajo skorajda vsi. Zakaj bi torej zavrgli ta pomemben zakonik? Zato, ker določene skupine ne želijo dopustiti dostopa do pravic, ki jih uživajo sami, tudi drugim? Celo njim je spornih le nekaj členov. Je vredno zaradi ideologije žrtvovati dober zakonik? Odločitev bo na vseh nas.
Za sedaj še lahko upam. Še vedno upam, da bom živel v tolerantni družbi med strpnimi ljudmi.
