V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so se sredstva, namenjena za politiko zaposlovanja, povečala v skoraj vseh evropskih državah, kot odraz poslabšanja gospodarskega stanja in večjega pomena aktivne politike zaposlovanja, kot odgovora na obstoječo brezposelnost. Danska, Finska, Švedska in Nizozemska so za aktivno politiko zaposlovanja namenile najvišje odstotke BDP-ja. Slovenija je v primerjavi s temi državami za aktivno politiko zaposlovanja namenila relativno malo sredstev. V obdobju med 2000 in 2007, se je odstotek BDP-ja pri nas za aktivno politiko zaposlovanja celo znižal in to za kar 43 odstotkov (iz 0,42% BDP na 0,24% BDP). Število brezposelnih z VII ali višjo stopnjo izobrazbe zvišalo za več kot dvakrat, do 2010 pa za kar štirikrat. Tako študentsko delo postaja vse pomembnejši segment slovenskega trga delovne sile in danes se soočamo z dejstvom, da je študentsko delo preraslo svoje osnovne okvirje. Več kot očitno je, da je prišlo do tega zaradi slabe politike zaposlovanja mladih diplomantov, kar je imelo za posledico dvoje. Prvič, univerze so postale paralelni zavodi za zaposlovanje v katerih so študentje podaljševali čakalno dobo na vstop na trg dela. Drugič, kot nadomestek učinkovitega odnosa med trgom dela in izobraževalnim sistemom se je oblikoval paralelni trg študentskega dela. In pa še nekaj- kje so ves ta čas bile nadzorne službe? Po podatkih iz letnega poročila Inšpektorata RS za delo je bilo v letu 2009 zaznanih zgolj devet kršitev na področju izdajanja študentskih napotnic. Leta 2008 je bilo ugotovljenih 19 tovrstnih kršitev, v letu 2007 pa 17 kršitev.
