1 Thaler = 100.000 EUR

LJUBLJANA, 28.3.2011
Marjanca Grm

Doživeli smo še enega v nizu škandalov slovenskih politikov. Zoran Thaler se je menda igral Jamesa Bonda in pri tem »po nesreči« padel v korupcijski škandal. Sledilo je tipično sprenevedanje v stilu slovenskih politikov, z jasnim namenom: Thaler je računal, da bo lahko ohranil svojo funkcijo evropskega poslanca! In če bi bil ta primer omejen samo na Slovenijo, bi mu gotovo uspelo! A na srečo se je cela zadeva zgodila v Bruslju-in Bruselj ni Slovenija! Po par telefonskih klicih je Thaler (skupaj s Pahorjem in še nekaterimi) spoznal, da je igre konec in odstopil.

Srečen konec,vse dobro, boste rekli. Res je, vendar cela zgodba vsebuje pomemben nauk, ki ga ne smemo prezreti. Še več, ta nauk mora veljati za vse naslednje enake ali podobne primere! Gre pa za to, da se slovenski politiki po pravilu delajo Francoze in se ob ”šlamparijah”, ki se jim (pre)pogosto dogajajo, norčujejo iz državljanov v stilu: »Ne bom odstopil pred pravnomočno obsodbo sodišča!« In se s tem izognejo politični odgovornosti, ki nima nobene zveze s kazensko odgovornostjo. Vsak politik, ki premore trohico časti, bo v primeru suma, da je naredil politično napako (in ni nujno, da je ta napaka tudi kaznivo dejanje), odstopil. Ker je izgubil verodostojnost pred volivci, verodostojnost pa je edino, kar politik premore. Taki so (trenutno) standardi delovanja v Zahodni Evropi. Taki so že dolgo in upajmo, da bo tako ostalo še dolgo časa.

Slovenija pa na žalost ni Zahodna Evropa in slovenski politiki na te standarde ne pristajajo. Rajši manipulirajo, se sprenevedajo in zamegljujejo. Pri tem računajo na podporo svoje politične opcije in njej naklonjenih medijev, ki brezkompromisno branijo »naše«, pa če so zagrešili še tako svinjarijo. In strategija uspeva! V zadnjih letih beležimo samo primere Gjerkeša, Prijatelja in Thalerja, ko se politikom »ni izšlo«, drugi so jo odnesli brez prask!

Branko Marinič s svojim »inovativnim« pristopom pri izpitu iz nemščine in s svojim »plačevanjem« položnic, Janez Janša pri sumu podkupnin v poslu s Patrio, Karel Erjavec s svojo »transparentnostjo« pri Patrii in Katarina Kresal s celim nizom afer (najem stavbe NPU, kmetija Bužekijan, kupovanje avtomobilov pri sumljivih posrednikih, ki so utajevali davek, sprenevedanje pri komičnem testiranju na prepovedane droge…) so lepi primeri, kako to »delajo« slovenski politiki.

Ja, in kaj imajo ti primeri opraviti z Zakonom o malem delu, boste rekli? Imajo, verjemite mi. Medtem ko se politiki norčujejo iz volivcev in se igrajo igrico »jaz tebi, ti meni« z velikimi vsotami davkoplačevalskega denarja, so v nasprotju s politiki deprivilegirani sloji prebivalstva obsojeni na igrico »kako preživeti s 400 EUR na mesec«! Do kdaj še?