LJUBLJANA, 6.4.2011
Pokazati so želeli, kaj pomeni Zakon o malem delu iz perspektive ljudi, ki se jih Zakon neposredno tiče – iz perspektive brezposelne osebe, iz perspektive dijakinje, študenta in upokojenca. Malo delo je v osnovi nasprotujoče svojemu cilju, ker izrablja inštitut samega študentskega dela kot nek alibi, zato da nato vpeljuje nov model dela, ki je enako fleksibilen, kar pomeni, da samega študentskega dela ne rešuje, ampak ga razširja na več ciljnih skupin, to je na šolajoče se mlade, brezposelne in upokojence.
Dijakinja Sara, ki je bila ena izmed gostov na skupni konferenci Gibanja za dostojno delo in socialno družbo in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je razložila, kako težko je dijakom, ki jim je Vlada RS v prejšnjem letu vzela malice, sedaj pa še štipendije. Mati, brezposelna s prejemkom125 € otroškega dodatka, oče s 600 EUR plače mesečno in dva šoloobvezna otroka, je štiri članska družina, o kateri govori Sara. Edini dodatni prihodek družini je še 150€ mesečne štipendije, ki jo prejema 17 letni sin. Če pogledamo vse njihove stroške – voda, elektrika znaša 400 €, mesečna vozovnica za prevoz sina v šolo znaša med 100 in 130 €, hrana za vso družino minimalno 230 €, ekskurzija v šoli skoraj vsak mesec 10 €, predstave po 5 €, strošek bencina, ki ga potrebuje celotna družina znaša minimalno 60 €. Družini na koncu meseca ostane 70 €. Sprašujemo se, kako bo družina zadovoljila potrebe po oblekah, druženju s prijatelji, izven šolskih aktivnosti… Dijak dejansko mora delati, da pomaga svoji družini preživeti. Če bo Zakon o malem delu v veljavo, dijak nikakor ne bo mogel pomagati svoji družini.
Aleš, predstavnik študentske populacije, je povedal svoj primer. Oče je poštar, mama menjuje službe na 3-4 leta, kar pomeni, da je občasno brezposelna. Sestra je brezposelna, brez bistre prihodnosti. Sam študira slovenščino v Ljubljani in je primoran delati, da se lahko preživi, saj nima štipendije. Soba v Ljubljani ga stane 200 €, hrana okoli 150€, prevoz v Prlekijo in nazaj okoli 50€, kar pomeni, da smo že sedaj na 400€ brez stroškov študija, oblačil. Starši mu ne more pomagati. Sramotno je, da mora kot študent slovenščine opravljati dela, ki jih sicer nihče drug noče (selitve, zlaganje arhiva…) in to ob nenormalnih urah, za nenormalno plačilo. To, da preživi, pravi Aleš, je delo in je edino, da lahko shaja, da preživi. Zakon o malem delu mu tega ne bo dovoljeval, saj je zaslužek omejen, prav tako ure dela, konkurenca bo veliko večja. Marsikdo je še v slabšem položaju, je menil in malo delo je trenutno absolutno nesprejemljivo, ko bo diplomiral, pa bo možnosti dela še manj, še posebej v šolstvu, kjer bi si želel delati v prihodnosti. Prepričan je, da ga bodo delodajalci izkoriščali brez kakršnih koli delavskih pravic.
Silva, trenutno brezposelna, prej pa 25 let zaposlena v Muri, je mnenja, da so delavci v Muri že zdaj mali delavci, namreč delali so zelo dosti, plače pa so bile in ostale izjemno nizke, nadzora ni bilo, imeli so vsaj nekaj minimalnih pravic, ki pa jih Zakon o malem delu ne ponuja. V kolikor bo Zakon stopil v veljavo, bo tovrstnega zaposlovanja samo še več, saj bo s tem takšno zaposlovanje dejansko legalno. Demokracija v Sloveniji ne pozna svoje osnovne oblike, kjer naj bi oblast imelo ljudstvo, ampak se je izrodila in deluje po načelu ”ali si z mano ali pa si proti meni”. Minister Svetlik po njenem mnenju obljublja gradove v oblakih, cedi se med in mleko, delali bomo vsi lahko tako zelo, da niti vedeli ne bi, kam bi šli in kaj vse bi, za minimalno in za 720 ur na leto. V bistvu pa se bo slovenski sistem zaposlovanja zelo kmalu preoblikoval v ameriškega, kjer je tako, da ti delodajalec pove ”zdaj te rabim, zdaj te ne rabim”. Če si tega želimo, bomo to podprli, Silva pa meni, da si tega ne želi, saj vidi, da imamo denar v Sloveniji za vse, razen za štipendije. Če bo šel sistem v to smer, meni, da naši otroci sploh več ne bodo mogli študirati, glede na to, da že zdaj ni enostavno.
Invalidsko upokojen Vinko in njegova prav tako invalidsko upokojena žena, se preživlja zelo težko, vsak mesec znova razmišljata, kako bosta šla finančno čez mesec. Zakon o malem delu je očitno zavajanje javnosti v skoraj da vsakem členu. Vinko je opozoril na eno izmed točk v Zakonu, ki naj bi uredila situacijo in to je nadzor. Če vemo, da redno delo zahteva nek nadzor, ki pa v Sloveniji peša, potem se resnično sprašujemo, kako bo šele pri zaposlitvah, ki so fleksibilne narave, ob tem pa je mnenja, da ravno zaradi fleksibilnosti, tovrstna oblika dela vodi v še večjo brezposelnost. Država bi morala urediti in zagotoviti nova delovna mesta, ne pa da obupno rešuje problematiko na trgu dela na način, da govori upokojencem, da si lahko izboljšajo svoj socialni položaj z dodatnim delom. Nekdo, ki je delal fizično 40 let in je sedaj v pokoju, ne more delati, je zgaran, je izmučen. Nekdo, ki je vse življenje sedel, imel čas za šport, za prosti čas, pisal članke ali knjige, kot so to gospodje na ministrstvih, pa seveda zdaj lahko pišejo različne zakone in bodo lahko delali tudi, ko bodo v pokoju. Ampak takšni upokojenci ne delajo, ker bi si morali izboljšati socialni položaj, ampak iz drugih razlogov. Ni enostavno in sam tudi, če bo Zakon o malem delu stopil v veljavo, ne bo mogel delati, že zaradi zdravstvenega stanja, je zaključil Vinko.
Gre za zgodbe, ki jih je napisalo in jih še vedno piše življenje. Gre za zgodbe malih ljudi, ljudi, ki vlagajo v državo preko svojega dela in s svojim delom, pričakujejo pa samo dostojno življenje, pa naj gre za mladostnike, brezposelne, zaposlene ali upokojence.
