LJUBLJANA, 28.3.2011
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) lapsus oz. spodrsljaj definira kot »napako, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, površnosti«, v nadaljevanju pa tudi kot »dejanje, ravnanje, ki je v nasprotju z družbenimi normami.« Seveda obstaja razlika v tem kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah se je spodrsljaj zgodil. Ali je šlo morda za »nedolžno« gostilniško debato, ali pa denimo uraden govor nosilcev odgovornih funkcij v državi. Zdi se, da se ti spodrsljaji ali kakorkoli jih pač že imenujemo, v Sloveniji (pre)pogosto dogajajo. Ker noben svetovni strežnik ne bi premogel tolikšne obremenitve, se v spodnjih vrsticah omejujemo zgolj na nekaj zadnjih netočnosti, ki jih je ob nedavnih javnih nastopih in na okroglih mizah o Zakonu o malem delu izrekel minister za delo, družino in socialne zadeve, dr. Ivan Svetlik.
Iz ust ministra Svetlika in drugih predstavnikov ministrstva je v predreferendumski kampanji slišati obljube o več kot 10.000 novih štipendijah, kot nekakšni kompenzaciji ob uvedbi Zakona o malem delu (ZMD), ki omejuje študentsko delo kot socialni korektiv. Študentske, dijaške in druge mladinske organizacije so kmalu opozorile na to, da niso bili predstavljeni nobeni izračuni o tem, koliko novih štipendij bo v resnici novi Zakon o štipendiranju prinesel. Posebej moti dejstvo, da se še danes ne ve zanesljivo, ali se bo v cenzus za državno štipendijo štel tudi dohodek iz malega dela in v kolikšni meri se bo v cenzusu upoštevalo premoženje družine štipendista. Na eni zadnjih okroglih miz je minister Svetlik glede upoštevanja dohodkov iz malega dela v cenzus za štipendijo rekel naslednje: »Študent se bo moral pač odločiti: ali bo prejemal štipendijo ali pa bo delal!« Ob tem minister pozabi omeniti dejstvo, da bo štipendij glede na ekonomsko situacijo še vedno premalo in da bodo še vedno prenizke, na vprašanja o izračunih števila novih štipendij pa še vedno molči. Žal se ob tem zdi, da bo socialno ogroženi študent očitno še vedno prisiljen delati, namesto da bi mu stroške študija v večji meri pokrila štipendija. Ob tem, da se ukinjajo državne štipendije za mlajše od 18 let in izredno poostrujejo pogoji za pridobitev Zoisove štipendije, je treba poudariti, da se bodo med bodočimi iskalci dela v veliko večji meri kot sedaj znašli tudi dijaki, ki so že letos izgubili pravico do polno subvencioniranega toplega obroka.
Minister se tudi velikokrat pohvali, da bo odslej zaradi drugačne razporeditve koncesijske dajatve tudi iz malega dela veliko več sredstev za štipendije in študentske domove. Da minister zavaja kaže dejstvo, da se je v Javnem skladu za razvoj kadrov in štipendije RS od leta 2006 nabralo za 40 milijonov evrov nepodeljenih sredstev iz naslova koncesijske dajatve. Ta problematika se s sedanjim predlogom Zakona o štipendiranju ne rešuje, saj se sistem podeljevanja kadrovskih štipendij spreminja minimalno. Ob tem obstaja nevarnost, da bo na Skladu za štipendije v bodoče ostajalo kar 20 milijonov sredstev letno!
Težko je tudi zagovarjati ministrovo tezo, da imajo vse socialne skupine, ki jih zakon zajema, svoj status že urejen. Ob bornih štipendijah dijakov in študentov in dejstvu, da le 27,2 % brezposelnih prejema denarno nadomestilo (med mlajšimi od 30 let le 8 %) ter podatku, da kar 23,5 % upokojencev prejema pokojnino nižjo od 500 €, je seveda resnica povsem drugačna. Zanimivo je, da Ministrstvo ne govori nič o dejstvu, da bodo vsi, ki prejemajo socialno pomoč, dolžni sprejeti ponujeno malo delo, saj bodo sicer to pomoč izgubili. Zakonodaja namreč določa, da je potrebno sprejeti vsako ponujeno delo, sicer pravica do denarne socialne pomoči preneha.
Malo delo naj bi obenem zmanjšalo delo na črno, kar pa seveda ne bo držalo. Malo delo bo vsaj na strani delojemalca v bodoče bistveno bolj obdavčeno kot sedanje študentsko delo (a še vedno manj kot redno), kar bo seveda pomenilo manjši interes za prehod iz dela na črno v malo delo. Prav tako bo za delojemalca nezanimivo, saj razen pokojninske dobe (ki pa se šteje le za 40 minut za polno uro) ne prinaša nikakršnih dodatnih socialnih pravic (bolniškega nadomestila, plačane malice in odmora za malico, plačanih potnih stroškov, odpravnine…). Ministrstvo hkrati ne obljublja večjega inšpekcijskega nadzora, zaskrbljujoč pa je podatek, da je bilo ob izdanih več kot 1,1 milijona napotnic v letu 2010, ugotovljenih le 17 kršitev.
Veliko sprenevedanja s strani Ministrstva dnevno doživljamo tudi ob očitkih, da študentske organizacije in socialni partnerji niso želeli sodelovati pri socialnem dialogu, kar seveda ne drži. Prav Ministrstvo za delo je bilo tisto, ki ni želelo odstopati od izhodišč ZMD, do katerih so se socialni partnerji in drugi opredelili negativno.
Sprenevedanj, spodrsljajev oziroma lapsusov odgovornih na Ministrstvu, ki sodelujejo v kampanji pred referendumom o Zakonu o malem delu, je bilo še veliko, a toliko za zdaj. Odgovorni na javnih funkcijah bi se morali v bodoče zavedati, da so dolžni predstavljati in nastopati s preverljivimi in relevantnimi dejstvi ter da ima zanje vsakršen spodrsljaj, pa naj je nastal zaradi raztresenosti, površnosti ali česa drugega, toliko večjo težo.
